Kako lahko ohranite uravnovešen pogled na denar?

Ljubezen do denarja in želja po dobrinah nista nekaj novega, pa tudi Biblija glede njiju ni tiho, kakor da bi se pojavili pred kratkim. Sta zelo stari. V postavi je Bog naročil Izraelcem: »Ne poželi hiše bližnjega svojega, [. . .] ne ničesar, kar je bližnjega tvojega.« (2. Mojzesova 20:17)

LJUBEZEN do denarja in dobrin je bila običajna tudi v Jezusovih dneh. Upoštevajte naslednji zapis pogovora med Jezusom in ,silno bogatim‘ mladeničem. »Jezus [mu] veli: Enega ti je še treba: prodaj vse, karkoli imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj! On pa, ko to sliši, se zelo razžalosti, zakaj bil je silno bogat.« (Lukež 18:18–23)

Pravilen pogled na denar

Napačno pa bi bilo skleniti, da Biblija denar kot tak ali katero koli od njegovih osnovnih rab obsoja. Biblija kaže, da denar praktično pomaga v boju zoper revščino in težave, ki jo spremljajo. Ljudem namreč omogoči, da si priskrbijo potrebne reči. Kralj Salomon je zapisal: »Modrost je obrana in denar je obrana.« In še: »Gostí se napravljajo v razveseljevanje in vino razvedruje življenje, denar pa zagotovi vse.« (Propovednik 7:12; 10:19)

Bog odobrava pravilno rabo denarja. Jezus je na primer rekel: »Storite si prijateljev s krivičnim mamonom.« (Lukež 16:9) K temu spada tudi prispevanje za napredovanje pravega bogočastja, saj bi si Boga vsekakor morali želeti za svojega prijatelja. Sam Salomon je po zgledu svojega očeta Davida prispeval veliko denarja in dragocenih reči za gradnjo Jehovovega templja. Nadalje je kristjanom zapovedano, naj gmotno pomagajo tistim, ki so v potrebi. »V potrebah pomagajte svetim,« je rekel apostol Pavel ter dodal, »gojite gostoljubnost.« (Rimljanom 12:13) Za to se pogosto potrebuje nekaj denarja. Kaj pa glede ljubezni do denarja?

»Srebroljubje«

Pavel je v pismu mlajšemu sokristjanu Timoteju podrobno spregovoril o ‚srebroljubju‘ oziroma ‚ljubezni do denarja‘ (NW). Njegov opomin lahko najdemo v Prvem listu Timoteju 6:6–19. O ,ljubezni do denarja‘ je spregovoril med svojo obširno razpravo o gmotnih rečeh. Glede na to, koliko današnja družba poudarja denar, je prav, da pazljivo preučimo Pavlovo navdihnjeno razlago. Takšna raziskava je vsekakor koristna, ker odkriva skrivnost, kako ,se poprijeti resničnega življenja‘.

Pavel svari: »Korenina vsega zlega namreč je srebroljubje; njemu vdani, so nekateri zabredli od vere in sami so se presunili z mnogimi  bolečinami.« (1. Timoteju 6:10) Niti ta niti kateri drug svetopisemski odlomek ne pravi, da je sam denar škodljiv. Apostol prav tako ne pravi, da je denar temeljni vzrok »zlega« ali da je denar korenina vseh problemov. Vzrok, čeprav ne edini, vsega »zlega« je lahko ljubezen do denarja.

Varovati se pohlepa

Dejstvo, da Sveto pismo ne obsoja denarja, ne bi smelo zmanjšati pomena Pavlovega opozorila. Kristjani, ki pričnejo ljubiti denar, se izpostavljajo najrazličnejšim problemom, od katerih je najhujši oddaljevanje od vere. To resnico je Pavel še podkrepil, ko je kristjanom v Kolosih rekel: »Morite torej ude svoje, ki so na zemlji: [. . .] hudo poželenje in lakomnost, ki je malikovanje.« (Kološanom 3:5) Kako je lahko lakomnost, pohlep ali »ljubezen do denarja« enakovredna malikovalstvu? Ali to pomeni, da si je napačno želeti večjo hišo, novejši avto ali donosnejšo službo? Ne, nobena od teh reči ni sama po sebi škodljiva. Vprašanje je le: Kaj vzgibava posameznikovo srce, da si želi katero od teh reči, in ali jo zares potrebuje?

Razliko med normalno željo in pohlepom bi lahko primerjali z razliko med majhnim tabornim ognjem, na katerem si skuhamo hrano, in silnim požarom, ki uničuje gozd. Zdrava in primerna želja je lahko koristna. Vzgibava nas k marljivosti in ustvarjalnosti. V Pregovorih 16:26 beremo: »Delavčev tek dela zanj, kajti njegova usta ga priganjajo.« Pohlep pa je škodljiv in poguben. To je nebrzdana želja.

Glavni problem je torej nadzor. Ali bo nakopičeni denar oziroma gmotne reči, ki si jih želimo, služile našim potrebam ali pa bodo naše potrebe služile denarju? Zato je Pavel dejal, da je ,lakomnik malikovalec‘. (Efežanom 5:5) Hlepeti po čem v resnici pomeni podrediti se temu – napraviti si to za svojega gospodarja, svojega boga, nekaj, čemur služimo. Nasprotno temu pa Bog poudarja: »Ne imej drugih bogov zraven mene.« (2. Mojzesova 20:3)

S pohlepnostjo pokažemo tudi nezaupanje v to, da bo Bog izpolnil svojo obljubo, namreč da nas bo oskrboval z vsem potrebnim. (Matevž 6:33) Če smo torej pohlepni, je tako, kakor da bi se odvrnili od Boga. Tudi to je »malikovanje«. Nič čudnega, da Pavel tako jasno svari pred pohlepom!

Jezus je prav tako neposredno svaril pred pohlepom. Zapovedal nam je, naj se pazimo, da ne bi hrepeneli po nečem, česar nimamo: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj čeprav ima kdo preobilo, življenje mu vendar ne priteka iz imetja njegovega.« (Lukež 12:15) Skladno s tem odlomkom in ponazoritvijo, ki jo je Jezus povedal za tem, temelji pohlep na nespametnem prepričanju, da je v življenju pomembno to, koliko kdo ima. To je lahko denar, položaj, moč ali s tem povezane reči. Pohlepni smo lahko po vsem, kar je možno dobiti. Morda si mislimo, da nam bo to prineslo zadovoljstvo. Vendar Biblija in človeške izkušnje kažejo, da lahko naše resnične potrebe zadovolji samo Bog, in jih tudi bo zadovoljil, kot je o tem razpravljal Jezus s svojimi sledilci. (Lukež 12:22–31)

Današnja potrošniška družba širi plamene pohlepa. Mnogi ljudje, na katere se komaj opazno, vendar močno vpliva, začno verjeti, da nikoli nimajo dovolj. Potrebujejo več, večje in boljše. Kako se lahko tej težnji upremo, če že ne moremo spremeniti sveta okrog sebe?

Zadovoljstvo proti pohlepu

Pavel predlaga alternativo pohlepu, in to je zadovoljstvo. Pravi: »Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Timoteju 6:8) Opis tega, kar res potrebujemo, »hrane in odeje«, morda zveni nekoliko naivno. Mnogim so v užitek televizijske oddaje, s katerimi obiščejo slavne igralce na njihovem  luksuznem domu. Tako se ne doseže zadovoljstva.

Od Božjih služabnikov se seveda ne zahteva, da bi živeli v revščini. (Pregovori 30:8, 9) Vendar nas Pavel spomni, kaj revščina dejansko pomeni: pomanjkanje hrane, obleke in ustreznega bivališča. Če torej imamo te reči, imamo temelj za zadovoljstvo.

Ali je Pavel mislil resno s takšnim opisom zadovoljstva? Ali je res mogoče biti zadovoljen samo z osnovnim – hrano, obleko in bivališčem? Pavel bi to moral vedeti. Osebno je namreč okusil bogastvo in prednosti visokega položaja v judovski skupnosti ter rimskega državljanstva. (Dejanja 22:28; 23:6; Filipljanom 3:5) Med svojim misijonarstvom je prenašal tudi hude stiske. (2. Korinčanom 11:23–28) Pri vsem tem pa se je naučil skrivnosti, ki mu je pomagala ostati zadovoljen. Kaj je to bilo?

,Naučil sem se skrivnosti‘

Pavel je v enem od svojih pisem pojasnil: »Znam živeti v skromnosti, znam živeti tudi v izobilju. V vsem in povsem sem navajen [sem se naučil skrivnosti, NW] biti sit in biti lačen, biti v izobilju in trpeti pomanjkanje.« (Filipljanom 4:12, Jere, Pečjak, Snoj) Pavlove besede zvenijo tako samozavestno, tako optimistično! Zlahka bi domnevali, da mu je šlo dobro, ko je to pisal. Vendar ni bilo tako. Bil je v zaporu v Rimu! (Filipljanom 1:12–14)

Če upoštevamo to streznjujoče dejstvo, potem ta odlomek posreduje tehtno sporočilo glede tega, kako biti zadovoljni ne le z gmotnimi rečmi, ampak tudi s svojimi okoliščinami. Obe skrajnosti, izobilje ali pomanjkanje, nas lahko preizkusita, čemu dajemo prednost. Pavel je govoril o duhovnem viru, ki mu je pomagal biti zadovoljen ne glede na gmotno stanje: »Vse zmorem v njem [Bogu], ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13, SSP) Ni se zanašal na svoje imetje (veliko ali skromno) ali na svoje okoliščine (dobre ali slabe), temveč se je zanašal na Boga, da bo on poskrbel za njegove potrebe. Zato je bil zadovoljen.

Pavlov zgled je bil še posebej pomemben za Timoteja. Pavel je tega mladeniča spodbudil, naj si prizadeva za takšnim življenjem, v katerem bosta bogovdanost in tesen odnos z Bogom pred bogastvom. Rekel je: »Ti pa, Božji človek, béži pred tem. Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost.« (1. Timoteju 6:11, SSP) Resda so bile te besede namenjene Timoteju, vendar veljajo vsakemu, ki želi častiti Boga in imeti res srečno življenje.

Timotej se je moral varovati pohlepa, kot vsi drugi kristjani. V efeški občini, v kateri je bil, ko mu je Pavel pisal, so očitno bili tudi premožni verniki. (1. Timoteju 1:3) Ko je namreč Pavel dobro novico o Kristusu prinesel v Efez, v to cvetoče trgovsko središče, so se mnogi  spreobrnili. Nekateri od teh so bili brez dvoma bogati, kakor so tudi nekateri danes v krščanski občini.

Vprašanje, ki se nam postavlja, še posebej v luči pouka iz Prvega lista Timoteju 6:6–10, je: Kaj naj storijo ljudje, ki imajo več denarja, kot je potrebno, če želijo častiti Boga? Pavel pravi, da morajo najprej preiskati svoje stališče. Denar zlahka ustvari občutek samozadostnosti. Pavel pravi: »Bogatinom v sedanjem svetu zapoveduj, naj se ne prevzemajo, niti ne stavijo upa v bogastva negotovost, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje.« (1. Timoteju 6:17) Bogati ljudje se morajo naučiti gledati dlje od svojega denarja. Obračati se morajo na Boga, ki je temeljni vir slehernega bogastva.

Toda s stališčem je dobljenega le pol boja. Premožni kristjani se morajo prej ali slej naučiti modro rabiti svoje bogastvo. Pavel opominja: ,Dobro delajte, bogatite se v dobrih delih, bodite radodarni.‘ (1. Timoteju 6:18)

,Resnično življenje‘

Pavel je hotel s tem nasvetom reči, naj nikoli ne pozabimo, da imajo gmotne reči relativno vrednost. Božja Beseda pravi: »Bogatega blago je trden grad njegov in kakor zid visok v misli [domišljiji, Ekumenska izdaja] njegovi.« (Pregovori 18:11) Tako je, varnost, ki jo lahko priskrbi bogastvo, je navsezadnje le namišljena in v resnici varljiva. Napačno bi bilo, če bi se v življenju osredinili na bogastvo, namesto na pridobivanje Božjega odobravanja.

Gmotno bogastvo je zaradi svoje negotovosti prešibko, da bi na njem temeljilo naše upanje. Pravo upanje mora biti zasidrano na nečem trdnem, smiselnem in trajnem. Krščansko upanje temelji na našem Stvarniku, Bogu Jehovu, in njegovi obljubi glede večnega življenja. Z denarjem si ne moremo kupiti niti sreče, kaj šele rešitve. Samo vera v Boga nam lahko da takšno upanje.

Bodisi torej, da smo bogati ali revni, si prizadevajmo za takšnim življenjem, ki nas bo napravilo ,bogate v Bogu‘. (Lukež 12:21) Nič ni dragocenejšega od priznanega položaja pred Stvarnikom. S tem ko se trudimo, da ta položaj obdržimo, si ,nabiramo zaklade v dobro podstavo za prihodnost, da se poprimemo resničnega življenja.‘ (1. Timoteju 6:19)

[Slika na strani 7]

Pavel se je naučil skrivnost, kako biti zadovoljen

[Slike na strani 8]

Lahko smo srečni in zadovoljni s tem, kar imamo