Ciril in Metod – prevajalca Biblije, ki sta izumila črkopis

»Naš narod je krščen in vendar nimamo nobenega učitelja. Ne razumemo grščine niti latinščine. [. . .] Ne razumemo pisnih znakov niti njihovega pomena; zato nam pošljite učitelje, ki nam lahko razodenejo besede Svetega pisma in njihov pomen.« (Rastislav, moravski knez, leta 862 n. š.)

DANES je več kot 435 milijonom ljudem, ki govorijo jezike slovanske družine, dostopen kak biblijski prevod v njihovem maternem jeziku. * Med temi jih 360 milijonov rabi cirilično pisavo. Pred 12. stoletji pa v narečjih njihovih prednikov ni bilo pisnega jezika niti črkopisa. Razmere sta pomagala popraviti moža in brata po krvi, Ciril in Metod. Kateri ljubijo Božjo Besedo, bodo ugotovili, da sta ta brata s svojim pogumom in inovativnostjo pri svojem trudu ustvarila zanimivo poglavje v zgodovini ohranjanja in razširjanja Biblije. Kdo sta pravzaprav bila in ob kakšne ovire sta zadevala?

»Filozof« in namestnik

Ciril (827–869 n. š., prvotno se je imenoval Konstantin) in Metod (825–885 n. š.) sta se rodila v plemiški družini v Solunu v Grčiji. Solun je bil takrat dvojezično mesto; njegovi prebivalci so govorili grško in eno obliko slovanščine. Navzočnost številnih Slovanov, tesni stiki med meščani in okoliške slovanske skupnosti so morda dale Cirilu in Metodu možnost, da sta se dobro naučila jezika južnih Slovanov. Neki življenjepisec o Metodu celo omenja, da je bila njuna mati slovanskega porekla.

Ciril se je po očetovi smrti preselil v Carigrad, prestolnico bizantinskega cesarstva. Tam je študiral na cesarskem vseučilišču in se družil s pomembnimi učitelji. Postal je knjižničar v Hagiji Sofiji, najbolj znani cerkvi na Vzhodu, kasneje pa je začel poučevati filozofijo. Pravzaprav si je zaradi svojih akademskih dosežkov pridobil vzdevek Filozof.

Medtem je Metod šel po poti svojega očeta – v politični upravni službi. Dosegel je položaj arhonta (namestnika) na obmejnem bizantinskem območju, kjer je živelo veliko  Slovanov, vendar se je umaknil v samostan v Bitinijo v Malo Azijo. Tam se mu je 855. leta n. š. pridružil še Ciril.

Carigrajski patriarh je 860. leta n. š. poslal brata misijonarit v tujino. Napotili so ju k Hazarom, ljudstvu, ki je živelo severovzhodno od Črnega morja in je še omahovalo, ali naj se odloči za islam, judovstvo ali krščanstvo. Ciril je na poti tja nekaj časa ostal na Krimskem polotoku. Nekateri strokovnjaki menijo, da se je tam naučil hebrejski in samarijski jezik ter prevedel hebrejsko slovnico v jezik Hazarov.

Klic z Moravskega

Leta 862 n. š. je knez Rastislav z Moravskega (danes vzhodna Češka, zahodna Slovaška in zahodna Madžarska) poslal bizantinskemu cesarju Mihaelu III. prošnjo, ki je napisana v uvodnem odstavku – naj mu pošlje učitelje Svetega pisma. Slovansko govoreči Moravani so se s cerkvenimi nauki že seznanili po misijonarjih iz vzhodnega frankovskega kraljestva (sedaj Nemčija in Avstrija). Vendar je Rastislava skrbel politični in cerkveni vpliv germanskih plemen. Upal je, da bodo verske vezi s Carigradom njegov narod obdržale politično in versko neodvisen.

Cesar se je odločil na Moravsko poslati Metoda in Cirila. Brata sta bila za vodenje te misije dobro akademsko, poučevalno in jezikovno usposobljena. Neki življenjepisec iz devetega stoletja nam pove, da jima je cesar takole utemeljil svoje spodbude, naj gresta na Moravsko: »Oba sta domačina iz Soluna in vsi Solunčani govorijo čisto slovanščino.«

Rodita se črkopis in biblijski prevod

Ciril se je v mesecih pred odhodom za misijo pripravil tako, da je za Slovane sestavil pisavo. O njem pravijo, da je imel ostro uho za fonetiko. Tako si je z grškimi in hebrejskimi črkami prizadeval za vsak glas v govoru v slovanščini priskrbeti svojo črko. * Nekateri raziskovalci menijo, da je podlago za ta črkopis pripravljal že več let. Niso pa še gotovi o tem, točno kateri črkopis je izumil. (Glej okvir »Cirilica ali glagolica?«.)

Hkrati se je Ciril lotil hitrega programa prevajanja Biblije. Izročilo pravi, da je iz  grščine v slovanščino najprej prevedel prvi stavek v Janezovem evangeliju – in uporabil novo sestavljen črkopis: »V začetku je bila Beseda [. . .].« Ciril je nato prevedel štiri evangelije, Pavlova pisma in knjigo Psalmov.

Ali je delal sam? Pri nalogi mu je najbrž pomagal Metod. V knjigi The Cambridge Medieval History poleg tega piše: »Ni si težko predstavljati, da so [Cirilu] pomagali drugi, ki so bili v prvi vrsti po rojstvu slovanskega porekla z grško izobrazbo. Če pregledujemo najstarejše prevode, [. . .] imamo najboljši dokaz zelo razvitega čuta za slovanski jezik, ki ga je nedvomno treba pripisati sodelavcem, ki so bili tudi sami Slovani.« Videli pa bomo, da je ostali del Biblije pozneje končal Metod.

»Kot vrane na sokola«

Leta 863 n. š. sta Ciril in Metod začela misijonariti na Moravskem in tam so ju prisrčno sprejeli. Pri svojem delu sta skupino domačinov učila novo sestavljeno slovansko pisavo, poleg tega pa prevajala biblijska in bogoslužna besedila.

Vendar ni šlo vse zlahka. Frankovska duhovščina na Moravskem je silovito nasprotovala rabi slovanščine. Oklepali so se trojezične teorije, češ da so za rabo pri bogoslužju sprejemljive samo latinščina, grščina in hebrejščina. Brata sta v upanju, da bi za njun novo razvit pisni jezik dosegla podporo papeža, leta 867 n. š. odpotovala v Rim.

Na poti sta se Ciril in Metod v Benetkah znova spoprijela s skupino trojezičnih latinskih duhovnikov. Srednjeveški pisec življenjepisa o Cirilu nam pove, da so se tamkajšnji škofi, duhovniki in menihi spravili nanj »kot vrane na sokola«. Pripoved pravi, da jim je Ciril v odgovor navedel Prvi list Korinčanom 14:8, 9: »Saj tudi če da trobenta nerazločen glas, kdo se pripravi za boj? Tako tudi z vami: če z jezikom ne govorite razumljive besede, kako bodo umeli, kaj pravite? V zrak boste govorili.«

Ko sta brata končno prispela v Rim, ju je papež Hadrijan II. popolnoma podprl pri njuni rabi slovanščine. Čez nekaj mesecev, ko sta bila še vedno v Rimu, je Ciril hudo zbolel. Še nista minila dva meseca, ko je umrl, star 42 let.

Papež Hadrijan II. je Metoda spodbudil, naj se vrne k delu na Moravsko in v okolico mesta Nitra, ki je sedaj v Slovaški. Papež je nad tem področjem želel okrepiti svoj vpliv, zato je Metodu izročil pisma, s katerimi je odobril rabo slovanščine in njega postavil za nadškofa. Toda 870 leta n. š. je frankovski škof Hermanrich s pomočjo kneza Svetopolka iz Nitre aretiral Metoda. Metod je bil dve leti in pol zaprt v nekem samostanu na jugovzhodu Nemčije. Naslednik Hadrijana II., papež Janez VIII., je končno ukazal, naj Metoda izpustijo, ga ponovno postavil nad njegovo škofijo in mu znova zagotovil papeško podporo v rabi slovanščine pri bogoslužju.

Frankovska duhovščina pa je še naprej nasprotovala. Metod se je uspešno branil pred obtožbami krivoverstva in naposled pri papežu Janezu VIII. dosegel bulo z izrecnim pooblastilom za rabo slovanščine v cerkvi. Tako kot je priznal sedanji papež Janez Pavel II., je Metod svoje življenje preživel »med potovanji, pomanjkanjem, trpljenjem, sovražnostjo in preganjanjem, [. . .] celo dobo neusmiljenega jetništva«. Ironično, to je doživljal zaradi škofov in knezov, ki so bili naklonjeni Rimu.

Prevedena je cela Biblija

Metod je kljub nepopustljivemu odporu s pomočjo nekaterih stenografov do konca prevedel še preostanek Biblije v slovanščino. Po izročilu je to velikansko nalogo opravil v samo osmih mesecih. Ni pa prevedel apokrifnih knjig Makabejcev.

 Danes ni lahko točno presoditi kakovosti prevoda Cirila in Metoda. Obstaja le še nekaj izvodov rokopisov, ki izvirajo blizu časa prvotnega prevoda. Ko jezikoslovci proučujejo te redke zgodnje primerke, ugotavljajo, da je bil prevod natančen in je prenašal naravno svežino. V delu Our Slavic Bible piše, da sta brata »morala ustvariti veliko novih besed in izrazov [. . .] In to sta storila neverjetno natančno [. . .] ter slovanski jezik odprla bogastvu besedja, ki mu ni bilo primere.«

Zapuščina, ki ostaja

Ko je Metod leta 885 n. š. umrl, so frankovski nasprotniki izgnali Metodove učence z Moravskega. Ti so se zatekli v Češko, južno Poljsko in Bolgarijo. Delo Cirila in Metoda se je tako preneslo naprej in se pravzaprav razširilo. Slovanski jezik, ki sta mu brata dala pisno in trajnejšo obliko, pa je napredoval, se razvijal in iz njega so nastale različne variante. Danes družina slovanskih jezikov obsega 13 ločenih jezikov in številna narečja.

Pogumno prizadevanje Cirila in Metoda pri prevajanju Biblije je poleg tega obrodilo sadove v obliki različnih slovanskih prevodov Svetega pisma, ki so danes na razpolago. Milijoni, ki govorijo te jezike, doživljajo koristi, saj imajo Božjo Besedo v svojem jeziku. Naj je nasprotovanje še tako veliko, držijo naslednje besede: »Beseda Boga našega ostane vekomaj!« (Izaija 40:8)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 29]

Cirilica ali glagolica?

Narava črkopisa, ki ga je izumil Ciril, je sprožila veliko nesoglasij, ker jezikoslovci ne vedo zagotovo, za kakšen črkopis je šlo. Črkopis, imenovan cirilica, dosledno temelji na grški pisavi in pri njem so izumili še vsaj kakih 12 črk, ki zastopajo slovanske glasove, katerih v grščini ni. Nekaj najzgodnejših slovanskih rokopisov pa rabi zelo drugačno pisavo, poznano kot glagolica, in mnogi strokovnjaki menijo, da je Ciril sestavil to pisavo. Nekatere črke v glagolici po vsem videzu izvirajo iz kurzivne grščine ali hebrejščine, nekatere pa morda iz srednjeveških ločevalnih znamenj, toda povečini so izvirne in kompleksne stvaritve. Glagolica se zdi nadvse posebna in izvirna stvaritev. Toda današnja ruska, ukrajinska, srbska, bolgarska in makedonska pisava, pa tudi 22 drugih jezikov, med katerimi jih nekaj ni slovanskih, so se razvili iz cirilice.

[Artwork—Cyrillic and Glagolitic characters]

[Zemljevid na strani 31]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Baltsko morje

(Poljska)

Češka

Moravska (vzh. Češka, zah. Slovaška, zah. Madžarska)

Nitra

VZHODNO FRANKOVSKO KRALJESTVO (Nemčija in Avstrija)

ITALIJA

Benetke

Rim

Sredozemsko morje

BOLGARIJA

GRČIJA

Solun

(Krim)

Črno morje

Bitinija

Carigrad (Istanbul)

[Slika na strani 31]

SlovenijaSlavonska Biblija v cirilici iz 1581. leta

[Vir slike]

Biblija: Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana,