Kako sta vdovstvo občutili dve ženi

SANDRA je vdova in živi v Avstraliji. Ko ji je pred nekaj leti umrl mož, je bil njen prvi odziv popoln šok. »Zavest, da sem naenkrat izgubila svojega zakonskega partnerja in najboljšega prijatelja, me je premagala. Res se ne morem spomniti, kako sem iz bolnišnice sploh prišla domov ali kaj sem počela preostali del dneva. V naslednjih nekaj tednih so se mi strahovi prelevili v stalno telesno bolečino.«

Sandrina starejša prijateljica Elaine je vdova že kakih šest let. Svojega moža Davida je šest mesecev negovala, preden je umrl za rakom. Njena žalost je bila tako silna, da je kmalu po moževi smrti začasno oslepela. Dve leti kasneje se je v javnosti zgrudila. Zdravnik ni ugotovil nikakršnega bolezenskega znaka. Odkril pa je, da je Elaine žalost zadrževala v sebi, zato ji je svetoval, naj gre domov in se na vso moč potrudi jokati. »Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem premagala žalost,« priznava Elaine in še pristavi, da je, ko se je počutila osamljeno, ,celo odšla v spalnico in zarila glavo v Davidova oblačila‘.

Da, smrt ljubljenega zakonskega partnerja lahko izzove različne odzive, saj k vdovstvu v resnici spada več kakor le živeti brez moža. Sandri se je na primer nekaj časa zdelo, kot da to ni več ona. Kakor mnoge druge žene, ki so pred kratkim ovdovele, se je tudi ona počutila ranljivo, negotovo. Spominja se: »Ker sem bila navajena, da je o zadevah odločal mož, sem naenkrat bila primorana odločitve sprejemati sama. Nemirno sem spala. Bila sem utrujena in izčrpana. Nisem vedela, kaj naj pravzaprav storim.«

To, kar sta doživeli Sandra in Elaine, se po svetu dogaja dan za dnem. Bolezni, nesreče, vojne, etnično čiščenje in nasilje na splošno prispevajo k temu, da število vdov raste. * Mnogo teh žensk tiho trpi, ne vedoč, kaj storiti. Kako jim lahko prijatelji in sorodniki pomagajo, da se z vdovstvom uspešno spoprimejo? Naslednji članek vsebuje nekaj predlogov, ki so lahko v pomoč.

[Podčrtna opomba]