Origen – kako je njegovo poučevanje vplivalo na cerkev?

»Največji učitelj poapostolske cerkve.« Tako je Hieronim, prevajalec latinske Biblije Vulgate, hvalil teologa iz tretjega stoletja, Origena. Toda Origena niso vsi tako močno cenili. Nekateri so nanj gledali kot na korenino zla, iz katere je pognalo krivoverstvo. Po besedah nekega pisca iz 17. stoletja so Origenovi kritiki trdili: »Njegov nauk je povečini absurden in poguben, Kačin smrtni strup, ki ga je bljuval v svet.« Pravzaprav so ga dobra štiri stoletja po njegovi smrti uradno razglasili za krivoverca.

ZAKAJ je Origen vzbujal občudovanje in sovražnost? Kako je vplival na razvoj cerkvenega nauka?

Vnet za cerkev

Origen se je rodil okrog leta 185 n. š. v egiptovskem mestu Aleksandrija. Prejemal je vsestransko izobrazbo v grški literaturi, obenem pa ga je njegov oče Leonida silil, da si je enako prizadeval pri preučevanju Svetega pisma. Ko je bil Origen star 17 let, je rimski cesar izdal odlok, s katerim je bilo zločin spremeniti svojo vero. Ker je Origenov oče postal kristjan, so ga zaprli. Origen se je poln mladostne vneme odločil, da se mu pridruži v zaporu in pri mučeništvu. Ko je to videla njegova mati, mu je skrila obleko ter tako preprečila, da bi odšel od doma. Origen je v pismu rotil očeta: »Pazi, da si ne bi premislil zaradi nas.« Leonida je ostal trden in so ga usmrtili, za sabo pa je pustil siromašno družino. Vendar je Origen že dovolj napredoval v študiju, da je lahko s poučevanjem grške literature podpiral mater in šest mlajših bratov.

Cesar je nameraval zajeziti širjenje krščanstva. Ker njegov odlok ni meril le na učence, temveč tudi na učitelje, so vsi krščanski verski poučevalci zbežali iz Aleksandrije. Ko so se nekristjani v želji za svetopisemskim poukom obrnili po pomoč k mlademu Origenu, se je ta tega dela oprijel kot naloge od Boga. Številni njegovi učenci so pretrpeli mučeništvo, nekateri še pred koncem svojega študija. Origen je z velikim osebnim tveganjem javno spodbujal učence, naj so bili ti pred sodnikom, v zaporu ali pred usmrtitvijo. Zgodovinar Evzebij iz četrtega stoletja poroča, da jih je Origen takrat, ko so jih vodili v smrt, »srčno pozdravil s poljubom«.

 Origen si je nakopal bes mnogih nekristjanov, ki so ga krivili za spreobrnitev in smrt njihovih prijateljev. Pogosto je le za las ušel napadu drhali in nasilni smrti. Da bi se izmaknil zasledovalcem, se je bil prisiljen seliti iz kraja v kraj, vseeno pa ni popustil v poučevanju. Takšna neustrašenost in predanost sta naredila velik vtis na aleksandrijskega škofa Demetrija. Tako ga je komaj 18-letnega postavil za voditelja šole za verski pouk v Aleksandriji.

Origen je nazadnje postal priznan učenjak in ploden pisec. Po besedah nekaterih je napisal 6000 knjig, čeprav je to verjetno pretiravanje. Najbolj znan je po svoji Heksapli, velikanski izdaji Hebrejskih spisov v 50 delih. Origen je Heksaplo uredil v šest vzporednih stolpcev, v katerih je napisal: 1. hebrejsko in aramejsko besedilo, 2. grško prečrkovanje tega besedila, 3. Akvilov grški prevod, 4. Simahov grški prevod, 5. grško Septuaginto, ki jo je Origen popravil, da se je točneje ujemala s hebrejskim besedilom, in 6. Teodotionov grški prevod. »Origen je upal,« je napisal biblijski učenjak John Hort, »da bo s tako sestavo besedil osvetlil pomen mnogih odlomkov, ki bi grškega bralca zbegali ali pa zavedli, če bi imel pred sabo samo Septuaginto.«

‚Meriti više, nego je pisano‘

Zmeda v verskem ozračju tretjega stoletja je vendarle močno vplivala na Origenov pristop k poučevanju Svetega pisma. Tako imenovano krščanstvo je bilo še v povojih, vendar se je že onesnažilo z nesvetopisemskimi verovanji in v njegovih razkropljenih cerkvah so učili različne nauke.

Nekatere od teh nesvetopisemskih naukov je sprejel tudi Origen in jih imenoval apostolsko učenje. Brez zadržkov pa je tudi razglabljal o drugih vprašanjih. Mnoge njegove učence so mučila takratna filozofska vprašanja. Origen je v trudu, da bi jim pomagal, skrbno preučil različne filozofske šole, ki so oblikovale um njegovih mladih učencev. Odločil se je, da jim bo zadovoljivo odgovoril na njihova filozofska vprašanja.

Origen je skušal uskladiti Biblijo s filozofijo, in se zato močno opiral na alegorično interpretacijo Svetega pisma. Domneval je, da ima Sveto pismo vedno kak duhovni pomen, nima pa nujno dobesednega pomena. In kot je zapisal neki strokovnjak, je to Origenu dopuščalo, da je »lahko v Bibliji razbral vsakršne nebiblijske zamisli, ki so se ujemale z njegovim teološkim sistemom, obenem pa trdil (in si to nedvomno tudi iskreno zamišljal), da je izjemno navdušen in zvest razlagalec biblijske misli.«

Vpogled v Origenovo razmišljanje nam daje eno od njegovih pisem, napisano nekemu njegovemu učencu. V njem je opozoril, da so Izraelci posodo za Jehovov tempelj naredili iz egiptovskega zlata. V tem je našel prispodobo za njegovo rabo grške filozofije pri učenju krščanstva. Napisal je: »Izraelovim otrokom so bile reči, ki so jih prinesli iz Egipta, še kako uporabne. Medtem ko jih Egipčani niso prav rabili, so jih Hebrejci pod vodstvom Božje modrosti uporabili za Božjo službo.« Origen je zato svoje učence spodbujal, naj »iz filozofije Grkov izvlečejo vse, kar bi jim lahko služilo kot tema preučevanja ali pripravljanje na krščanstvo«.

Takšen prost pristop k razlaganju Biblije je zabrisal meje med krščanskimi nauki in grško filozofijo. Origen je denimo v knjigi z naslovom Razprava o prvotnih načelih Jezusa opisal kot ‚edinorojenega Sina, ki se je rodil, vendar nima začetka‘. Dodal je še: ‚Njegov izvor je večen in trajen. Ni postal Sin s tem, da je prejel dih življenja, z nobenim zunanjim dejanjem, temveč s sámo Božjo naravo.‘

Origen te zamisli ni našel v Bibliji, saj ta uči, da je Jehovov edinorojeni Sin »prvorojenec vse stvaritve« in »začetek stvarjenja Božjega«.  (Kološanom 1:15; Razodetje 3:14) Po izjavah verskega zgodovinarja Avgusta Neandra je Origen do pojma o »brezčasnem izvoru« prišel po »filozofski izobrazbi iz Platonove šole«. Origen je torej prekršil temeljno svetopisemsko načelo, ki se glasi: »Ne više meriti, nego je pisano.« (1. Korinčanom 4:6)

Obsojen za krivoverca

Origenu je v njegovih prvih letih učiteljevanja aleksandrijska sinoda odvzela duhovništvo. To se je verjetno zgodilo zato, ker je škof Demetrij zavidal Origenu njegov vse večji sloves. Origen se je preselil v Palestino, kjer so ga še vedno brezmejno občudovali kot slavnega zagovornika krščanskega nauka, in tam dalje služboval kot duhovnik. Ko je na Vzhodu izbruhnilo »krivoverstvo«, so pravzaprav iskali njegove usluge, da bi grešeče škofe prepričal, naj se vrnejo k pravovernosti. Po njegovi smrti leta 254 n. š. je njegovo ime prišlo na še posebej slab glas. Zakaj?

Ko je nominalno krščanstvo postalo vodilna vera, je cerkev natančneje definirala to, kar je sprejela kot pravoverni nauk. Poznejše generacije teologov zato veliko Origenovih umovalnih in včasih nenatančnih filozofskih pogledov niso sprejele. Njegovi nauki so tako zanetili hude prepire v cerkvi. Ta si je prizadevala razprtije poravnati in ohraniti svojo enotnost, zato je Origena formalno obsodila krivoverstva.

Origen ni bil edini, ki se je motil. Biblija je dejansko napovedala splošno odstopanje od Kristusovega čistega učenja. To odpadništvo se je začelo bohotiti po smrti Jezusovih apostolov, ob koncu prvega stoletja. (2. Tesaloničanom 2:6, 7) Navsezadnje so se nekateri, ki so se izpovedovali za kristjane, uveljavili kot »pravoverni«, vse druge pa so razglasili za »krivoverske«. Toda to krščanstvo se je v resnici močno oddaljilo od pravega krščanstva.

‚Znanost, ki se po krivem tako imenuje‘

Čeprav Origen toliko razglablja v svojih delih, le-ta vendarle vsebujejo koristne elemente. V Heksapli je na primer ohranil Božje ime v njegovi izvirni hebrejski obliki v štirih črkah, imenovani tetragram. To je pomemben dokaz, da so zgodnji kristjani poznali in rabili Božje osebno ime – Jehova. Kljub temu je v petem stoletju cerkveni patriarh Teofil nekoč opozoril: »Origenova dela so kakor travnik z vsakovrstnim cvetjem. Če na njem najdem kako lepo rožo, jo utrgam; če pa je kaj videti pikajoče, se tega ognem kot kake bodice.«

S tem, ko je Origen mešal biblijske nauke z grško filozofijo, je njegova teologija postala nastlana z napakami in za tako imenovano krščanstvo so bile posledice razdejalne. Čeprav so denimo večino njegovega burnega razglabljanja pozneje zavrnili, so njegovi pogledi o Kristusovem »brezčasnem izvoru« pomagali polagati temelj nebiblijski doktrini o trojici. Knjiga The Church of the First Three Centuries opaža: »Okusu po filozofiji [uvedel ga je Origen] ni bilo dano, da bi kmalu minil.« S kakšnim izidom? »Preprostost krščanske vere se je izrodila in v cerkev je prišlo neskončno veliko napak.«

Origen bi po drugi strani lahko upošteval opomin apostola Pavla ter se, »ogibajoč [. . .] posvetnega govoričenja in nasprotij znanosti, ki se po krivem tako imenuje,« ognil tega, da prispeva k temu odpadu. S tem pa, ko je toliko svojega učenja zgradil na temelju take »znanosti«, je ‚zgrešil vero‘. (1. Timoteju 6:20, 21; Kološanom 2:8)

[Slika na strani 31]

Origenova Heksapla kaže, da so v Krščanskih grških spisih uporabljali Božje ime

[Vir slike]

Published by permission of the Syndics of Cambridge University Library, T-S 12.182

[Navedba vira slike na strani 29]

Culver Pictures