Življenjska zgodba

Radostna in hvaležna kljub boleči izgubi

PRIPOVEDUJE NANCY E. PORTER

Bil je 5. junij 1947, topel večer na Bahamih, otokih jugovzhodno od obale Združenih držav. Naju z možem, Georgeem, je nepričakovano obiskal uslužbenec za priseljence. Izročil nama je pismo, v katerem je pisalo, da najina navzočnost na otokih ni več zaželena in naj »nemudoma zapustiva kolonijo«!

Z GEORGEEM sva bila prva misijonarja Jehovovih prič, ki sva prišla v Nassau, največje mesto na Bahamih. Sem so naju dodelili po prejemu diplome iz osmega razreda Gileada, misijonarske šole v severnem delu države New York. Kaj sva storila, da je prišlo do tako močnega odziva po samo treh mesecih najinega bivanja? In kako to, da sem dobrih 50 let pozneje še vedno tukaj?

Šolanje za strežbo

Oče Harry Kilner je močno vplival na potek mojega življenja. Dal mi je odličen zgled s tem, ko je veliko žrtvoval za to, da je postal Jehovova priča. Čeprav ni bil najboljšega zdravja, je skoraj vsak konec tedna šel na oznanjevanje in delo v prid Kraljestva goreče dajal na prvo mesto. (Matevž 6:33) Finančno smo bili zelo omejeni, vendar je bila  njegova trgovina s čevlji v 1930-ih letih središče duhovne dejavnosti v Lethbridgeu v Alberti (Kanada). Med najzgodnejšimi spomini mi je ostalo to, kako so nas na domu obiskovali polnočasni strežniki Jehovovih prič, imenovani pionirji, in pripovedovali doživljaje.

Leta 1943 sem začela pionirsko službo blizu Fort Macleoda in Claresholma v Alberti. Oznanjevanje je bilo takrat v Kanadi prepovedano, ker so nas nasprotniki med drugo svetovno vojno napačno predstavljali. Naše področje se je od enega do drugega konca raztezalo 100 kilometrov, toda mladi in energični, kot smo bili, smo jo kar s kolesi ali peš mahnili do majhnih zaselkov in kmetij na tem področju. Takrat sem imela možnost obiskati nekatere Gileadove diplomante in njihova doživetja so v meni vzbudila željo, da bi postala misijonarka.

Leta 1945 sem se poročila z Georgeem Porterjem, ki je bil iz Saskatchewana v Kanadi. Njegova starša sta bila goreča Pričevalca že od leta 1916 in tudi on si je za svojo življenjsko pot izbral polnočasno službo. Najprej sva bila dodeljena v lep Lynn Valley v North Vancouvru (Kanada). Nedolgo zatem so naju povabili v Gilead.

V letih zatem sem se pogovarjala z diplomanti različnih teoloških semenišč in videla, kako jim je teološko šolanje spodkopalo vero v Boga in njegovo Besedo, Biblijo. V nasprotju s tem nam je to, kar smo se naučili na Gileadu, izostrilo sposobnost razmišljanja, predvsem pa okrepilo vero v Boga Jehova in njegovo Besedo. Najine sošolce so dodelili na Kitajsko, v Singapur, Indijo, afriške države, Južno Ameriko in drugam. Še vedno se spominjam, kako navdušena sva bila ob novici, da sva dodeljena na tropske bahamske otoke.

Kako sva lahko ostala

Najino potovanje na Bahame je bilo kratko v primerjavi s potovanji sošolcev. Kmalu sva se že veselila toplega vremena, modrega neba, turkizne vode, stavb v pastelnih barvah in neštetih koles. Med najglobljimi prvimi vtisi pa mi je ostala skupinica petih Prič, ki naju je pričakala, ko je naša ladja prispela. Kmalu sva uvidela, da se tukajšnja kultura znatno razlikuje od tiste, ki sva je bila vajena. Mojega moža so denimo zaprosili, naj me v javnosti neha imenovati ljubica, ker je ta izraz običajno prihranjen za zunajzakonsko razmerje.

Ni minilo veliko časa, ko naju je duhovščina obtožila, da sva komunista, očitno zato,  ker so se počutili ogrožene zaradi najinega prostega gibanja med ljudmi. Prejela sva nalog, naj zapustiva državo. Toda Priče – na otokih jih je bilo takrat nekaj manj kot 20 – so nemudoma zbrali več tisoč podpisov na peticiji, naj nama dovolijo ostati. Nalog za izgon so tako umaknili.

Na novo področje

Biblijska resnica je hitro vzklila v srcu ljudi, ki so ljubili Boga, zato so z Gileada poslali na Bahame še več misijonarjev. Leta 1950 je bil ustanovljen podružnični urad. Deset let zatem je Bahame obiskal Milton Henschel, član osebja s sedeža v Brooklynu v New Yorku, in vprašal misijonarje, ali bi bil kateri pripravljen oditi na drug otok Bahamov in tam začeti oznanjevalsko delo. Z Georgeem sva se prijavila in tako se je začelo najino bivanje na Long Islandu, ki je nazadnje trajalo 11 let.

Long Island je eden od mnogih otokov, ki sestavljajo Bahame, in meri v dolžino 140 kilometrov, v širino pa 6 kilometrov. Takrat na njem ni bilo pravih mest. Glavno mesto, Clarence Town, je štelo kakih 50 domov. Življenje je bilo dokaj primitivno – ni bilo elektrike, tekoče vode, kuhinje znotraj hiše oziroma vodovodne napeljave. Tako sva se morala prilagoditi tako imenovanemu odročnemu otoškemu življenju. Tu so se ljudje zelo radi pogovarjali o zdravju. Naučila sva se, da pri najinem pozdravu nisva vprašala »Kako ste kaj danes?«, saj bi v odgovor največkrat dobila dolgo poročilo o človekovi celotni zdravstveni zgodovini.

Oznanjevala sva večinoma od kuhinje do kuhinje, ker sva običajno lahko ljudi našla pod slamnato streho v njihovi kuhinji na prostem in pri ognjišču, na katerem so gorela drva. Skupnosti so sestavljali večinoma revni, toda zelo prijazni kmetje oziroma ribiči. Večina je bila vernih, hkrati pa še zelo praznovernih. Nenavadne dogodke so navadno razlagali kot znamenja.

Duhovniki so brez zadržkov nepovabljeni vstopali v domove ljudi in trgali biblijsko literaturo, ki smo jo tam pustili. Tako so zastrašili plašne, vendar vsi le niso trepetali pred njimi. Neka odločna 70-letna ženica se na primer ni pustila ustrahovati. Hotela je sama razumeti Biblijo in tako je skupaj s še nekaterimi drugimi nazadnje postala Priča. Ko sva med ljudmi našla več zanimanja, je moral George ob nekaterih nedeljah prevoziti 300 kilometrov, da je takim pomagal udeležiti se shoda.

V prvih mesecih, ko tam še ni bilo Prič, sva z Georgeem ohranjala svojo duhovnost tako, da sva imela vse običajne krščanske shode. Poleg tega sva vsak ponedeljek zvečer imela aktiven program preučevanja članka iz revije Stražni stolp in najinega branja Biblije. Reviji Stražni stolp in Prebudite se! pa sva prebrala takoj, ko sva ju dobila.

Med najinim bivanjem na Long Islandu mi je umrl oče. Naslednje poletje, leta 1963,  smo poskrbeli, da je mama prišla živet blizu naju. Čeprav je bila že precej v letih, se je kar dobro prilagodila in na otoku živela vse do svoje smrti 1971. leta. Danes je na Long Islandu občina s čisto novo kraljestveno dvorano.

Boleč izziv

George je 1980. leta opazil, da mu je zdravje začelo pešati. Tako se je začela ena najbolj bolečih izkušenj v mojem življenju – gledati, kako moj ljubeči mož, sodelavec in tovariš podlega Alzheimerjevi bolezni. Spremenila se mu je celotna osebnost. Zadnji in najbolj uničujoč del se je začel približno štiri leta pred njegovo smrtjo 1987. leta. Dokler je mogel, me je spremljal v strežbi in na shode, vendar me je njegov trud velikokrat spravil v solze. Krščanska bratovščina mi je bila s svojim velikodušnim izkazovanjem ljubezni prava tolažba, vendar ga še vedno zelo pogrešam.

Eden od najdragocenejših vidikov mojega zakona z Georgeem so bili pogosti in prijetni pogovori. Sedaj, ko Georgea ni več, sem bolj kot kdaj prej hvaležna, da Jehova vabi svoje služabnike, naj ‚neprestano molimo‘, smo ‚stanovitni v molitvi‘ in se k njemu obračamo »s sleherno molitvijo«. (1. Tesaloničanom 5:17; Rimljanom 12:12; Efežanom 6:18) Tako tolažilno je vedeti, da se Jehova zanima za naše dobro. Zares se počutim kot psalmist, ki je pel: »Slavljen bodi Gospod! dan za dnevom nosi breme naše.« (Psalm 68:19) To, da jemljem vsak dan posebej, sprejemam svoje omejitve in sem hvaležna za blagoslove, ki mi jih prinaša vsak dan, tako kot je svetoval Jezus, je zares najboljši način življenja. (Matevž 6:34)

Radostne nagrade strežbe

Zaposlenost v krščanski strežbi mi pomaga, da ne razmišljam preveč o preteklosti. Tako sem zmožna premagovati občutke, ki lahko vodijo v depresijo. Poseben vir veselja mi je učiti druge o biblijski resnici, s čimer imam ustaljeno duhovno rutino, ki mojemu življenju daje urejenost in trdnost. (Filipljanom 3:16)

Nekoč sem prejela klic gospe, s katero sem se kakih 47 let pred tem pogovarjala o kraljestvenem sporočilu. Bila je hči enega prvih biblijskih učencev, ki sva jih imela, ko sva 1947. leta prišla na Bahame. Njena mati, oče  ter vsi njeni bratje in sestre so postali Jehovove priče, pa tudi njihovi otroci in vnuki. Pravzaprav je več kot 60 članov družine te ženske Prič, a ona sama ni nikoli sprejela biblijske resnice. Vendar sedaj je bila končno pripravljena začeti služiti Bogu Jehovu. Kakšno veselje je opazovati, kako je peščica Prič, ki je bila na Bahamih ob najinem prihodu, zrasla na več kot 1400!

Včasih me ljudje vprašajo, ali ne pogrešam tega, da bi imela svoje otroke. Imeti otroke je vsekakor lahko blagoslov. Vendar najbrž ne občutijo vsi biološki starši ljubezni, ki mi jo stalno kažejo moji duhovni otroci, vnuki in pravnuki. Res, tisti, ki »dobro delajo« in se »bogaté v dobrih delih«, so najsrečnejši ljudje. (1. Timoteju 6:18) Zato sem v strežbi še vedno zaposlena, kolikor mi to dopušča zdravje.

Nekoč je pred zobozdravniško ordinacijo pristopila k meni neka mladenka in mi rekla: »Mene ne poznaš, vendar jaz tebe poznam in ti želim samo reči, da te imam rada.« Nato je pripovedovala, kako je spoznala resnico iz Biblije in kako hvaležna je, da smo misijonarji prišli na Bahame.

Ko sem se nekoč drugič vrnila z oddiha, sem pri vratih, kjer sedaj živim v podružnici Jehovovih prič v Nassauju, našla vrtnico. Na priloženem sporočilu je pisalo: »Lepo je, da si zopet z nami doma.« Moje srce prekipeva od hvaležnosti in tako zelo ljubim Jehova, ko vidim, kakšne ljudi rojeva njegova Beseda, organizacija in njegov duh! Resnično se Jehovova skrbna roka pogosto izrazi po tistih okrog nas.

Prepolna hvaležnosti

Moje življenje ni bilo vedno lahko, pa tudi sedaj marsikdaj ni. A imam toliko reči, za katere sem lahko hvaležna: radosti strežbe, ljubezen in naklonjenost toliko krščanskih bratov in sester, ljubeča skrb Jehovove organizacije, čudovite biblijske resnice, upanje, da bom z ljubljenimi, ko bodo vstali, in spomine na 42 let zakona z zvestim Jehovovim služabnikom. Preden sva se poročila, sem molila za to, da bi mu lahko bila vedno v pomoč, da bi ostala v polnočasni strežbi, ki jo je tako zelo ljubil. Jehova je milostno odgovoril na to molitev. Zato bi Mu rada izrazila hvaležnost tako, da bi bila do njega vedno zvesta.

Bahami so priljubljena počitniška točka za turiste, ki porabijo na tisoče dolarjev, da pridejo in se veselijo tropskih radosti. Ker sem se odločila služiti Jehovu kjer koli, kamor me napoti njegova organizacija, mi je bilo v veselje, da sem potovala z enega konca teh otokov na drugega in oznanjevala dobro novico o Božjem kraljestvu. Še pomembnejše pa je, da sem spoznala in srčno cenim ljubezen njih, ki so cvet prijaznih Bahamcev.

Tako hvaležna sem tistim, ki so prinesli resnico mojima staršema, da sta mi nato v moj mladi um in srce zasejala gorečo željo po tem, da iščem najprej Božje kraljestvo. Enako lahko današnji mladi Jehovovi služabniki prejmejo veliko blagoslovov, če vstopijo skozi ‚velika vrata‘, ki vodijo k vzvišenim možnostim povečane strežbe. (1. Korinčanom 16:9) Tudi vi boste prepolni hvaležnosti, če boste s svojim življenjem častili ,Boga bogov‘, Jehova. (5. Mojzesova 10:17; Daniel 2:47)

[Slika na strani 24]

Pri pouličnem delu v mestu Victoria (BK ), 1944. leta

[Slika na strani 24]

Leta 1946 sva z Georgeem obiskovala šolo Gilead

[Slika na strani 25]

Z Georgeem pred misijonarskim domom v Nassauju na Bahamih, 1955. leta

[Slika na strani 26]

Misijonarski dom v Deadman’s Cay, kjer sva služila od 1961. do 1972. leta