Življenjska zgodba

Jehova me podpira vse moje dni

PRIPOVEDUJE FORREST LEE

Policija nam je pravkar zaplenila gramofone in biblijsko literaturo. Zaradi druge svetovne vojne so si nasprotniki prizadevali prepričati novega vrhovnega guvernerja Kanade, da bi dejavnost Jehovovih prič proglasil za nezakonito. To se je zgodilo 4. julija 1940.

TI DOGODKI nas niso prestrašili, zato smo si iz skladišča priskrbeli še več literature in nadaljevali z oznanjevanjem. Vedno se bom spominjal besed, ki jih je oče takrat izrekel: »Mi ne odnehamo tako zlahka. Jehova nam je zapovedal, naj oznanjujemo.« Takrat sem bil živahen desetleten deček. Toda še danes me očetova odločenost in gorečnost za strežbo nenehno spominjata na to, kako naš Bog, Jehova, podpira svoje zveste služabnike.

Ko nas je policija naslednjič ustavila, nam niso vzeli le literature, temveč so očeta tudi zaprli. Mama je tako ostala sama s štirimi otroki. To se je zgodilo septembra 1940 v Saskatchewanu. Nedolgo za tem so me izključili iz šole, ker sem se ravnal po svoji biblijsko šolani vesti in nisem pozdravljal zastave oziroma pel državne himne. Šolanje sem nadaljeval po dopisni šoli, zato sem imel prilagodljiv urnik in sem več oznanjeval.

Leta 1948 so pionirje, polnočasne strežnike Jehovovih prič, pozvali, naj se preselijo na vzhodno obalo Kanade. Tako sem odšel, da bi pioniral v Halifaxu (Nova Škotska) in Cape Wolfeu na Otoku princa Edvarda. Naslednje leto sem sprejel povabilo, da bi dva tedna delal v podružničnem uradu Jehovovih prič v Torontu. Ta dva tedna sta se spremenila v več kot  šest nagrajujočih let služenja. Nazadnje sem srečal Myrno, ki je kot jaz ljubila Jehova. Decembra 1955 sva se poročila. Nastanila sva se v mestu Milton (Ontario) in kmalu je bila tam ustanovljena nova občina. Klet najine hiše pa je postala kraljestvena dvorana.

Želja, da bi povečali našo strežbo

V naslednjih letih sva postala starša šestih otrok, ki so se rodili drug za drugim. Prva je bila hči Miriam. Nato pa še Charmaine, Mark, Annette, Grant, in nazadnje Glen. Pogosto sem ob vrnitvi iz službe našel najine najmlajše, ki so sedeli na tleh okoli kamina, Myrna pa jim je brala iz Biblije, jim pojasnjevala biblijske zgodbe in v njihova srca vcepljala resnično ljubezen do Jehova. Po zaslugi njene ljubeče podpore so si vsi najini otroci že v rani mladosti pridobili ustrezno spoznanje o Bibliji.

Očetova gorečnost za strežbo je v mojem razumu in srcu pustila neizbrisen pečat. (Pregovori 22:6) Ko so tako leta 1968 družine Jehovovih prič povabili, naj se preselijo v Srednjo in Južno Ameriko, da bi pomagale pri oznanjevanju, se je naša družina želela odzvati klicu. Takrat so bili otroci stari od 5 do 13 let in nihče od nas ni znal niti besedice špansko. Upošteval sem navodila in odpotoval v različne dežele, da bi ugotovil, kakšne so tam življenjske razmere. Po vrnitvi smo kot družina v molitvi razmislili o naših možnostih in se odločili, da se preselimo v Nikaragvo.

Služenje v Nikaragvi

Oktobra 1970 smo že bili v našem novem domu in čez tri tedne so mi na programu občinskega shoda že dodelili kratko točko. V zelo slabi španščini sem mukoma podal svojo točko in na koncu vso občino povabil, naj v soboto ob 9.30 pride na naš dom na cervezo. Hotel sem reči servicio, beseda za terensko službo, v resnici pa sem vse povabil na pivo. Učenje jezika je bil zares izziv.

Na začetku sem si predstavitev napisal na roko in jo ponavljal, dokler nisem prišel do vrat. Rekel sem takole: »S to knjigo prihaja brezplačen biblijski pouk.« Neki moški, ki je sprejel ponudbo, je kasneje dejal, da je moral priti na naše shode, da bi ugotovil, kaj sem mu skušal povedati. Ta moški je postal Jehovova priča. Kako očitno je, da je Bog tisti, ki povzroča, da semena resnice rastejo v ponižnih srcih, kot je to priznal tudi apostol Pavel! (1. Korinčanom 3:7)

Potem ko smo bili približno dve leti v glavnem mestu Managua, so nas prosili, naj se preselimo  na jug Nikaragve. Tam smo služili z občino v mestu Rivas in s sosednjimi odročnimi skupinami zainteresiranih posameznikov. Pedro Peña, zvesti starejši Priča, me je spremljal, kadar sva obiskala te skupine. Ena od njih je bila na vulkanskem otoku na jezeru Nikaragva, kjer je bila le ena družina Jehovovih prič.

Čeprav je ta družina gmotno imela zelo malo, pa se je zelo potrudila, da bi pokazala cenjenje za najin obisk. Ko sva zvečer prispela, naju je že čakala večerja. Tam sva ostala en teden in mnogi tamkajšnji ljubeznivi ljudje, ki so ljubili Biblijo, so z nama delili svojo hrano. Bila sva navdušena, ko je bila v nedeljo na javnem biblijskem predavanju navzoča 101 oseba.

Mislim, da se je Jehovova podpora jasno pokazala, ko sva ob neki drugi priložnosti z bratom nameravala obiskati skupino zainteresiranih ljudi v hribovju v bližini meje s Kostariko. Na dan, ko naj bi odšla, je Pedro prišel pome, toda jaz sem zaradi malarije ležal v postelji. »Ne morem iti, Pedro«, sem rekel. Svojo roko je položil na moje čelo in odvrnil: »Imaš visoko vročino, toda moraš iti! Bratje naju pričakujejo.« Zatem je izrekel eno najbolj iskrenih molitev, kar sem jih kdaj slišal.

Nato sem mu rekel: »Naredi si fresco (pijačo iz sadja). Pripravljen bom čez kakih deset minut.« Na področju, katero sva obiskala, živita dve družini Prič, ki so za naju odlično poskrbeli. Naslednji dan smo z njimi odšli na oznanjevanje, pa čeprav sem zaradi vročine še vedno bil slaboten. Kako spodbudno je bilo, ko sva na nedeljskem shodu videla več kot 100 navzočih!

Znova na poti

Leta 1975 se nama je rodil sedmi otrok Vaughn. Naslednje leto smo se zaradi denarnih razlogov morali vrniti v Kanado. Ni nam bilo lahko zapustiti Nikaragve, saj smo med tamkajšnjim bivanjem zares čutili, kako nas je Jehova podpiral. Ko smo odšli, je bilo na shodih v naši občini navzočih več kot 500 ljudi s področja.

Pred tem sva bila s hčerko Miriam postavljena za posebna pionirja v Nikaragvi. Miriam me je tedaj vprašala: »Očka, ali mi boš dovolil, da ostanem tukaj, če se boš moral kdaj vrniti v Kanado?« Ker sem v Nikaragvi nameraval ostati za vedno, sem dejal: »Seveda.« Ko smo torej odšli, je Miriam ostala, da bi nadaljevala polnočasno strežbo. Kasneje se je poročila z bratom po imenu Andrew Reed. Leta 1984 sta obiskala 77. razred Gileada, misijonarske šole Jehovovih prič, ki je bila takrat v Brooklynu (New York). Miriam sedaj skupaj s svojim možem služi v Dominikanski republiki in uresničuje željo, ki so ji jo vcepili izvrstni misijonarji v Nikaragvi.

Medtem pa so me v srcu še vedno skelele očetove besede »Mi ne odnehamo tako zlahka«. Tako smo se leta 1981, ko smo prihranili dovolj denarja, da bi se lahko vrnili v Srednjo Ameriko, znova preselili, tokrat v Kostariko. Med služenjem v Kostariki smo prejeli povabilo, da bi pomagali pri gradnji tamkajšnjih novih podružničnih prostorov. Vendar pa je leta 1985 sin Grant potreboval zdravniško oskrbo, zato smo se vrnili v Kanado. Glen je ostal v Kostariki, da bi pomagal pri gradnji podružnice, medtem ko sta Annete in Charmaine služili kot posebni pionirki. Mi, ki smo zapustili Kostariko, si nismo niti mislili, da se ne bomo nikoli več vrnili.

 Spoprijemati se z nadlogo

Jutro 17. septembra 1993 je bilo jasno in sončno. Z najstarejšim sinom Markom sva s skodlami pokrivala streho. Delala sva drug ob drugem in klepetala o duhovnih rečeh, kot je bila naša navada. Nekako sem izgubil ravnotežje in padel s strehe. Ko sem prišel k zavesti, sem lahko videl le bleščeče luči in ljudi oblečene v belo. Bil sem na urgentnem oddelku bolnišnice.

Zaradi tega, kar pravi Biblija, sem najprej dejal: »Nobene krvi, nobene krvi!« (Dejanja 15:28, 29) Kako pomirjevalno je bilo slišati Charmainine besede: »Je že dobro, očka. Vsi smo tukaj.« Kasneje sem izvedel, da so zdravniki videli moj medicinski dokument in da uporaba krvi sploh ni bila sporna. Imel sem zlomljen vrat in bil sem popolnoma hrom. Sam nisem mogel niti dihati.

Negiben sem bolj kot kdaj prej potreboval Jehovovo podporo. Traheostomija, ki so jo napravili zato, da bi mi vstavili cevko, povezano z respiratorjem, je zraku zaprla pot do glasilk. Nisem mogel govoriti. Ljudje so mi morali brati z ustnic, da bi razumeli, kaj sem poskušal povedati.

Stroški so se hitro večali. Ker je bila žena in večina otrok v polnočasni strežbi, me je skrbelo, ali bodo morali prenehati s to službo, da bi poskrbeli za te denarne obveznosti. Vendar pa je Mark lahko dobil delo, s katerim je v samo treh mesecih pomagal plačati večino teh stroškov. Tako so lahko vsi razen naju z ženo ostali v polnočasni strežbi.

Stotine vizitk in pisem iz šestih različnih držav je prekrivalo zidove moje bolnišnične sobe. Jehova me je zares podpiral. Družini je pomagala tudi občina, tako da so jim med petmesečnim obdobjem, ko sem bil na oddelku za intenzivno nego, nekaj časa pripravljali hrano. Vsako popoldne je bil z mano eden od starešin in mi je bral iz Biblije in biblijskih publikacij, povedal pa mi je tudi kako spodbudno doživetje. Za vsak občinski shod sta se z mano pripravljala dva člana družine, tako da nisem nikoli izpustil nujno potrebne duhovne hrane.

Med bivanjem v bolnišnici so poskrbeli za to, da sem lahko bil navzoč na programu dneva posebnega zbora. Osebje bolnišnice je poskrbelo, da sta me cel dan spremljala medicinska sestra in tehnik za dihanje. Kako radosten sem bil, da sem znova lahko bil s svojimi krščanskimi brati in sestrami! Nikoli ne bom pozabil stotine bratov in sester, ki so v vrsti stali, da bi me pozdravili.

 Ohranjati duhovnost

Kako leto po operaciji sem se lahko vrnil domov k svoji družini, čeprav še vedno potrebujem 24-urno bolniško nego na dan. S posebej opremljenim kombijem lahko grem na shode, ki jih redko izpustim. Moram pa priznati, da je za to potrebna odločenost. Odkar sem prišel domov, sem lahko bil navzoč na vseh območnih zborovanjih.

Februarja 1997 sem končno lahko znova pričel nekoliko govoriti. Nekatere od mojih negovalk s cenjenjem poslušajo, ko jim govorim o svojem na Bibliji temelječem upanju. Neka negovalka mi je prebrala celo knjigo Jehovah’s Witnesses​—Proclaimers of God’s Kingdom ter druge Watchtowerjeve publikacije. Z ljudmi si dopisujem s pomočjo računalnika, ki ga upravljam s palčko. Čeprav je takšno tipkanje zelo utrudljivo, pa mi je v zadovoljstvo, da lahko še naprej sodelujem v strežbi.

Prenašati moram hude bolečine zaradi živcev. Toda zdi se mi, da so bolečine blažje, kadar se z drugimi pogovarjam o biblijskih resnicah oziroma mi jih drugi berejo. Občasno pričujem na ulici skupaj s svojo ženo, ki me podpira in namesto mene kaj pojasni, kadar potrebujem pomoč. Nekajkrat sem lahko služil tudi kot pomožni pionir. Še vedno služim kot krščanski starešina, kar mi daje občutek radosti, še posebej kadar na shodih bratje in sestre pridejo k meni oziroma me obiščejo na domu in jim lahko pomagam ter jih spodbujam.

Priznati moram, da je zelo lahko postati potrt. Zato kadar koli se počutim na tleh, takoj molim za radost. Noč in dan Jehova v molitvi prosim, naj me še naprej podpira. Vedno me razveseli, kadar mi kdo napiše pismo ali pa me obišče. Z branjem revije Stražni stolp oziroma Prebudite se! prav tako polnim svoj razum s krepilnimi mislimi. Včasih mi te revije berejo vedno druge negovalke. Odkar sem se ponesrečil, sem že sedemkrat poslušal celo Biblijo na kasetah. To so nekateri od mnogih načinov, s katerimi me Jehova podpira. (Psalm 41:3)

Zaradi spremenjenih okoliščin imam veliko časa za to, da poglobljeno premišljujem, kako nas naš Veliki poučevalec, Jehova, izobražuje za življenje. Daje nam točno spoznanje o svoji volji in svojem namenu, smiselno strežbo, nasvete o ključu za srečno družino in sprevidevnost, da bi vedeli, kako ravnati ob nadlogah. Jehova me je blagoslovil z zvesto in čudovito ženo. Prav tako mi tudi otroci zvesto stojijo ob strani in v veselje mi je, da so vsi v polnočasni strežbi. Pravzaprav sta 11. marca 2000 sin Mark in njegova žena Allyson, diplomirala v 108. razredu šole Gilead in bila dodeljena v Nikaragvo. Z ženo sva lahko bila navzoča, ko so jima podelili diplomi. Resnično lahko rečem, da je nesreča spremenila moje življenje, toda ne mojega srca. (Psalm 127:3, 4)

Jehovu se zahvaljujem, da sem lahko s pomočjo modrosti, ki jo je on priskrbel, na svojo družino prenesel duhovno dediščino, ki sem jo sam prejel. Krepi in spodbuja me, ko vidim otroke, kako služijo svojemu Stvarniku s podobnim stališčem, kot ga je imel moj oče, ki je rekel: »Mi ne odnehamo tako zlahka. Jehova nam je zapovedal, naj oznanjujemo.« Jehova je mene in mojo družino zares podpiral vse naše dni.

[Slika na strani 24]

Z očetom, brati in sestro ob našem bivalniku, ki smo ga uporabljali v času, ko smo pionirali. Jaz stojim na desni strani.

[Slika na strani 26]

Z ženo Myrno

[Slika na strani 26]

Nedavna fotografija naše družine

[Slika na strani 27]

Še vedno pričujem po pismih