Cerkveni očetje – zagovorniki biblijske resnice?

Bodisi da se izpovedujete za kristjana bodisi da ne, so oni verjetno vplivali na vaše dojemanje biblijskega Boga, Jezusa in krščanstva. Enemu izmed njih so nadeli ime Zlatousti, drugemu Veliki. Skupaj so opisani kot »najvišja utelešenja Kristusovega življenja«. Kdo so to? Staroveški verski misleci, pisci, teologi in filozofi, ki so precej oblikovali današnje »krščansko« mišljenje – cerkveni očetje.

»BIBLIJA ni vsa Božja beseda,« trdi grški pravoslavni profesor za verske študije Demetrios J. Constantelos. »Sveti duh, ki razodeva Božjo besedo, ne more biti zaprt na straneh knjige.« Kaj drugega bi sploh lahko še bilo zanesljivi vir božanskega razodetja? Constantelos v svoji knjigi Understanding the Greek Orthodox Church trdi: »Na Sveto izročilo in Sveto pismo [se] gleda kot na dve strani istega kovanca.«

V jedru tega »Svetega izročila« je to, kar so poučevali in pisali cerkveni očetje. Bili so vodilni teologi ter »krščanski« filozofi, ki so živeli med drugim in petim stoletjem n. š. Koliko so vplivali na današnjo »krščansko« misel? Ali so se pri svojem poučevanju ravnali točno po Bibliji? Kaj naj bi bil za sledilca Jezusa Kristusa trdni temelj krščanske resnice?

Zgodovinsko ozadje

Sredi drugega stoletja n. š. so deklarirani kristjani branili svojo vero pred rimskimi preganjalci in pred krivoverci. Vendar je bilo to obdobje prepolno teoloških mnenj. Verske razprave o Jezusovi »božanskosti« ter naravi in delih svetega duha pa se niso končale le z razumarskimi razprtijami. Huda nesoglasja in nepopravljivi razkoli glede »krščanske« doktrine so se razlili v politične in kulturne sfere ter občasno povzročili nerede, upor, državni boj, celo vojno. Zgodovinar Paul Johnson piše: »[Odpadniško] krščanstvo se je začelo v zmedi, sporih ter razdorih in tako je bilo tudi zatem. [. . .] V prvem in drugem stoletju A. D. je v osrednjem in vzhodnem Sredozemlju mrgolelo neskončno veliko verskih zamisli, ki so se jih vneto trudili širiti. [. . .] Že od začetka so torej obstajale  številne različice krščanstva, ki med sabo niso imele veliko skupnega.«

V tej dobi so se začeli razcvetati pisci in misleci, ki so menili, da bi bilo nujno interpretirati »krščanske« nauke s filozofskimi izrazi. Ti verski pisci so se zato, da bi zadovoljili izobražene pogane, ki so se pred kratkim spreobrnili h »krščanstvu«, močno opirali na starejšo grško in judovsko književnost. Deklarirani kristjani so, začenši z Justinom Mučencem (ok. 100–165 n. š.), ki je pisal v grščini, pričeli v svojem privzemanju filozofske dediščine iz grške kulture postajati vse bolj izumetničeni.

Ta težnja je rodila sadove z deli Origena (ok. 185–254 n. š.), grškega pisca iz Aleksandrije. Njegova Razprava o osnovnih načelih je bila prvi sistematični poskus, da bi se v izrazju grške filozofije pojasnilo glavne doktrine »krščanske« teologije. Nicejski koncil (325 n. š.), na katerem so skušali razložiti in uveljaviti Kristusovo »božanskost«, je bil mejnik, ki je dal nov zagon interpretaciji »krščanske« dogme. Ta koncil je zaznamoval začetek dobe, v kateri so si na splošnih cerkvenih koncilih prizadevali vse natančneje definirati dogmo.

Pisci in govorniki

Evzebij iz Cezareje, ki je pisal v času prvega nicejskega koncila, se je družil s cesarjem Konstantinom. Po tem koncilu so teologi, katerih večina je pisala v grščini, v dobrih 100 letih razvili dolgo in ognjevito razpravo o tem, kar naj bi bila doktrina, ki posebej zaznamuje »krščanstvo«: trojica. Med njimi so bili posebej opazni Atanazij, prepričljiv škof iz Aleksandrije, in trije cerkveni voditelji iz Kapadocije v Mali Aziji: Bazilij Veliki, njegov brat Gregor iz Nise in njun prijatelj Gregor Nacijanški.

Pisci in pridigarji tega obdobja so dosegali visok nivo govorništva. Gregor Nacijanški in Janez Krizostom (kar pomeni »zlatousti«) sta bila grška, Ambrož Milanski in Avguštin iz Hipona pa latinska dovršena govornika, mojstra v takrat najbolj cenjeni in priljubljeni obliki umetnosti. Najvplivnejši pisec v tem obdobju je bil Avguštin. Njegove teološke razprave so močno oblikovale današnje »krščansko« mišljenje. Hieronim, eden od najvidnejših izobraženih mož v tem obdobju, nosi največjo odgovornost za latinski prevod Biblije iz izvirnih jezikov, Vulgato.

Pomembno pa se je vprašati: Ali so se ti cerkveni očetje ravnali točno po Bibliji? Ali so se v svojem poučevanju trdno oklepali navdihnjenega Svetega pisma? Ali so njihova pisna dela zanesljiv vodnik do točnega spoznanja o Bogu?

Božji ali človeški nauki?

Pred kratkim je metropolit grške pravoslavne cerkve Methodius iz Pizidije napisal knjigo The Hellenic Pedestal of Christianity (Helenistični piedestal krščanstva), v kateri je pokazal, da je temeljno ogrodje sodobnemu »krščanskemu« mišljenju priskrbela grška kultura in filozofija. V tej knjigi brez  obotavljanja prizna: »Skoraj vsi pomembni cerkveni očetje so imeli grške prvine za kar najbolj uporabne, in so si jih izposojali iz grške klasične antike ter jih rabili kot sredstva za to, da razumejo in točno izrazijo krščanske resnice.«

Vzemite denimo zamisel, da Oče, Sin in sveti duh sestavljajo trojico. Mnogi cerkveni očetje so po nicejskem koncilu postali neomajni trinitarci. Njihovi spisi in razlage so odločilno prispevali k temu, da je trojica postala ena od najpomembnejših doktrin »krščanstva«. Toda ali Biblija vsebuje trojico? Ne. Od kod so jo torej vzeli cerkveni očetje? Po besedah priročnika Dictionary of Religious Knowledge mnogi pravijo, da je trojica »popačenje, ki so si jo izposodili pri poganskih verah ter jo vcepili na krščansko vero«. In knjiga The Paganism in Our Christianity potrjuje: »[Trojica] ima povsem poganski izvor.« * (Janez 3:16; 14:28)

Ali pa razmislite o nauku o nesmrtnosti duše, prepričanju, da neki del človeka živi še po smrti telesa. Zopet so bili cerkveni očetje tisti, ki so ta nazor vnesli v vero, ki ni učila, da bi duša preživela smrt. Biblija jasno kaže, da duša lahko umre: »Duša, ki greši, umrje.« (Ezekiel 18:4) Na podlagi česa so cerkveni očetje verovali v nesmrtno dušo? »Krščanska zamisel o duhovni duši, ki jo ustvari Bog in jo ob spočetju vstavi v telo, da tako človek postane živa celota, je plod dolgega razvoja dogodkov v krščanski filozofiji. Šele z Origenom na Vzhodu in sv. Avguštinom na Zahodu sta se uveljavila  duša kot duhovna substanca in o naravi duše oblikovan filozofski pojem. [. . .] Za Avguštinovo doktrino [. . .] ima veliko zaslug neoplatonizem (tudi za nekatere slabosti),« piše v New Catholic Encyclopedia. In v reviji Presbyterian Life piše: »Nesmrtnost duše je grški nazor, ki se je oblikoval pri starih misterijskih kultih in jih je izpopolnil filozof Platon.« *

Trden temelj krščanske resnice

Že po tej kratki preiskavi zgodovinskega ozadja cerkvenih očetov in izvora njihovih naukov se je primerno vprašati: Ali naj iskren kristjan oziroma kristjanka svoje prepričanje temelji na tem, kar so učili cerkveni očetje? Naj odgovori Biblija.

Eno je to, da po besedah Jezusa Kristusa ne pride v poštev, da bi uporabljali verski naslov »oče«: »Ne imenujte nikogar na zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.« (Matevž 23:9) Označevati katero koli religiozno osebnost z izrazom »oče« ni krščansko niti svetopisemsko. Božja zapisana Beseda je bila končana okrog leta 98 n. š., s pisanjem apostola Janeza. Pravim kristjanom se tako ni treba obračati na nobenega človeka kot na vir navdihnjenega razodetja. Pazijo, da ne bi zaradi človeškega izročila ‚razveljavili Božje besede‘ (SSP). Dovoliti, da človeško izročilo zamenja Božjo Besedo, je duhovno smrtonosno. Jezus je posvaril: »Če [. . .] slepec slepca vodi, padeta oba v jamo.« (Matevž 15:6, 14)

Ali kristjan potrebuje še kako razodetje poleg Božje besede, ki je v Bibliji? Ne. Knjiga Razodetje opozarja pred tem, da ne bi temu navdihnjenemu zapisu še kaj dodajali: »Ako kdo k temu kaj pristavi, njemu pridene Bog šib, ki so zapisane v tej knjigi.« (Razodetje 22:18)

Krščanska resnica je v Božji zapisani Besedi, Bibliji. (Janez 17:17; 2. Timoteju 3:16; 2. Janezov 1–4) Točno razumevanje resnice ni odvisno od svetne filozofije. O ljudeh, ki so skušali s človeško modrostjo razlagati Božje razodetje, je primerno ponoviti vprašanja apostola Pavla: »Kje je modrijan? Kje pismouk? Kje preiskovalec tega sveta? Ni li Bog v neumnost preobrnil modrosti tega sveta?« (1. Korinčanom 1:20)

Poleg tega je »stolp in podstavek resnice« občina pravih kristjanov. (1. Timoteju 3:15) Njeni nadzorniki varujejo čistost tega, kar v njej poučujejo, in preprečujejo, da bi se vanjo vtihotapil kakršen koli onesnaževalec nauka. (2. Timoteju 2:15–18, 25) Vanjo ne pustijo ‚lažnivih prorokov, lažnivih učiteljev in pogubnih krivih naukov‘. (2. Petrov 2:1) Po smrti apostolov so cerkveni očetje dovolili, da so v krščanski občini pognale korenine izrekov ‚zapeljivih duhov in naukov hudobnih duhov‘. (1. Timoteju 4:1)

Posledice tega odpadništva so v današnjem »krščanstvu« očitne. Njihovi nauki in početje so daleč stran od biblijske resnice.

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slika na strani 18]

KAPADOŠKI OČETJE

»Pravoslavna cerkev [. . .] posebej spoštuje pisce iz četrtega stoletja, še zlasti te, ki jih imenuje ‚trije veliki hierarhi‘: Gregor Nacijanški, Bazilij Veliki in Janez Krizostom,« izjavlja pisec in menih Kallistos. Ali so ti cerkveni očetje svoje nauke temeljili na navdihnjenem Svetem pismu? O Baziliju Velikem v knjigi The Fathers of the Greek Church piše: »Njegovi zapisi kažejo, da je ostajal vse življenje blizu Platonu, Homerju, zgodovinarjem in retorikom, in ti so vsekakor vplivali na njegov slog. [. . .] Bazilij je ostal ‚Grk‘.« Isto je držalo za Gregorja Nacianškega. »Po njegovem mnenju bi se zmaga in vzvišenost Cerkve najbolje pokazala s tem, da bi si ta popolnoma prisvojila izročila klasične kulture.«

Profesor Panagiotis K. Christou o teh treh piše: »Občasno so sicer opozarjali pred ‚modrijanstvom in prazno prevaro‘ [Kološanom 2:8] – da bi bili v soglasju z novozaveznimi zapovedmi – obenem pa so vneto proučevali filozofijo in sorodne vede ter še drugim priporočali, naj jih proučujejo.« Taki cerkveni voditelji so očitno menili, da z Biblijo niso mogli dovolj podpreti svojih zamisli. Ali bi lahko to, da so iskali druge stebre veljave, pomenilo, da njihovih naukov Biblija ne pozna? Apostol Pavel je hebrejske kristjane posvaril: »Mnogoterim in tujim naukom se ne dajte motiti.« (Hebrejcem 13:9)

[Vir slike]

© Archivo Iconografico, S.A./CORBIS

[Okvir/slika na strani 20]

CIRIL ALEKSANDRIJSKI SPORNI CERKVENI OČE

Ena od najbolj spornih osebnosti med cerkvenimi očeti je Ciril Aleksandrijski (ok. 375–444 n. š.). Cerkveni zgodovinar Hans von Campenhausen ga opisuje kot »dogmatičnega, nasilnega in prekanjenega, prežetega z veličino svojega poslanstva in vzvišenostjo svoje službe,« ter dodaja, da »zanj ni bilo nikoli nič pravilno, razen če mu to ni prišlo prav pri pospeševanju svoje moči in oblasti [. . .] Nikoli se ni žalostil zaradi surovosti in brezobzirnosti svojih metod.« Čeprav je bil aleksandrijski škof, je posegal po podkupovanju, obrekovanju in klevetanju, da so odstavili carigrajskega škofa. Imajo ga odgovornega za surov umor slavne filozofinje po imenu Hipatija leta 415 n. š. Glede Cirilovih teoloških zapisov Campenhausen pravi: »Uvedel je navado, da se o vprašanjih glede verovanja ne odloča le na podlagi Biblije, temveč tudi s pomočjo primernih citatov in zbirk citatov priznanih veljakov.«

[Slika na strani 19]

Hieronim

[Vir slike]

Garo Nalbandian