Spiritizem in iskanje resnične duhovnosti

VSI imamo duhovne in gmotne potrebe. Zato se jih toliko sprašuje o stvareh, kot so: Kakšen je smisel življenja? Zakaj ljudje trpijo? In kaj se zgodi z nami, ko umremo? Mnogi iskreni ljudje iščejo odgovore na ta in podobna vprašanja na seansah, kjer se obračajo na medije (imenovane tudi posrednike), v upanju, da se bodo pogovarjali z duhovi umrlih. Ta praktika se imenuje spiritizem.

Privržence spiritizma se lahko najde v mnogih deželah, zbirajo pa se v občinah in cerkvah. Sodijo denimo, da si v Braziliji 4,000.000 spiritistov jemlje za zgled nauke, ki jih je razvrstil Hyppolyte Léon Denizard Rivail, francoski učitelj in filozof iz 19. stoletja, ki je pisal pod imenom Allan Kardec. Za pojav spiritizma se je začel zanimati 1854. leta. Pozneje je v mnogih krajih spraševal medije in odgovore zapisal v knjigi The Book of Spirits (Knjiga o duhovih), ki so jo objavili 1857. leta. Njegovi drugi deli nosita naslov The Mediums’ Book (Knjiga za medije) in The Gospel According to Spiritism (Evangelij glede na spiritizem).

Spiritizem je povezan z religioznimi praktikami, kot so vudu, čarovništvo, magija oziroma satanizem. Vendar privrženci naukov Allana Kardeca pravijo, da je njihovo verovanje drugačno. V svojih publikacijah pogosto citirajo Biblijo in se na Jezusa obračajo kot na »vodnika in zgled za vse človeštvo«. Pravijo, da so Jezusovi nauki »najčistejši izraz Božjega zakona«. Allan Kardec je na spiritistične zapise gledal kot na tretje razodetje Božjega zakona človeštvu, prvi dve pa naj bi bili pouk Mojzesa in Jezusa.

Spiritizem privlači mnoge, ker poudarja ljubezen do bližnjega in dobra dela. Neki spiritistični nauk pravi: »Brez dobrodelnosti ni rešitve.« Mnogi spiritisti sodelujejo pri socialnem delu, podpirajo bolnišnice, šole in druge institucije. Taka prizadevanja so pohvalna. Kakšni pa so spiritistični nauki v primerjavi z Jezusovimi nauki, zapisanimi v Bibliji? Vzemimo dva zgleda: upanje za mrtve in vzrok trpljenja.

Kakšno je upanje za umrle?

Mnogi spiritisti verujejo v reinkarnacijo. V neki spiritistični publikaciji piše: »Reinkarnacija je edini nauk, ki ustreza naši zamisli o Božji pravici; je edini nauk, ki lahko razloži prihodnost in nam okrepi upanje.« Spiritisti razlagajo, da duša ali »inkarniran duh« ob smrti zapusti telo – kakor metulj ob vzletu iz kokona. Verjamejo, da se ti duhovi kasneje reinkarnirajo v ljudi, da bi oprali grehe, ki so jih zagrešili v prejšnjem življenju. Toda teh prejšnjih grehov se ne spominjajo. »Bogu se je zdelo primerno, da je preteklost zagrnjena s kopreno,« piše v The Gospel According to Spiritism.

»Zanikati reinkarnacijo pomeni tudi zanikati Kristusove besede,« je napisal Allan Kardec. Toda Jezus ni nikoli izgovoril besede »reinkarnacija« in nikoli ni omenjal take zamisli. (Glej »Ali Biblija uči o reinkarnaciji?«, na strani 22.) Namesto tega je učil o vstajenju mrtvih. Med svojo zemeljsko strežbo je obudil tri ljudi: sina vdove iz Naina, hčer načelnika shodnice in svojega tesnega prijatelja Lazarja. (Marko 5:22–24, 35–43; Lukež 7:11–15; Janez 11:1–44) Razmislimo o enem  od teh izjemnih dogodkov in poglejmo, kaj je Jezus mislil z »vstajenjem«.

Lazarjevo vstajenje

Jezus je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar bolan. Dva dni zatem je učencem dejal: »Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim.« Učenci niso razumeli, kaj je Jezus mislil, zato je preprosto povedal: »Lazar je umrl.« Ko je Jezus nazadnje prišel k Lazarjevemu grobu, je ta bil že štiri dni mrtev. Jezus je kljub temu ukazal, naj odvalijo kamen, ki je zapiral vhod v grob. Nato je vzkliknil: »Lazar, pridi ven!« Tedaj se je zgodilo nekaj čudovitega. »Mrtvec izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil obvezan s prtom. Veli jim Jezus: Razvežite ga in pustite, naj odide.« (Janez 11:5, 6, 11–14, 43, 44)

Jasno je, da to ni bila reinkarnacija. Jezus je rekel, da mrtvi Lazar spi, brez zavesti. Kakor to pove Biblija, ‚so minile vse misli njegove‘. ‚Ni vedel ničesar več.‘ (Psalm 146:4; Propovednik 9:5, SSP) Obujeni Lazar ni bil druga oseba z reinkarniranim duhom. Imel je isto osebnost, bil enako star in imel isti spomin. Življenje je nadaljeval od tam, kjer ga je prezgodaj končal, in se vrnil k ljubljenim, ki so objokovali njegovo smrt. (Janez 12:1, 2)

Pozneje je Lazar zopet umrl. Kakšen namen je torej imelo njegovo vstajenje? To in še drugi vstajenji, ki ju je povzročil Jezus, nam okrepijo zaupanje v Božjo obljubo, da bodo Njegovi zvesti služabniki ob času, ki ga določi On, vstali od mrtvih. Ti Jezusovi čudeži dajejo še večjo težo njegovim besedam: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« (Janez 11:25, SSP)

Glede prihodnjega vstajenja je Jezus rekel: »Pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.« (Janez 5:28, 29) Kakor je bilo pri Lazarju, bodo tudi pri tem vstali mrtvi ljudje. To ne bo ponovno združenje zavestnega duha z obujenim telesom, ki se je razgradilo ali so ga morda celo vsrkali drugi živi organizmi. Stvarnik neba in zemlje, ki je neskončen v modrosti in moči, je še kako zmožen obujati mrtve.

Ali nauk o vstajenju, ki ga je učil Jezus Kristus, ne razodeva Božje velike ljubezni do ljudi kot posameznikov? Kaj pa drugo prej omenjeno vprašanje?

Zakaj trpljenje?

Veliko človekovega trpljenja izhaja iz tega, kar počnejo nemodri, neizkušeni ali celo hudobni ljudje. Kaj pa tragični dogodki, za katere se ne da neposredno kriviti ljudi? Zakaj so denimo nesreče in naravne katastrofe? Zakaj se nekateri otroci rodijo s prirojenimi napakami? Allan Kardec je imel take stvari za kazni. Napisal je: »Če smo kaznovani, potem se je moralo zagrešiti nekaj napačnega. Če to napačno ni iz zdajšnjega življenja, mora izvirati iz kakega preteklega obstoja.« Spiritisti se učijo moliti: »Gospod, ves Si pravičen. Bolezen, za katero Si se  odločil, da mi jo pošlješ, mora biti zaslužena [. . .] Sprejemam jo kot poravnavo za svojo preteklost, preizkus vere in podrejanja Tvoji posvečeni volji.« (The Gospel According to Spiritism)

Ali je Jezus učil kaj takega? Ne. Dobro je poznal biblijski izrek: »Čas in razmere naklanjajo vse.« (Propovednik 9:11) Vedel je, da se včasih slabe stvari preprosto zgodijo. Ni nujno, da so to kazni za grehe.

Razmislite o tem dogodku v Jezusovem življenju: »[Jezus] gredoč mimo, ugleda človeka, ki je bil slep od rojstva. In vprašajo ga učenci njegovi, rekoč: Rabi, kdo je grešil: ta ali roditelji njegovi, da se je slep rodil?« Jezus je dal odgovor, ki veliko pove: »Grešil ni ne ta, ne roditelji njegovi, temuč da se razodenejo dela Božja na njem. Rekši to, pljune na zemljo in napravi blato iz sline in pomaže z blatom slepcu oči in mu reče: Pojdi, umij se v kopeli Siloamu [. . .] Odide torej in se umije, ter se vrne z vidom.« (Janez 9:1–3, 6, 7)

Jezus je s svojimi besedami pokazal, da ta človek ni odgovoren za svojo prirojeno slepoto, niti njegovi starši ne. Tako ni podprl zamisli, da bi bil ta mož kaznovan za grehe, storjene v kakem prejšnjem življenju. Jezus je res vedel, da vsi ljudje podedujejo greh. Toda podedujejo adamski greh, ne grehe, ki bi jih zagrešili pred svojim rojstvom. Zaradi Adamovega greha se vsi ljudje rodimo fizično nepopolni, podvrženi bolezni in smrti. (Job 14:4; Psalm 51:5; Rimljanom 5:12; 9:11) Jezus je bil pravzaprav zaradi teh okoliščin poslan na pomoč. Janez Krščevalec je rekel, da je bil Jezus »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta«. (Janez 1:29) *

 Upoštevajmo tudi, da Jezus ni rekel, da je Bog namerno povzročil, da se je ta človek rodil slep, tako da bi ga lahko nekega dne Jezus srečal in ga ozdravil. To bi bilo kruto in cinično dejanje! Ali bi to Bogu prinašalo hvalo? Ne. Čudežno ozdravljenje slepega je bilo tisto, ki je služilo temu, da »se razodenejo dela Božja«. Le-to je, kakor mnoga druga ozdravljanja, ki jih je Jezus naredil, odsevalo Božjo iskreno ljubezen do trpečega človeštva in potrdilo, kako zanesljive so Njegove obljube, da bo ob svojem času odpravil vse človekove bolezni in trpljenje. (Izaija 33:24)

Ali ni tolažilno odkriti, da naš nebeški Stvarnik nasprotno od tega, da bi povzročal trpljenje, daje ‚dobro tistim, ki ga prosijo‘? (Matevž 7:11) Kolikšno slavo bo prineslo Najvišjemu to, da bodo izpregledale oči slepim in se bodo gluhim odprla ušesa, hromi pa bodo hodili, skakali in tekli! (Izaija 35:5, 6)

Zadovoljitev naših duhovnih potreb

Jezus je izjavil: »Ne bo živel človek ob samem kruhu, temuč od vsake besede, ki izhaja iz ust Božjih.« (Matevž 4:4) Da, duhovne potrebe si potešimo, ko beremo Božjo Besedo, Biblijo, in živimo v skladu z njo. Obračanje k spiritističnim medijem v resnici ne zadovolji naših duhovnih potreb. Taka praktika je dejansko jasno obsojana v tem, kar je Allan Kardec imenoval prvo razodetje Božje postave. (5. Mojzesova 18:10–13)

Mnogi, tudi spiritisti, priznavajo, da je Bog Vrhovno bitje, večen, brezkončno popoln, prijazen, dober in pravičen. Biblija pa razodeva še več. Odkriva, da je njegovo osebno ime Jehova, ki ga moramo častiti, tako kot ga je Jezus. (Matevž 6:9; Janez 17:6) Prikaže, da je Bog resnična oseba, s katero smo lahko ljudje v tesnem odnosu. (Rimljanom 8:38, 39) Z branjem Biblije izvemo, da je Bog usmiljen in nam »ne dela [. . .] po grehih naših in ne povrača nam po krivicah naših«. (Psalm 103:10) Suvereni gospod Jehova po svoji napisani Besedi razodeva svojo ljubezen, vrhovnost in razumnost. On vodi in ščiti poslušne ljudi. Spoznati Jehova in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, pomeni »večno življenje«. (Janez 17:3)

Biblija daje vse informacije, ki jih potrebujemo o Božjih namenih in nam pove, kaj moramo narediti, če mu želimo ugajati. Če jo skrbno preiskujemo, dobimo prave in zadovoljujoče odgovore na svoja vprašanja. Biblija nas tudi vodi glede tega, kaj je prav in kaj ne, in nam daje trdno upanje. Zagotavlja nam, da bo Bog v bližnji prihodnosti ‚obrisal vse solze z oči [ljudi]; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo‘. (Razodetje 21:3, 4) Jehova bo po Jezusu Kristusu osvobodil človeštvo podedovanega greha in nepopolnosti, in poslušni ljudje bodo podedovali večno življenje na rajski zemlji. Takrat bodo popolnoma potešene telesne in duhovne potrebe ljudi. (Psalm 37:10, 11, 29; Pregovori 2:21, 22; Matevž 5:5)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 22]

ALI BIBLIJA UČI O REINKARNACIJI?

Ali kak biblijski stavek podpira nauk o reinkarnaciji? Razmislite o nekaterih svetopisemskih stavkih, ki so jih uporabili privrženci tega nauka:

»Kajti vsi proroki in zakon so prorokovali do Janeza. [. . .] On je Elija, ki ima priti.« (Matevž 11:13, 14)

Ali se je Elija še enkrat rodil kot Janez Krščevalec? Ko so Janeza vprašali »Elija si ti?«, je jasno odvrnil: »Nisem.« (Janez 1:21) Bilo pa je napovedano, da bo Janez prišel pred Mesijem »z Elijevim duhom in močjo«. (Lukež 1:17, SSP; Malahija 4:5, 6) Janez Krščevalec je bil z drugimi besedami Elija v tem pomenu, da je opravil delo, ki bi se ga lahko primerjalo z Elijevim.

»Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti kraljestva Božjega. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba se vam je na novo roditi.« (Janez 3:3, 7)

Eden od apostolov je pozneje napisal: »Posvečen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! Po njegovem velikem usmiljenju smo se nanovo rodili v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih.« (1. Petrov 1:3, 4, Revised Standard Version; Janez 1:12, 13) Jasno je, da je bilo ponovno rojstvo, o katerem je govoril Jezus, duhovno doživetje, ki naj bi se zgodilo še, ko sledilci živijo, ne v kaki prihodnji reinkarnaciji.

»Kadar je človek mrtev, živi večno: ko se mi bodo dnevi obstoja na zemlji končali, bom čakal, ozirajoč se na to, da se bom zopet vrnil.« (»Grški prevod« Joba 14:14, citiran v The Gospel According to Spiritism.)

Biblijski prevod Revised Standard Version to vrstico prevaja tako: »Ko človek umre, ali bo spet živel? Vse dni svoje službe bom čakal, dokler ne pride moja rešitev.« Če preberete sobesedilo te vrstice, boste videli, da mrtvi na svojo »rešitev« čakajo v grobu. (Vrstica 13) Medtem ko čakajo, ne obstajajo. »Človek, ki umre, dokončno izgine; in ko se smrtnik zgrudi, ga ni več.« (Job 14:10, Bagsterjev prevod Septuaginte)

[Slika na strani 21]

Upanje na vstajenje razodeva Božje veliko zanimanje za nas kot posameznike

[Slike na strani 23]

Bog bo končal vse človekovo trpljenje