Življenjska zgodba

Vztrajanje na Jehovovi poti naju krepi in radosti

PRIPOVEDUJE LUIGGI D. VALENTINO

»To je tisti pot, hodite po njem,« nas opominja Jehova. (Izaija 30:21) Vse odkar sem se pred 60 leti krstil, si prizadevam upoštevati ta nasvet. Ta cilj sta mi s svojim zgledom zgodaj vcepila starša, priseljenca iz Italije, ki sta se leta 1921 nastanila v Clevelandu v Ohiu (ZDA). Tu sta vzgojila tri otroke – mojega starejšega brata Mika, mlajšo sestro Lydio in mene.

STARŠA sta preiskovala različne religije, a navsezadnje razočarana odnehala. Nato je oče nekega dne 1932. leta poslušal radijski program v italijanščini. Bila je radijska oddaja Jehovovih prič in očetu je bilo to, kar je slišal, všeč. Pisal je in prosil za več informacij, in tako nas je obiskal italijanski Pričevalec s sedeža Jehovovih prič v Brooklynu (New York). Po živahni razpravi, ki je trajala do zore, sta bila starša prepričana, da sta našla pravo vero.

Oče in mati sta pričela obiskovati krščanske shode ter odprla vrata svojega doma potujočim nadzornikom. Čeprav sem bil še deček, sem smel te može spremljati na oznanjevanju in to me je spodbudilo k razmišljanju, da bi Jehovu služil polnočasno. Eden teh obiskovalcev je bil Carey W. Barber, ki je sedaj  član Vodstvenega organa Jehovovih prič. Kmalu zatem, februarja leta 1941, sem se pri 14 letih krstil in 1944. pričel služiti kot pionir v Clevelandu. Mike in Lydia sta prav tako ubrala pot biblijske resnice. Mike je služil Jehovu do svoje smrti, Lydia pa je 28 let spremljala svojega moža Harolda Weidnerja v potujoči strežbi. Danes služita kot posebna polnočasna strežnika.

Zapor me utrdi v odločenosti, da vztrajam

Na začetku 1945. leta sem se zaradi biblijsko šolane vesti, ki mi je narekovala ravnati skladno z Izaijem 2:4, kjer piše, da bodo ljudje prekovali meče v lemeže, znašel v chillicothskem zveznem zaporu v Ohiu. Uprava zapora je svojčas Pričam zapornikom dovolila imeti le omejeno količino biblijske literature, ki so jo izdali Jehovove priče. Vendar so Priče iz bližnje občine pomagali prebroditi to težavo. Včasih so po poljih blizu zapora odvrgli nekaj publikacij. Ko so naslednje jutro zapornike odvedli na delovna mesta, so ti publikacije poiskali in jih nato pretihotapili v zapor. Do takrat, ko sem prišel v zapor, pa so nam že dovolili imeti več literature. Kljub temu sem se resnično naučil ceniti duhovno hrano, ki jo priskrbuje Jehova – to je bila šola, katere se spomnim vsakič, ko dobim novo številko revije Stražni stolp ali Prebudite se!.

Čez nekaj časa so nam v zaporu dovolili imeti občinske shode, toda tisti, ki niso bili Priče, niso smeli biti navzoči. Vseeno pa so nekateri zaporni uradniki in sozaporniki skrivaj obiskovali shode in nekaj jih je celo sprejelo resnico. (Dejanja 16:30–34) Obiski brata A. H. Macmillana so bili izjemen vir tolažbe. Vedno nam je zagotavljal, da čas, preživet v zaporu, ni zapravljen, ker nas šola za prihodnje naloge. Ta dragi starejši brat se je dotaknil mojega srca in me utrdil v odločenosti, da hodim po Jehovovi poti.

Življenjska tovarišica

Druga svetovna vojna se je končala, vrata zapora so se odprla in zopet sem se lotil pioniranja, polnočasne strežbe. Toda 1947. leta je oče umrl. Da bi lahko preživljal družino, sem si poiskal svetno zaposlitev ter se tudi usposobil za maserja – ta spretnost mi je kakih 30 let kasneje omogočila, da sem lahko prebrodil težavno obdobje, ki naju je z ženo doletelo. Ampak zdaj se že prehitevam. Naj vam najprej povem o svoji ženi.

Nekega popoldneva leta 1949, ko sem bil v kraljestveni dvorani, je zazvonil telefon. Dvignil sem slušalko in zaslišal prijazen glas: »Ime mi je Christine Genchur. Sem Jehovova priča. V Cleveland sem se preselila zaradi službe in želim se povezati z eno od občin.« Naša kraljestvena dvorana je bila sicer precej stran od področja, kjer je Christine živela, toda njen glas mi je bil všeč, zato sem ji opisal pot do dvorane in jo spodbudil, naj pride že v nedeljo – tega dne sem namreč imel javni govor. V nedeljo sem bil prvi v kraljestveni dvorani, a nisem opazil nobene nepoznane sestre. Ves govor sem pogledoval proti vhodu, toda nihče ni prišel. Naslednjega dne sem jo poklical in povedala mi je, da se še ne spozna dobro na avtobusne zveze. Zato sem se ponudil, da se srečava in ji pot bolje razložim.

Zvedel sem, da sta se njena starša, priseljenca iz Češkoslovaške, pričela družiti s Preučevalci Biblije, potem ko sta prebrala knjižico Kje so mrtvi?. Krstila sta se 1935. leta. Leta 1938 je Christinin oče postal sluga grupe (sedaj predsedujoči nadzornik) občine Jehovovih prič v Clymeru v Pensilvaniji (ZDA) in 1947. se je Christine pri 16 letih krstila. Ni bilo potrebno veliko, da sem se zaljubil v to lepo, duhovno naravnano sestro. Poročila sva se 24. junija 1950, in vse odtlej mi je Christine zvesta družabnica, vedno pripravljena dati delo v prid Božjega kraljestva na prvo mesto. Jehovu sem hvaležen, da je ta vrla življenjska  tovarišica privolila združiti svoje življenje z mojim. (Pregovori 31:10)

Veliko presenečenje

Prvega novembra 1951 sva pričela pionirati. Brata Hugo Riemer in Albert Schroeder sta se dve leti kasneje na zborovanju v Toledu v Ohiu sestala s skupino pionirjev, ki so se zanimali za misijonarsko službo. Bila sva med njimi. Spodbudila sta naju, naj še naprej pionirava v Clevelandu, toda že naslednji mesec naju je čakalo veliko presenečenje – povabilo v 23. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, ki naj bi se pričela februarja 1954!

Ko sva se peljala proti šoli Gilead, ki je bila takrat v South Lansingu v New Yorku, je Christine postala tako živčna, da mi je nenehno prigovarjala: »Vozi bolj počasi!« Odvrnil sem ji: »Christine, če bom vozil še počasneje, se bova ustavila.« Seveda nama je bilo brž laže, ko sva prispela v šolsko naselje. Brat Nathan Knorr je skupini študentov izrekel dobrodošlico in nam razkazal šolo. Pojasnil nam je tudi, kako lahko prihranimo pri vodi in elektriki, ter poudaril, da je varčnost vrlina pri delu v prid Kraljestva. Ta nasvet se nama je vtisnil v um in še vedno se ga drživa.

Polet proti Riu

Kmalu sva diplomirala in se 10. decembra 1954 v zimskem New Yorku povzpela v letalo, vsa navdušena v pričakovanju poleta proti najini novi dodelitvi v sončni Rio de Janeiro (Brazilija). Z nama sta potovala še somisijonarja Peter in Billie Carrbello. Polet naj bi trajal 24 ur z vmesnimi postanki v Portoriku, Venezueli in Belemu v severni Braziliji. Vendar je zaradi problemov z motorjem preteklo 36 ur, preden smo pod nami zagledali Rio de Janeiro. Toda kakšen veličasten prizor! Mestne luči so se svetlikale kot žareči diamanti na črni preprogi in srebrna mesečina se je lesketala v vodah zaliva Guanabara.

Na letališču nas je pričakalo nekaj članov betelske družine. Prisrčno so nas pozdravili ter odpeljali v podružnični urad in približno ob treh zjutraj smo se zvrnili v posteljo. Čez nekoliko ur nas je jutranji zvonec opomnil, da se je naš prvi misijonarski dan pričel!

Zgodnja lekcija

Kmalu sva se naučila nekaj pomembnega. Večer sva preživela pri neki družini Prič. Ko sva se hotela peš vrniti v podružnico, je gostitelj ugovarjal: »Ne, ne moreta iti, dežuje,« in nama prigovarjal, naj ostaneva čez noč. »Tam, od koder prihajava, prav tako dežuje,« sem ga s smehom zavrnil in že sva odšla.

Rio obdajajo gore, zato se deževnica hitro zbere in steče v mesto ter večkrat povzroči poplave. Kmalu sva bredla vodo do kolen. Ulice blizu podružnice so se spremenile v silovite reke z vodo, ki nama je segala do prs. Ko sva končno prispela do Betela, sva bila povsem premočena. Christine se je naslednjega dne počutila zelo slabo, zbolela je za tifusom in precej časa bila brez moči. Odveč je praviti, da bi kot nova misijonarja morala upoštevati nasvet izkušenih krajevnih Prič.

Prvi koraki v misijonarskem in potujočem delu

Po tem neprijetnem začetku sva se željno lotila terenske strežbe. Kogar koli sva srečala, sva mu prebrala predstavitev v portugalščini, in videti je bilo, da enako napredujeva. En stanovalec je rekel Christine: »Vas razumem, njega pa ne morem,« in pokazal name. Drug stanovalec pa je dejal meni: »Vas razumem, nje pa  ne.« Kljub temu sva bila navdušena, ko sva v teh prvih tednih pridobila preko 100 naročnin na Stražni stolp. Dejansko se je kar nekaj najinih biblijskih učencev krstilo med najinim prvim letom v Braziliji, tako da sva lahko vnaprej okusila, kako rodovitna se bo izkazala ta misijonarska dodelitev.

Sredi 1950-ih let je v Braziliji primanjkovalo usposobljenih bratov, zato mnoge občine niso bile deležne rednih obiskov okrajnega nadzornika. Tako so mi leta 1956, čeprav sem se še vedno učil jezika in še nisem imel nobenega javnega govora v portugalščini, dodelili okrajno službo v zvezni državi São Paulo.

Prve občine, v katero sva prišla, okrajni nadzornik ni obiskal že dve leti, zato so vsi veliko pričakovali od javnega govora. Tega sem pripravil tako, da sem izrezal odstavke iz člankov portugalskih Stražnih stolpov in izrezke prilepil na liste. Kraljestvena dvorana je bila v nedeljo nabito polna. Ljudje so sedeli celo na odru, in vsi so čakali na veliki dogodek. Govor, bolje rečeno branje, se je pričel. Tu in tam sem dvignil pogled in na moje začudenje se nihče ni niti premaknil, celo otroci ne. Vsi so strmeli vame s široko odprtimi očmi. Mislil sem si: ,Ej, Valentino, kako se je tvoja portugalščina zboljšala! Vsi te poslušajo.‘ Leta kasneje, ko sem to občino zopet obiskal, mi je brat, ki je bil navzoč ob tem prvem obisku, dejal: »Se spomniš svojega javnega govora? Niti besedice nismo razumeli.« Priznal sem, da ga tudi sam nisem kaj dosti razumel.

V tem prvem letu okrajne službe sem večkrat prebral Zaharija 4:6. Besede »ne z močjo, ampak po mojem duhu« so me opominjale, da kraljestveno delo napreduje le zaradi Jehovovega duha. In res je napredovalo kljub najinim očitnim omejitvam.

Izzivi in blagoslovi na poti

Okrajna služba je pomenila potovati po državi, otovorjen s pisalnim strojem, škatlami literature, kovčki in aktovkami. Christine je modro preštela najino prtljago, tako da med hitrim prestopanjem z enega avtobusa na drugega nisva česa spregledala. Nič neobičajnega ni bilo potovati 15 ur z avtobusom po blatnih cestah, da sva prispela do naslednjega cilja. Včasih je bilo zares strašljivo, še posebej ko sta dva avtobusa, vozeča v nasprotni smeri, sočasno prečkala razmajan most in si pri tem prišla tako blizu, da je bilo med njima še za tanek list papirja komaj kaj prostora. Potovala sva tudi z vlakom, ladjo in na konju.

Leta 1961 sva pričela služiti v območnem delu ter potovala, namesto iz ene občine v drugo, iz enega okraja v drug okraj. Nekaj večerov v tednu smo, vsakič na drugem kraju, predvajali filme, ki jih je posnela Jehovova organizacija. Večkrat smo morali hitro ukrepati, da bi tako prelisičili krajevno duhovščino, ki je skušala onemogočiti predvajanja. V nekem mestu je duhovnik prisilil lastnika dvorane, da je razveljavil pogodbo, ki jo je bil sklenil z nami. Po nekaj dnevih iskanja smo našli drugo dvorano, vendar tega nismo nikomur povedali in ljudi še naprej vabili na prvotno mesto. Pred pričetkom programa je Christine odšla k tej dvorani in tiste, ki so si želeli ogledati film, tiho usmerila proti novi dvorani. Tega večera si je 150 ljudi ogledalo film z ustreznim naslovom The New World Society in Action (Novosvetna družba v akciji).

Potujoča služba na odmaknjenih področjih je bila kdaj pa kdaj naporna, vendar pa so tamkajšnji ponižni bratje in sestre zelo cenili najine obiske in se izkazali za zelo gostoljubne, ko so si z nama delili svoja skromna stanovanja, tako da sva se Jehovu vedno zahvaljevala, da smeva biti skupaj z njimi. Prijateljevanje z njimi naju je zelo osrečevalo in nama bilo v blagoslov. (Pregovori 19:17; Hagaj 2:7) Zato sva bila zelo žalostna, ko so se po več kot 21 letih služenja v Braziliji najini misijonarski dnevi končali!

 Jehova nama je v težavah pokazal pot

Christino so 1975. leta operirali. Ponovno sva se lotila potujočega dela, vendar se je njeno zdravje poslabšalo. Zato se nama je zdelo najbolje, da se vrneva v Združene države na zdravljenje. Aprila 1976 sva prispela v Long Beach v Kaliforniji in se začasno nastanila pri moji mami. Po dveh desetletjih, preživetih v tujini, nisva vedela, kako naj se lotiva nastalih razmer. Pričel sem delati kot maser in s tem sva se preživljala. Zvezna država Kalifornija je Christine priskrbela prostor v bolnišnici, vendar pa ji je tam šlo iz dneva v dan na slabše, ker je zdravniki niso hoteli zdraviti brez krvi. Vsa obupana sva rotila Jehova za vodstvo.

Nekega popoldneva, ko sem bil v terenski službi, sem opazil zdravniško ordinacijo in brez pomišljanja vstopil. Čeprav se je zdravnik že odpravljal domov, me je sprejel v ordinacijo in pogovarjala sva se dve uri. Nato je rekel: »Cenim vajino misijonarsko delo in vašo ženo bom zdravil zastonj ter brez krvne transfuzije.« Nisem mogel verjeti svojim ušesom.

Ta prijazni zdravnik, za katerega se je izkazalo, da je ugleden specialist, je premestil Christino v bolnišnico, v kateri je sam delal, in pod njegovo dobro oskrbo se ji je stanje kmalu zboljšalo. Kako hvaležna sva bila Jehovu, da nama je v tem težavnem času pokazal pot.

Nove naloge

Ko je Christine okrevala, sva služila kot pionirja in bila vesela, da sva nekaterim v Long Beachu pomagala, da so postali Jehovovi častilci. Leta 1982 so naju prosili, da bi opravljala okrajno delo v Združenih državah. Jehovu sva se vsak dan zahvaljevala, da naju je zopet postavil v potujočo službo – zvrst strežbe, ki sva jo imela rada. Služila sva v Kaliforniji in nato v Novi Angliji, kjer je v okraju bilo nekaj portugalsko govorečih občin. Kasneje so k temu okraju spadali tudi Bermudi.

Po štirih prijetnih letih nama je bila dodeljena nova naloga. Povabili so naju, da služiva kot posebna pionirja, kjer koli hočeva. Čeprav nama je bilo težko, ko sva pustila potujoče delo, sva bila odločena vztrajati v najini novi nalogi. Toda kje? V potujoči službi sem opazil, da portugalska občina v New Bedfordu (Massachusetts) rabi pomoč – tako sva se namenila v New Bedford.

Občina nama je za dobrodošlico ob prihodu priredila veliko zabavo. Zares sva čutila, da sva zaželena! Bila sva ganjena do solz. Mlad zakonski par z dvema deklicama naju je prijazno sprejel v svoj dom, dokler nisva našla lastnega stanovanja. Jehova je to novo nalogo, ki sva jo imela kot posebna pionirja, resnično blagoslovil bolj, kot sva pričakovala. Od 1986. leta sva okoli 40 ljudem v tem mestu pomagala, da so postali Priče. Ti so najina duhovna družina. Poleg tega mi je bilo v veselje opazovati, kako je pet krajevnih bratov napredovalo v skrbne pastirje črede. Podobno je, kot da bi služila na plodni misijonarski dodelitvi.

Ko se ozreva nazaj, sva vesela, da služiva Jehovu že od mladosti in da nama je resnica postala življenjska pot. Leta in bolezen naju seveda prizadevajo, vseeno pa naju vztrajanje na Jehovovi poti še vedno krepi in radosti.

[Slika na strani 26]

Pravkar pripotovala v rio de janeiro

[Slika na strani 28]

Najina duhovna družina v new bedfordu (massachusetts)