Utrdite si zaupanje v Jehova

Pripravljajo morilsko zaroto. Vsi višji uradniki dežele so se zbrali na posvet in skovali predlog za nov zakon. Doseči hočejo, da se vsako sodelovanje pri čaščenju, ki ga država ne odobrava, kaznuje s smrtjo.

ALI vam je to kaj znano? Zgodovina je polna primerov posameznikov, ki so snovali zlo v imenu zakona. Do zgoraj opisanega je prišlo v perzijskem imperiju v dneh preroka Daniela. Zakon, ki ga je podpisal sam kralj Darij, je določal: »Kdorkoli bo v tridesetih dneh kaj prosil kateregasibodi boga ali človeka razen [. . .] [kralja], bodi vržen v levnjak!« (Daniel 6:7–9)

Kaj naj Daniel stori ob tej pretnji s smrtjo? Ali bo še naprej zaupal v svojega Boga, Jehova, ali pa bo poteptal svoja načela in ravnal, kot je zapovedal kralj? Zapis nam pove: »Ko je Daniel zvedel, da je spis podpisan, je šel v hišo svojo (imel pa je v zgornji sobi svoji odprta okna proti Jeruzalemu) in je trikrat vsak dan padel na kolena in molil in se zahvaljeval pred Bogom svojim, prav kakor je delal poprej.« (Daniel 6:10) Ostali del pripovedi nam je že poznan. Daniela so zaradi njegove vere vrgli v levnjak, toda Jehova ,je levom zamašil žrela‘ in rešil svojega zvestovdanega služabnika. (Hebrejcem 11:33; Daniel 6:16–22)

 Čas za samopreiskavo

Jehovovi služabniki danes živijo v sovražnem svetu, v katerem mnogo stvari ogroža njihovo telesno in duhovno blaginjo. V nekaterih državah je bilo na primer zaradi izbruha okrutnega rasnega sovraštva mnogo Prič ubitih. Drugje Jehovovi služabniki trpijo pomanjkanje hrane, doživljajo gospodarske težave, naravne nesreče, hude bolezni ter se spoprijemajo še z drugimi okoliščinami, ki ogrožajo njihovo življenje. Poleg tega morajo prenašati preganjanje, pritiske na delovnem mestu in različne skušnjave, da bi zagrešili kaj napačnega; vse to lahko ogrozi njihovo duhovnost. Resnično, veliki Nasprotnik, Satan, je odločen uničiti Jehovove služabnike in pri tem si pomaga z vsem, kar se izkaže učinkovito. (1. Petrov 5:8)

Kaj lahko storimo v takšnih okoliščinah? Povsem naravno je, da nas je strah, ko je v nevarnosti naše življenje, vseeno pa lahko ohranimo v mislih tolažilne besede apostola Pavla: »[Jehova] je rekel: ,Ne odtegnem se ti in ne zapustim te‘. Tako da lahko smelo govorimo: ,Gospod mi je pomočnik, ne bom se bal; kaj mi bo storil človek?‘« (Hebrejcem 13:5, 6) Lahko smo prepričani, da Jehova čuti tako tudi do svojih služabnikov danes. Toda, poznati Jehovovo obljubo je eno, biti prepričani, da bo ukrepal v naše dobro, pa nekaj povsem drugega. Zelo pomembno je torej, da pregledamo temelj, na katerem je zgrajeno naše zaupanje v Jehova, in naredimo vse, kar lahko, da to zaupanje utrdimo in obdržimo. Če bomo to storili, bo ,mir Božji, ki presega ves razum, čuval in ohranil srca naša in misli naše v Kristusu Jezusu‘. (Filipljanom 4:7) Ko bodo nato nastopile preizkušnje, bomo zmožni jasno razmišljati in modro ravnati.

Temelj za zaupanje v Jehova

Prav gotovo imamo veliko razlogov, da zaupamo v našega Stvarnika, Jehova. Prvi od razlogov je dejstvo, da je Jehova ljubeči Bog, ki pristno skrbi za svoje služabnike. V Bibliji so zapisani številni primeri, ki pričajo o takšni Jehovovi ljubeči skrbi. Ko je Mojzes opisoval Jehovovo ravnanje z izvoljenim ljudstvom, Izraelom, je zapisal: »Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor očesa svojega punčico.« (5. Mojzesova 32:10) Tudi v sodobnem času Jehova še naprej budno skrbi za svoje služabnike kot skupino in kot posameznike. Ko je na primer nekaterim Pričam v Bosni med državljansko vojno hudo primanjkovalo hrane, je Jehova poskrbel, da so dobili prepotrebna sredstva po svojih pogumnih bratih iz Hrvaške in Avstrije, ki so tvegali življenje, s tem ko so potovali skozi zelo nevarno področje, da bi jim pripeljali pomoč. *

Bog Jehova je vsemogočen, zato je brez dvoma zmožen zaščititi svoje služabnike v vsakršnih razmerah. (Izaija 33:22; Razodetje 4:8) Toda celo ko dopusti, da nekateri služabniki dokažejo zvestobo prav do smrti, jih še vedno podpira in jim pomaga ohraniti značajnost, omogoča jim, da ostanejo neomajni, radostni in mirni prav do konca. Zato smo lahko podobno kakor psalmist trdno prepričani: »Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah pomoč najhitrejša. Zato se pa ne bojimo, čeprav se premakne zemlja, če se gore pogreznejo v globino morja.« (Psalm 46:1, 2)

Biblija prav tako odkriva, da je Jehova Bog resnice. To pomeni, da je vedno zvest svojim obljubam. Biblija ga dejansko opiše kot Boga, »ki nikoli ne laže«. (Titu 1:2) Ker je Jehova vedno znova pokazal svojo pripravljenost, da zaščiti in reši svoje služabnike, smo lahko popolnoma prepričani, da ni le zmožen, ampak je tudi voljan izpolniti svoje obljube. (Job 42:2)

 Kako si utrditi zaupanje

Čeprav imamo vse razloge, da zaupamo Jehovu, to zaupanje ni nekaj samo po sebi umevnega. To pa zato, ker ima svet na splošno le malo vere v Boga, in takšno stališče nam lahko zelo hitro oslabi zaupanje v Jehova. Torej si moramo vneto prizadevati, da utrdimo in obdržimo to zaupanje. Jehova se tega dobro zaveda, zato nam je priskrbel pomoč.

Kot prvo nam je priskrbel svojo napisano Besedo, Biblijo, v kateri so zapisana številna mogočna dela, ki jih je izvršil v prid svojih služabnikov. Samo pomislite, koliko lahko zaupate nekomu, o katerem veste samo to, kako mu je ime? Verjetno zelo malo, če sploh. Da bi mu zaupali, morate poznati njegov način ravnanja ter njegova dela, mar ne? Ko beremo biblijske pripovedi in poglobljeno premišljujemo o njih, se naše spoznanje o Jehovu in njegovih čudovitih poteh veča ter vse bolj doumevamo, kako zanesljiv je. Tako se naše zaupanje vanj utrjuje. Psalmist je v svoji goreči molitvi k Bogu glede tega dal odličen zgled: »S hvalo bom spominjal dejanj GOSPODOVIH, da, spominjal se bom vseh čudes tvojih od starodavnosti. In premišljal bom vsaktero delo tvoje in o dejanjih tvojih bom razmišljal.« (Psalm 77:11, 12)

Poleg Biblije so nam bogat vir duhovne hrane tudi biblijske publikacije, ki jih izdaja Jehovova organizacija. Te publikacije pogosto vsebujejo tudi ganljive življenjske zgodbe Božjih služabnikov v sodobnem času in pokažejo, kako jim je Jehova priskrbel pomoč in olajšanje, ko so se znašli v obupnih razmerah. Martin Poetzinger denimo, ki je kasneje postal član Vodstvenega organa Jehovovih prič, je med pioniranjem po Evropi, proč od svoje domovine, hudo zbolel. Bil je brez denarja in noben zdravnik ga ni hotel pregledati. Vendar Jehova ga ni zapustil. Končno je prišel v stik z uglednim specialistom v krajevni bolnišnici. Ker je ta prijazni mož Bibliji trdno verjel, je skrbel za brata Poetzingerja kakor za svojega sina, in to zastonj. Branje takšnih osebnih doživetij nam prav gotovo lahko utrdi zaupanje v našega nebeškega Očeta.

Nadaljnja neprecenljiva pomoč, s katero nas oskrbuje Jehova, da bi si utrdili zaupanje vanj, je dragocena prednost molitve. Apostol Pavel nam ljubeče pravi: »Nič ne skrbite, temuč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem.« (Filipljanom 4:6) K ,vsemu‘ lahko spadajo naša čustva, potrebe, strahovi in zaskrbljenost. Bolj pogosto in iskreno ko bomo molili, močnejše bo naše zaupanje v Jehova.

Ko je bil Jezus Kristus na zemlji, je včasih sam odšel na samoten kraj, da bi nemoteno molil. (Matevž 14:23; Marko 1:35) Pred pomembnimi odločitvami je celó vso noč prebil v molitvi k Očetu. (Lukež 6:12, 13) Nič čudnega torej, da je Jezus tako močno zaupal Jehovu, da je bil zmožen zdržati najgrozovitejšo preizkušnjo, ki je kdaj koga doletela. Njegove zadnje besede na mučilnem kolu so bile: »Oče, v tvoje roke izročam [zaupam, NW] duha svojega!« Jezus je s to izjavo, s katero je izrazil trdno prepričanost, dokazal, da se njegovo zaupanje v Očeta do zadnjega ni zmanjšalo, pa čeprav ta ni posegel vmes, da bi ga rešil. (Lukež 23:46)

Zaupanje v Jehova si pridobivamo tudi tako, da se redno družimo s tistimi, ki mu  zaupajo iz vsega srca. Jehova je svojim služabnikom zapovedal, naj se redno shajajo, da bi se več naučili o njem ter se med seboj spodbujali. (5. Mojzesova 31:12; Hebrejcem 10:24, 25) Takšno druženje jim utrjuje zaupanje v Jehova, tako da lahko zdržijo hude preizkušnje vere. V neki afriški državi, kjer je bilo delo oznanjevanja prepovedano, Jehovovim pričam niso hoteli dati policijske zaščite, potovalnih dokumentov, poročnih potrdil, službe, odrekli pa so jim tudi bolnišnično zdravljenje. Ko je na nekem področju izbruhnila državljanska vojna, je 39 članov bližnje občine, med katerimi so bili tudi otroci, živelo kakšne štiri mesece pod nizkim mostom v puščavi, da bi ubežali bombardiranju v mestu. To, da so dnevno razpravljali o biblijskem stavku in imeli shode, jih je v tej skrajni stiski močno ojačalo. Tako so lahko pretrpeli to hudo preizkušnjo in ostali duhovno neomadeževani. Omenjeno doživetje jasno pokaže, kolikšne vrednosti je redno sestajanje z Jehovovim ljudstvom.

Da bi si utrdili zaupanje v Jehova, pa moramo navsezadnje tudi ostati dejavni v oznanjevanju Kraljestva, vedno pripravljeni deliti dobro novico z drugimi. To nazorno dokazuje ganljivo doživetje goreče mlade oznanjevalke v Kanadi, ki je bila neozdravljivo bolna – imela je levkemijo. Kljub hudi bolezni pa je želela postati redna pionirka, to je polnočasna strežnica. V obdobju, ko je bolezen kratek čas mirovala, se je počutila dovolj dobro, da je en mesec sodelovala v strežbi kot pomožna pionirka. Nato se ji je stanje poslabšalo in nekaj mesecev kasneje je umrla. Kljub temu je ostala duhovno močna prav do konca; njeno zaupanje v Jehova se ni omajalo niti za trenutek. Njena mati je dejala: »Do konca je bila bolj v skrbeh za druge kakor zase. Spodbujala jih je, naj preučujejo Biblijo, in govorila: ,V raju bomo skupaj.‘«

Dokazati zaupanje v Jehova

»Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jakob 2:26) To, kar je Jakob dejal glede vere v Boga, lahko rečemo tudi glede našega zaupanja vanj. Naj še toliko govorimo, da zaupamo Bogu, je vse skupaj prazno, če tega ne dokažemo z deli. Abraham je Jehovu trdno zaupal in to zaupanje dokazal z brezpogojno poslušnostjo njegovim zapovedim. Šel je celo tako daleč, da je bil pripravljen žrtvovati svojega sina, Izaka. Abraham je zaradi takšnega izrednega zaupanja in poslušnosti postal znan kot Jehovov prijatelj. (Hebrejcem 11:8–10, 17–19; Jakob 2:23)

Nam ni treba čakati na kako hudo preizkušnjo, da bi šele takrat pokazali zaupanje v Jehova. Jezus je svojim učencem dejal: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, in kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.« (Lukež 16:10) Naučiti se moramo zaupati Jehovu pri vseh svojih dnevnih opravilih. Poslušni bi mu morali biti celo v rečeh, ki so morda videti nepomembne. Ko vidimo koristi, ki jih prinaša takšna poslušnost, se nam zaupanje v našega nebeškega Očeta utrjuje in pripravljeni smo se spoprijeti z večjimi ali strašnejšimi preizkušnjami.

Jehovovo ljudstvo je prepričano, da bo v času, ko se svet bliža svojemu katastrofalnemu koncu, doživelo še več preizkušenj in nevarnosti. (Dejanja 14:22; 2. Timoteju 3:12) Če si že sedaj pridobivamo močno in brezpogojno zaupanje v Jehova, se lahko veselimo vstopa v njegov obljubljeni novi svet – bodisi da bomo preživeli veliko stisko ali pa bomo obujeni. (2. Petrov 3:13) Nikoli ne dovolimo, da bi zaradi pomanjkanja zaupanja poškodovali svoj dragoceni odnos z Jehovom. Tako se bo lahko tudi za nas reklo to, kar se je reklo za Daniela, potem ko je bil rešen iz levnjaka: »Niso našli na njem nobene poškodbe, kajti zaupal je v svojega Boga.« (Daniel 6:24, SSP [6:23, AC])

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 9]

Branje življenjskih zgodb zvestih Jehovovih služabnikov, kakršen je bil Martin Poetzinger, nam utrjuje vero