Izpoved, ki vodi do duhovnega okrevanja

»KO SEM molčal, so perele kosti moje vsled stoka mojega po cele dneve. Ker po dnevi in po noči je bila težka nad mano roka tvoja, da se mi je sok životni sušil kakor v poletni vročini.« (Psalm 32:3, 4) V teh ganljivih besedah se morda kaže močna čustvena bolečina Davida, kralja staroveškega Izraela, bolečina, ki si jo je nakopal tako, da je svoj hudi greh raje zamolčal, kot pa se ga izpovedal.

David je bil izredno sposoben. Bil je pogumen vojščak, sposoben državnik, pesnik in glasbenik. Kljub temu pa se ni zanašal na svoje sposobnosti, temveč na Boga. (1. Samuelova 17:45, 46) Opisan je kot mož, čigar srce je »popolnoma vdano GOSPODU«. (1. kraljev 11:4) Toda neki greh, ki ga je storil, je bil še posebej graje vreden in mogoče je v 32. psalmu namigoval prav nanj. Veliko se lahko naučimo, če raziščemo okoliščine, ki so ga navedle na grešenje. Tako bomo sprevideli pasti, katerih naj bi se ogibali, uvideli pa bomo tudi potrebo po priznanju grehov, da bi obnovili svoj odnos z Bogom.

Zvest kralj se pregreši

Izraelski narod se je vojskoval z Amonci, toda David je ostal v Jeruzalemu. Ko se je nekega večera sprehajal po strehi svoje palače, je pri sosednji hiši opazil lepo žensko, ki se je kopala. Namesto da bi se obvladal, si jo je strastno zaželel. Ko je zvedel, da je to Batseba, žena Urija, njegovega vojaka, jo je dal poklicat k sebi in z njo prešuštvoval. Batseba je zanosila in čim je to ugotovila, je obvestila Davida. (2. Samuelova 11:1–5)

David se je znašel v zanki. Če bi bil njun greh razkrit, bi morala za kazen oba umreti. (3. Mojzesova 20:10) Zato je skoval načrt. Batsebinega moža Urija je poklical iz boja. Ko ga je podrobno izprašal o boju, mu je naročil, naj gre domov. David je upal, da bo tako videti, kot da je Urija oče Batsebinega otroka. (2. Samuelova 11:6–9)

Urija pa na Davidovo žalost ni odšel k svoji ženi. Rekel je, da si ne more zamisliti, da bi se vrnil domov, medtem ko vojska prenaša vojne tegobe. Kadar je bila namreč izraelska vojska vpletena v kakšno bitko, so se možje vzdržali spolnih odnosov celo s svojimi ženami. Morali so biti obredno čisti. (1. Samuelova 21:6, SSP [21:5, AC]) David je potem povabil Urija na večerjo in ga opil, toda ta še vedno ni odšel domov k ženi. Urija je s svojo zvestobo obsodil Davidov veliki greh. (2. Samuelova 11:10–13)

Zanka, v kateri se je David zaradi grešenja znašel, se je vse bolj zategovala. Ves obupan je videl le en izhod. Urija je poslal nazaj v boj s sporočilom za vojskovodja Joaba. Namen kratkega sporočila je bil jasen: »Postavite Urija prvega tja, kjer je bitka najhujša, in umeknite se od njega, da ga udarijo in umre.« Mogočni kralj je z nekaj potezami peresa navidez zabrisal sledi svojega dejanja, ko je Urija poslal v smrt. (2. Samuelova 11:14–17)

 Brž ko se je obdobje Batsebinega žalovanja za možem izteklo, se je David z njo poročil. Minilo je nekaj časa in njun otrok se je rodil. Med vsem tem pa je David molčal o svojih grehih. Morda je svoje ravnanje skušal opravičiti sam sebi. Ali ni Urija častno umrl v boju tako kakor drugi? Poleg tega, ali ni bil neposlušen kralju, ker ni hotel k svoji ženi? ,Varljivo srce‘ bo z vsemi mogočimi razlagami skušalo opravičiti greh. (Jeremija 17:9; 2. Samuelova 11:25)

Napačni koraki, ki vodijo v greh

Kako je mogoče, da je David, ljubitelj pravičnosti, padel tako daleč, da je zagrešil prešuštvo in umor? Seme greha je bilo očitno posejano v nekem časovnem razdobju. Lahko se vprašamo, zakaj ni bil David s svojimi možmi, da bi jih podprl v vojni zoper Jehovove sovražnike. Ravno nasprotno, užival je v svoji palači, kjer so bile vojne skrbi daleč proč od njegovih misli, predaleč, da bi mu zatrle napačno željo po ženi zvestega vojaka. Danes so pravi kristjani zaščiteni, če dejavno sodelujejo s svojo občino v duhovnih prizadevanjih in redno oznanjujejo. (1. Timoteju 6:12)

Izraelskemu kralju je bilo naročeno, naj prepiše Postavo in jo dnevno bere. Biblija pojasnjuje, zakaj: »Da se nauči bati se GOSPODA, svojega Boga, hraniti vse besede tega zakona in te postave, da bi jih izpolnjeval; da se ne povzdigne njegovo srce nad brate svoje ter da se ne gane od zapovedi ne na desno, ne na levo.« (5. Mojzesova 17:18–20) Možno je, da David takrat, ko je zagrešil te hude grehe, ni upošteval teh napotkov. Redno preučevanje in poglobljeno premišljevanje o Božji Besedi nam bo gotovo pomagalo varovati se napačnih dejanj v teh težavnih časih. (Pregovori 2:10–12)

Poleg tega je bila zadnja izmed desetih zapovedi povsem določna: »Ne poželi žene bližnjega svojega.« (2. Mojzesova 20:17) Takrat je imel David številne žene in priležnice. (2. Samuelova 3:2–5) Toda to ga ni obvarovalo pred tem, da ne bi poželel še katero drugo privlačno žensko. Ta pripoved nas spomni na pomembnost Jezusovih besed: »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« (Matevž 5:28, SSP) Takih neprimernih želj ne negujmo, temveč jih raje hitro odpravimo iz našega uma in srca.

Kesanje in usmiljenje

Biblijska poštena pripoved o Davidovem grehu seveda ni zapisana zato, da bi komu tešila spolne želje. Ob pripovedi lahko opazujemo močan ter ganljiv izraz ene od Jehovovih izrednih lastnosti, usmiljenje. (2. Mojzesova 34:6, 7)

Potem ko je Batseba rodila sina, je Jehova poslal k Davidu preroka Natana. To je storil iz usmiljenja. Če ne bi nihče stopil do Davida in bi ta o zadevi še naprej molčal, bi lahko postal zakrknjen grešnik. (Hebrejcem 3:13) K sreči pa se je David odzval na Božje usmiljenje. Natanove spretne, a odkrite besede so zbodle njegovo vest in ponižno je priznal, da je grešil zoper Boga. Pravzaprav je David 51. psalm, ki se nanaša na njegovo grešenje z Batsebo, sestavil po tem, ko se je pokesal in priznal svoj veliki greh. Nikoli ne dovolimo, da nam srce zakrkne, če bi se kdaj hudo pregrešili. (2. Samuelova 12:1–13)

Davidu je bilo sicer oproščeno, ni pa mu bilo prizanešeno z discipliniranjem niti s posledicami grešenja. (Pregovori 6:27) Kako bi sploh lahko bilo drugače? Če bi Bog enostavno vse spregledal, bi s tem kršil svoja merila. Izkazal bi se nesposobnega, kakor je bil veliki duhovnik Eli, ki je svoja hudobna sinova milo oštel in ju nato pustil, da sta še naprej počenjala hudo. (1. Samuelova 2:22–25) Kljub temu pa Jehova skesanemu ne odreka srčne dobrotljivosti. Njegovo usmiljenje bo,  podobno kakor osvežilna hladna voda, prestopniku pomagalo zdržati posledice greha. Toplina Božjega odpuščanja in izgrajujoče druženje s sočastilci delujeta duhovno krepilno. Da, skesani lahko na temelju Kristusove odkupnine okusi ,bogastvo [Božje] milosti‘. (Efežanom 1:7)

‚Čisto srce‘ in ‚nov duh‘

David se po tem, ko se je izpovedal greha, ni vračal k negativnim občutkom ničvrednosti. Besede v psalmih, ki jih je napisal glede svojega priznanja, odkrivajo, da je čutil olajšanje ter je bil odločen zvesto služiti Bogu. Poglejmo na primer 32. psalm. V prvi vrstici beremo: »Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit.« (SSP) Če se človek iskreno pokesa, se lahko ne glede na velikost greha vse srečno izide. Takšno iskrenost med drugim dokaže tako, da sprejme vse odgovornosti za svoje početje, kot je to storil David. (2. Samuelova 12:13) Ni se skušal opravičevati pred Jehovom ali zvrniti krivdo na druge. Peta vrstica pravi: »Greh svoj sem ti razodel in krivice svoje nisem prikril; dejal sem: Izpovedam se prestopkov svojih GOSPODU. In ti si odpustil krivdo mojega greha.« Človeku iskreno priznanje preteklih napačnih dejanj prinese olajšanje, tako da je lahko njegova vest glede tega mirna.

David je Jehova po tem, ko ga je moledoval za odpuščanje, prosil: ‚Srce čisto mi ustvari, o Bog, in [novega, NW], trdnega duha ponovi v meni.‘ (Psalm 51:10) Prošnja za ,čisto srce‘ in ‚novega duha‘ kaže, da se je David zavedal grešne težnje, ki je bila v njem, ter da je potreboval Božjo pomoč, da si očisti srce in prične na novo. Ni se začel samopomilovati, temveč je bil odločen vztrajati v službi Bogu. Molil je: »Gospod, odpri moje ustne, in usta moja bodo oznanjala hvalo tvojo.« (Psalm 51:15)

Kako se je Jehova odzval na Davidovo iskreno kesanje in odločno naprezanje, da mu služi? Davidu je dal tole prisrčno zagotovilo: »Jaz ti dam razumnost [uvid, NW] in kazal ti bom, po kateri poti naj hodiš; svetoval ti bom, v te vpirajoč svoje oko.« (Psalm 32:8) Jehova tu zagotavlja, da bo osebno pozoren do čustev in potreb skesanega. Davidu je dal več uvida,  zmožnosti, da je videl dlje od tega, kar se je kazalo na zunaj. Če bi se še kdaj spoprijemal s kako skušnjavo, bi bil zmožen predvideti, kakšen bo izid njegovega početja in kako bo to vplivalo na druge, ter bi bil previden.

Ta doživljaj iz Davidovega življenja je spodbuda za vse, ki so se hudo pregrešili. Če se izpovemo svojega greha in se iskreno pokesamo, si lahko zopet pridobimo tisto, kar nam je najdragocenejše, naš odnos z Bogom Jehovom. Trenutna bolečina in sramota, ki ju morda moramo prenašati, še zdaleč nista tako hudi kakor tesnoba, ki jo povzroči molčečnost, ali pa strašne posledice, do katerih pride, če dovolimo, da postanemo zakrknjeni uporneži. (Psalm 32:9) Lahko smo deležni srčnega odpuščanja ljubečega, usmiljenega Boga, ,Očeta usmiljenosti in Boga vsake tolažbe‘. (2. Korinčanom 1:3)

[Slika na strani 31]

David je upal, da bo ubežal posledicam svojega greha, če pošlje Urija v smrt