Veselite se s srečnim Bogom

»Končno, bratje, veselite se, [. . .] pa bo Bog ljubezni in miru z vami.« (2. KORINČANOM 13:11, SSP)

1., 2. a) Zakaj mnogi v življenju niso veseli? b) Kaj je veselje in kako ga lahko razvijamo?

V TEH temačnih dneh mnogi ne vidijo veliko razlogov za veselje. Ko njih ali njihove drage zadene nesreča, se morda počutijo kakor nekdaj Job, ki je rekel: »Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog.« (Job 14:1) Kristjani niso neobčutljivi za pritiske in napetosti v teh ‚nevarnih časih‘, zato ni presenetljivo, da zvestim Jehovovim služabnikom včasih upade pogum. (2. Timoteju 3:1)

² Toda kristjani so lahko veseli, tudi ko so v preizkušnji. (Dejanja 5:40, 41) Da bi razumeli, kako je to mogoče, razmislimo najprej o tem, kaj je veselje. Veselje je definirano kot »čustvo, ki nastane, kadar kdo dobi ali pričakuje kaj dobrega«. * Če si torej vzamemo čas in razmišljamo o sedanjih blagoslovih ter radostih, ki nas čakajo v Božjem novem svetu, smo lahko veseli.

3. Zakaj lahko rečemo, da ima vsakdo vsaj nekaj razlogov za veselje?

³ Vsakdo je blagoslovljen s čim, za kar je lahko hvaležen. Denimo, da družinski poglavar izgubi službo. Seveda je zaradi tega zaskrbljen. Za svoje najdražje pač želi poskrbeti. Toda če je telesno močan in zdrav, je lahko za to hvaležen. Če bo našel službo, bo lahko marljivo delal. Nadalje morda kristjanka zboli za kakšno izčrpavajočo boleznijo. Vseeno se lahko zahvaljuje za podporo ljubečih prijateljev in družinskih članov, ki ji pomagajo spoprijemati se z boleznijo dostojanstveno in pogumno. Poleg tega se lahko vsi pravi kristjani ne glede na okoliščine veselijo prednosti, da poznajo Jehova, »srečnega Boga«, in Jezusa Kristusa, ‚srečnega in edinega vladarja‘. (1. Timoteju 1:11; 6:15; oboje NW) Da, Bog Jehova in Jezus Kristus sta nadvse srečna. Vesela sta ostala kljub temu, da razmere na zemlji še malo niso takšne, kakršen je bil sprva Jehovov namen. Iz njunega zgleda se lahko veliko naučimo o tem, kako ohraniti veselje.

 Njuno veselje nikoli ne ugasne

4., 5. a) Kako se je Jehova odzval na upor prvih ljudi? b) Kako je Jehova ohranil pozitiven odnos do človeštva?

⁴ Adam in Eva sta bila v edenskem vrtu krepkega zdravja in imela sta popoln um. Delo, ki jima je bilo naloženo, je bilo ustvarjalno in razmere zanj ne bi mogle biti boljše. Nekaj najboljšega pa je bilo to, da sta imela prednost redno se pogovarjati z Jehovom. Bog jima je namenil srečno prihodnost. Toda naša prva starša z vsemi temi prijetnimi darovi nista bila zadovoljna; z »drevesa spoznanja dobrega in hudega« sta ukradla prepovedan sadež. To neposlušno dejanje je bilo temelj za vso nesrečo, ki jo danes doživljamo mi, njuni potomci. (1. Mojzesova 2:15–17; 3:6; Rimljanom 5:12)

⁵ Toda Jehova ni dovolil, da bi ga nehvaležnost Adama in Eve oropala veselja. Prepričan je bil, da bo vsaj nekaj njunih potomcev srce navedlo, da mu bodo služili. Pravzaprav je bil o tem tako prepričan, da je še pred rojstvom prvega otroka Adama in Eve objavil, da bo odkupil njune poslušne potomce! (1. Mojzesova 1:31; 3:15) V naslednjih stoletjih je večina ljudi hodila po njunih stopinjah, toda Jehova se kljub takšni prevladujoči neposlušnosti ni odvrnil od človeške družine. Namesto tega je svojo pozornost usmerjal na moške in ženske, ki so ‚razveseljevali njegovo srce‘, na ljudi, ki so si resnično prizadevali, da bi mu ugajali, zato ker so ga ljubili. (Pregovori 27:11; Hebrejcem 6:10)

6., 7. Kateri dejavniki so Jezusu pomagali, da je ostal vesel?

⁶ Kaj pa Jezus – kako je on ohranjal veselje? Kot mogočno duhovno stvarjenje v nebesih je imel vse možnosti, da je opazoval dejanja moških in žensk na zemlji. Njihove slabosti so bile očitne, toda Jezus je ljudi kljub temu ljubil. (Pregovori 8:31) Tudi pozneje, ko je prišel na zemljo in dejansko ‚prebival med‘ ljudmi, se njegov pogled na človeštvo ni spremenil. (Janez 1:14) Kaj je popolnemu Božjemu Sinu omogočilo, da je tako pozitivno gledal na grešno človeško družino?

⁷ Jezus predvsem ni pričakoval preveč – ne od sebe ne od drugih. Vedel je, da ne bo spreobrnil sveta. (Matevž 10:32–39) Zato se je veselil, kadar se je na kraljestveno sporočilo ugodno odzval že en sam iskren človek. Čeprav vedenje in nazori njegovih učencev včasih še zdaleč niso bili takšni, kot bi morali biti, je Jezus vedel, da si v srcu resnično želijo izpolnjevati Božjo voljo, in jih je zato imel rad. (Lukež 9:46; 22:24, 28–32, 60–62) Vredno je omeniti, da je v molitvi svojemu nebeškemu očetu njihovo pozitivno ravnanje do tistega časa povzel z besedami: »Besedo tvojo so ohranili.« (Janez 17:6)

8. Povejte nekaj načinov, kako bi glede ohranjanja veselja lahko posnemali Jehova in Jezusa.

⁸ Nedvomno bi nam vsem koristilo, če bi temeljito razmislili o zgledu, ki sta ga v tem dala Bog Jehova in Kristus Jezus. Ali bi lahko še bolj posnemali Jehova, morda tako, da ne postanemo preveč zaskrbljeni, kadar se stvari ne iztečejo tako, kot smo pričakovali? Ali lahko hodimo točneje po Jezusovih stopinjah, tako da na trenutne okoliščine gledamo pozitivno ter od sebe in drugih ne pričakujemo preveč? Poglejmo, kako bi lahko nekaj teh načel praktično uporabili pri delu, ki je pri srcu gorečim kristjanom vsepovsod – pri terenski strežbi.

Ohranimo pozitiven pogled na strežbo

9. Kako je Jeremija spet postal vesel in kako nam njegov zgled lahko pomaga?

⁹ Jehova želi, da bi bili v njegovi službi veseli. Naše veselje ne bi smelo biti odvisno od rezultatov, ki jih dosežemo. (Lukež 10:17, 20) Prerok Jeremija je več let oznanjeval na  nerodovitnem področju. Ko se je osredinjal na negativen odziv ljudi, je izgubil vse veselje. (Jeremija 20:8) Toda ko je razmišljal o lepoti samega sporočila, je spet postal vesel. Jehovu je rekel: »Ko so prišle besede tvoje, sem jih sprejel, in bila mi je beseda tvoja v veselje in radost srca mojega, kajti kličem se po imenu tvojem, o GOSPOD [Jehova, NW].« (Jeremija 15:16) Da, Jeremija se je veselil prednosti, da je oznanjeval Božjo besedo, in enako je lahko z nami.

10. Kako lahko ohranimo veselje v strežbi, četudi naše področje trenutno ni rodovitno?

¹⁰ Četudi se večina noče odzvati na dobro novico, se lahko v terenski strežbi upravičeno veselimo. Spomnimo se, da je bil Jehova povsem prepričan, da bo nekaj ljudi srce navedlo k temu, da mu bodo služili. Kakor Jehova tudi mi ne bi smeli nikoli obupati, da se jih bo sčasoma vsaj nekaj začelo zavedati spornega vprašanja in bodo sprejeli kraljestveno sporočilo. Ne smemo pozabiti, da se okoliščine ljudi spreminjajo. Ob kakšni nepričakovani izgubi ali v stiski lahko o smislu življenja prične resno razmišljati tudi najbolj samozadovoljen človek. Ali mu boste na voljo, ko se bo pričel ‚zavedati svojih duhovnih potreb‘? (Matevž 5:3, NW) Morda bo kdo na vašem področju pripravljen prisluhniti dobri novici že ob vašem naslednjem obisku!

11., 12. Kaj se je zgodilo v nekem mestu in kaj se lahko iz tega naučimo?

¹¹ Spreminja pa se lahko tudi sestava ljudi na našem področju. Poglejmo si zgled. V nekem mestecu je živela skupina mladih poročenih parov z otroki, ki je bila med seboj tesno povezana. Ko so jih obiskali Jehovove priče, so pri vseh vratih dobili enak odgovor: »Nas ne zanima!« Če je kdo vendarle pokazal kaj zanimanja za kraljestveno sporočilo, so ga sosedje nemudoma odvrnili od tega, da bi še ohranjal stike s Pričami. Ni treba reči, da je bilo oznanjevati tam izziv. Toda Priče niso odnehali; oznanjevali so še naprej. In kakšen je bil rezultat?

¹² Sčasoma je mnogo otrok v mestu odraslo, poročili so se in si ustvarili lasten dom. Nekateri so spoznali, da jim njihov način življenja ne prinaša prave sreče, in pričeli so iskati resnico. To so našli, ko so se ugodno odzvali na dobro novico, ki so jo oznanjevali Priče. Po mnogih letih je tamkajšnja mala občina pričela rasti. Predstavljajte si, kako veseli so morali biti kraljestveni oznanjevalci, ki niso odnehali! Naj vztrajno oznanjevanje slavnega kraljestvenega sporočila prinese veselje tudi nam!

Podpirali vas bodo soverniki

13. H komu se lahko obrnemo, ko nam upade pogum?

¹³ H komu lahko greste po tolažbo, kadar se na vas zgrnejo pritiski ali vas zadene nesreča?  Milijoni Jehovovih posvečenih služabnikov se najprej obrnejo v molitvi k Jehovu, nato pa k svojim krščanskim bratom in sestram. Ko je bil Jezus na zemlji, je cenil podporo svojih učencev. Tisti večer pred svojo smrtjo je o njih rekel, da so ‚vztrajali z njim v njegovih izkušnjavah‘. (Lukež 22:28) Njegovi učenci so bili resda nepopolni, toda zaradi zvestovdanosti so bili Božjemu sinu v tolažbo. Sočastilci lahko krepijo tudi nas.

14., 15. Kaj je nekemu zakonskemu paru pomagalo spoprijeti se s sinovo smrtjo in kaj se naučite iz njune izkušnje?

¹⁴ Kako dragocena je lahko podpora bratov in sester, sta spoznala krščanska zakonca Michel in Diane. Pri njunem dvajsetletnem sinu Jonathanu, kristjanu polnem življenja in z obetavno prihodnostjo, so ugotovili možganski tumor. Zdravniki so si Jonathana z vsemi močmi prizadevali rešiti, vendar se je njegovo fizično stanje slabšalo do nekega poznega popoldneva, ko je zaspal v smrt. Michel in Diane sta bila pobita. In zavedela sta se, da se je službeni shod tisti večer že skoraj končal. Vendar ker sta obupno potrebovala tolažbo, sta prosila starešina, ki je bil z njima, da bi ju spremljal v kraljestveno dvorano. Prispela sta v trenutku, ko so občino obvestili o Jonathanovi smrti. Po shodu so objokana starša obkrožili bratje in sestre, ju objemali in tolažili. Diane se spominja: »Ko sva prišla v dvorano, sva bila čisto na tleh, toda bratovščina naju je tako zelo potolažila – tako zelo dvignila! Niso nama mogli odvzeti bolečine, toda pomagali so nama, da sva pod pritiskom ostala trdna!« (Rimljanom 1:11, 12; 1. Korinčanom 12:21–26)

¹⁵ Michel in Diane sta se zaradi nesreče zbližala s svojimi brati in sestrami. Poleg tega pa sta se tudi zbližala drug z drugim. Michel pravi: »Še bolj sem se naučil ceniti mojo drago ženo. V trenutkih malodušja se med seboj pogovarjava o biblijski resnici in o tem, kako naju Jehova podpira.« Diane dodaja: »Sedaj nama kraljestveno upanje pomeni še več.«

16. Zakaj je pomembno, da bratom sami povemo, kaj potrebujemo?

¹⁶ Naši krščanski bratje in sestre so nam v težkih trenutkih v življenju zares lahko »krepilna pomoč«, ter nam tako pomagajo ohraniti veselje. (Kološanom 4:11, NW) Seveda pa nam ne morejo brati misli. Zato je dobro, da jim povemo, ko potrebujemo pomoč. Zatem lahko pokažemo iskreno cenjenje za vsako tolažbo, ki nam jo lahko priskrbijo, in gledamo nanjo kot na tolažbo od Jehova. (Pregovori 12:25; 17:17)

Poglejte po svoji občini

17. S kakšnimi izzivi se srečuje neka mati samohranilka in kako gledamo na njej podobne ljudi?

¹⁷ Pobliže ko pogledate sovernike, bolj se jih boste naučili ceniti, v njihovi družbi pa boste našli veselje. Poglejte po svoji občini. Kaj vidite? Morda mater samohranilko, ki si prizadeva vzgajati otroke po resnici? Ali ste kaj razmišljali o tem, kakšen zgled daje? Poskusite si predstavljati, s kakšnimi problemi vse se mora spoprijemati. Jeanine, mati samohranilka, jih je omenila nekaj: osamljenost, spolno nadlegovanje v službi, zelo omejen proračun. Najtežja pa je po njenih besedah skrb za čustvene potrebe otrok, saj je vsak otrok edinstven. Jeanine pa je omenila še eno težavo: »Včasih je pravi izziv upreti se težnji, da bi sina postavila za glavo družine in tako skušala nekako nadomestiti moža. Imam tudi hčer in ni mi lahko upoštevati tega, da je ne smem preobremeniti s tem, da si jo naredim za zaupnico.« Jeanine je zaposlena polni delovni čas in skrbi za družino kakor na tisoče drugih bogaboječih samohranilcev. Poleg tega  z otroki preučuje Biblijo, jih uči v terenski strežbi in jih vodi na občinske shode. (Efežanom 6:4) Kako srečen mora biti Jehova, ko dnevno vidi, kako se ta družina trudi ostati značajna! Ali nam to, da so med nami takšni bratje in sestre, ne ogreje srca? Nedvomno.

18., 19. Ponazorite, kako lahko povečamo svoje cenjenje do članov občine.

¹⁸ Poglejte še enkrat po svoji občini. Opazite lahko zveste vdove in vdovce, ki ‚nikoli ne manjkajo‘ na shodih. (Lukež 2:37, NW) Ali se kdaj počutijo osamljene? Seveda se. Kako močno pogrešajo svojega zakonca! Vendar so vztrajno zaposleni v Jehovovi službi in se osebno zanimajo za druge. S svojo trdnostjo in pozitivnostjo gotovo prispevajo k veselju v občini! Kristjanka, ki je v polnočasni službi že več kot 30 let, je dejala: »Med rečmi, ki me najbolj razveselijo, je, da vidim starejše brate in sestre, ki kljub mnogim prestanim preizkušnjam še naprej zvesto služijo Jehovu!« Da, starejši kristjani med nami so velika spodbuda za mlajše.

¹⁹ Kako pa je z novimi, ki so se pričeli družiti z občino šele pred kratkim? Ali nas ne okrepi, ko na shodih izražajo svojo vero? Pomislimo na to, kako zelo so napredovali, odkar so pričeli preučevati Biblijo. Jehova mora biti z njimi zelo zadovoljen. Ali smo tudi mi?  Ali jim pokažemo svoje odobravanje in jih za trud pohvalimo?

20. Zakaj lahko rečemo, da ima vsak član občine v njej pomembno vlogo?

²⁰ Ali ste poročeni, samski ali samohranilec? Ali si deček oziroma deklica brez očeta oziroma matere ali pa ste vdovec oziroma vdova? Ali se družite z občino že veliko let ali pa ste se z njo pričeli družiti šele pred kratkim? Bodite prepričani, da je vaš zgled zvestobe spodbuda za vse nas. In ko se pridružite petju kraljestvenih pesmi, komentirate ali imate katero od učnih nalog v Teokratični strežbeni šoli, s sodelovanjem prispevate k našemu veselju. Še več, s tem veselite Jehovovo srce.

21. Za kakšno ravnanje imamo mnogo razlogov, toda kakšna vprašanja se nam ob tem postavijo?

²¹ Da, čaščenje našega srečnega Boga nam je lahko v veselje že v teh težav polnih časih. Imamo mnogo razlogov, da se odzovemo na Pavlovo spodbudo: »Veselite se, [. . .] pa bo Bog ljubezni in miru z vami.« (2. Korinčanom 13:11, SSP) Kaj pa, če nas zadene naravna nesreča, preganjanje ali huda gospodarska stiska? Ali je mogoče ostati vesel tudi v takšnih okoliščinah? Na to si odgovorite ob pregledovanju naslednjega članka.

[Podčrtna opomba]

Ali lahko odgovorite?

• Kaj je veselje?

• Kako nam ohranjanje pozitivnega pogleda pomaga, da smo veseli?

• Kaj nam lahko pomaga, da gledamo pozitivno na občinsko področje?

• Kako pokažete, da cenite brate in sestre v svoji občini?

[Preučevalna vprašanja]

[Slike na strani 10]

Ljudje na našem področju se lahko zamenjajo

[Slika na strani 12]

S kakšnimi izzivi se srečujejo bratje in sestre v vaši občini?