Svetiti kakor luči v mestu luči

Fluctuat nec mergitur oziroma »Valoví, vendar se ne potopi« je geslo Pariza.

PARIZ se je v preteklih 2000 letih kakor ladja hrabro prebijal skozi neštete zunanje nevihte in notranje upore, da bi ostal na površju. Danes ga kot eno najlepših mest na svetu občudujejo zaradi njegove veličastne arhitekture, zelenih bulvarjev in svetovno znanih muzejev. Nekateri ga imajo za priljubljen kraj pesnikov, slikarjev in filozofov. Drugi uživajo v njegovi slastni kuhinji in občudujejo njegove hiše visoke mode.

V zgodovini je bil Pariz utrdba katoličanstva. Pred dvesto leti so ga zaradi odločilne vloge v evropskem intelektualnem gibanju, znanem kot razsvetljenstvo, poimenovali Mesto luči. Danes na večino Parižanov vede ali nevede bolj vpliva filozofija takratne dobe kakor pa vera.

Toda človeška modrost ljudem ni razsvetlila življenja, kot se je pričakovalo. Mnogi danes iščejo razsvetlitve pri drugačnem viru. Jehovove priče v Parizu že kakih 90 let ‚svetijo kakor luči‘. (Filipljanom 2:15) Podobno kakor spretni mornarji se morajo nenehno prilagajati spremenljivim tokovom ali dogodkom, da lahko pomagajo na  krov ‚dragocenostim vseh narodov‘. (Hagaj 2:7)

Mesto izzivov

Leta 1850 je bilo v Parizu 600.000 prebivalcev. Današnje prebivalstvo pa, skupaj s tistim iz mestne okolice, šteje krepko prek devet milijonov. Zaradi takšne rasti je Pariz postal najbolj pisano mesto Francije. Je svetovno središče visokošolske izobrazbe, ima eno najstarejših univerz na svetu in je dom kakim 250.000 študentom. Temnejšo stran Pariza predstavljajo nekatera predmestja z visokimi bloki, za katera so značilna prestopništvo in nezaposlenost. Od Jehovovih prič to nedvomno zahteva spretnost in prilagodljivost, da dobro novico predstavijo na privlačen način vsakovrstnim ljudem. (1. Timoteju 4:10, NW)

Letno obišče Pariz več kot 20 milijonov turistov. Lahko se navdušeno povzpnejo na Eifflov stolp, sprehajajo vzdolž Sene ali pa posedijo v kaki kavarni ali bistroju na pločniku ter se prepustijo vzdušju. Vendar  dnevni ritem življenja Parižanov utegne biti dokaj mrzličen. »Ljudje nenehno hitijo,« pojasnjuje Christian, polnočasni strežnik. »Ko se iz službe vrnejo domov, so izčrpani.« S tako zaposlenimi ljudmi se ni lahko pogovarjati.

Toda eden največjih problemov, s katerim se Jehovove priče spoprijemajo v Parizu, je priti v stik z ljudmi na njihovem domu. Nekatere zgradbe so opremljene z domofoni. V mnogih stanovanjskih zgradbah so zaradi naraščajočega kriminala na vhod namestili elektronski varnostni sistem in tako onemogočili vstop. To nedvomno pojasni, zakaj je na nekaterih področjih razmerje le en Pričevalec na 1400 ljudi. Zato Priče vedno bolj pričujejo po telefonu in neformalno. Ali je »luč« Jehovovih prič uspešno ‚svetila‘ še drugače? (Matevž 5:16)

Priložnosti in krajev za neformalno pričevanje je na pretek. Martine je opazila ženo, ki je stala na avtobusni postaji in je bila videti potrta. Pravkar ji je umrla edina hči. Martine ji je dala brošuro, ki vsebuje tolažilno vstajenjsko upanje iz Biblije. Nato nista prišli v stik več mesecev. Ko je gospo ponovno srečala, je lahko z njo vzpostavila biblijski pouk. Žena je postala Priča kljub moževemu nasprotovanju.

Uspešno neformalno pričevanje

Pariški javni prometni sistem je eden najučinkovitejših na svetu. S slavno podzemno železnico se dnevno prepelje 5,000.000 potnikov. Za osrednjo podzemno železniško postajo, Châtelet-Les-Halles, pravijo, da je največja in najprometnejša na svetu. Tam sploh ni težko priti v stik z ljudmi. Alexandra se vsak dan vozi v službo z metrojem. Nekega dne je kramljala z mladim možem, ki je imel neozdravljivo bolezen, levkemijo. Dala mu je traktat o rajskem upanju. Tako sta se šest tednov ob istem času in na istem kraju pogovarjala na temelju Biblije. Nekega dne pa ga ni bilo več. Kmalu zatem je njegova žena telefonirala Alexandri in ji dejala, naj pride v bolnišnico, ker je mož v kritičnem stanju. Žal je Alexandra prišla prepozno. Žena se je po moževi smrti preselila v Bordeaux na jugozahod Francije in tam so jo obiskali krajevni Priče. Kako čudovito je bilo za Alexandro po enem letu izvedeti, da je ta vdova postala krščena krščanska Priča za Jehova, ki upa, da bo videla svojega obujenega moža! (Janez 5:28, 29)

Starejša kristjanka se je na poti z vlakom iz Pariza v Limoges, v osrednji Franciji, pogovarjala z Renato. Ta je v svoji domovini, Poljski, pet let študirala teologijo, hebrejščino in grščino, a je izgubila vero. Tri mesece pred tem potovanjem je molila k Bogu. Čeprav te starejše sestre ni poslušala ravno z zanimanjem in si ni mislila, da se bosta še kdaj slišali, ji je dala svojo telefonsko številko. Vendar je bila sestra vztrajna in je poskrbela, da so dekle kmalu zatem obiskali. Ko je k Renati prišel par Pričevalcev, si je mislila: ‚Kaj me bosta sploh naučila?‘ Kljub teološki izobrazbi pa je ponižno pustila, da jo je pritegnila biblijska resnica. »Takoj sem spoznala, da je to resnica,« pojasnjuje. Sedaj je vesela, da lahko o biblijskem sporočilu govori drugim.

Michèle je obiskovala avto šolo. S sotečajniki se je razvil pogovor o predzakonskih spolnih odnosih. Michèle je glede tega odločno izrazila svoje neodobravanje. Teden dni kasneje jo je njena inštruktorica Sylvie vprašala: »Ali si Jehovova priča?« Michèlino na Bibliji temelječe stališče je na Sylvio naredilo vtis. Pričeli sta preučevati Biblijo in naslednje leto se je Sylvia krstila.

Številni pariški parki in vrtovi so krasno okolje za pogovor z ljudmi. Josette je izkoristila odmor in odšla v park, kjer se je sprehajala starejša gospa, Aline. Josette ji je  pojasnila čudovito obljubo iz Biblije. Dogovorili sta se za biblijski pouk in Aline je hitro napredovala do krsta. Sedaj je pri svojih 74 letih zelo dejavna strežnica, redna pionirka, vesela, da lahko o krščanski resnici govori z drugimi.

Luč za vse narode

Pričam v Parizu ni treba odpluti v oddaljene dežele, da bi uživali bogato kulturno pestrost. Skoraj 20 odstotkov prebivalcev ni domačinov. Krščanske občine in skupine imajo shode v kakih 25 jezikih.

Spretnost in domišljija velikokrat prispevata k dobrim rezultatom v tej posebni veji oznanjevanja. Neka filipinska Priča si je ustvarila lastno posebno področje. Med nakupovanjem se je v trgovinah zapletla v pogovor z drugimi Filipinci in tako začela številne biblijske pouke.

Vredno je prevzeti pobudo v pričevanju. Priče iz neke tujejezične občine so se decembra leta 1996, potem ko so zvedeli, da prihaja v mesto svetovno znan cirkus, odločili, da bodo poskušali priti v stik z umetniki. Nekega večera po predstavi jim je to tudi uspelo, in sicer ko so se artisti vračali v hotel. Rezultat takšne pobude je bil, da so oddali 28 biblij, 59 krščanskih knjig, 131 brošur in 290 revij. Na koncu tega tritedenskega bivanja v mestu je eden od akrobatov vprašal: »Kako lahko postanem Jehovova priča?« Drugi je izjavil: »Oznanjal bom v svoji deželi!«

Našli so skrite zaklade

Kamor koli se obiskovalci Pariza ozrejo, opazijo krasne arhitekturne zaklade preteklih dob. Toda veliko dragocenosti še vedno čaka, da se jih odkrije. Aniza je prišla v Francijo skupaj s stricem, ki je diplomat. Doma je redno brala Biblijo. Nekega dne, ko se ji je mudilo iz hiše, ji je pionirka dala traktat Zakaj lahko zaupaš Bibliji. Dogovorili sta se za naslednji teden in pričeli sta biblijski pouk. Anizi so doma zelo nasprotovali. S preučevanjem je napredovala do krsta. Kako gleda na prednost, da govori o resnici z drugimi? »Ker sem plaha, mi je bilo sprva težko pričevati. Vendar me je branje Biblije podžigalo. Ni mi dalo miru, da bi stala kar križem rok.« Takšno stališče je značilno za mnoge Priče v Parizu, ki so »obilni [. . .] v delu Gospodovem«. (1. Korinčanom 15:58)

Biblijska resnica razsvetljuje tudi stanovanjska naselja na obrobju Pariza in razkriva še druge »bisere«. Bruce si je želel izposoditi nekaj kaset z glasbo, zato je obiskal svojega prijatelja, ki je nedavno postal Jehovova priča. Ko je prišel k njemu, je prijatelj z nekaterimi njegovimi znanci razpravljal o Bibliji in Bruce je pogovoru prisluhnil. Sprejel je biblijski pouk, a imel je nekaj težav. »V okolici sem bil zelo znan. Moj najstarejši brat se je vedno pretepal, jaz pa sem organiziral hrupne plesne zabave. Kako bodo drugi sprejeli dejstvo, da sem postal Priča?« Čeprav so nenehno pritiskali nanj, naj organizira zabave, je Bruce prenehal s tem. Čez en mesec je pričel oznanjevati: »Vsakdo v okolici je želel vedeti, zakaj sem postal Priča.« Kmalu zatem se je krstil. Sčasoma je imel prednost obiskati Strežnospopolnjevalno šolo.

Iskanje zakladov lahko zahteva precej truda. Vendar kakšna radost je, ko delo obrodi rezultate! Jacky, Bruno in Damien so bili peki v Parizu. »Bilo je nemogoče priti do nas, saj smo ves čas delali in nas nikoli ni bilo doma,« pojasnjuje Jacky. Patrick, redni pionir, je opazil, da je na vrhu stavbe nekaj majhnih sob, in sklepal, da vsaj v eni nekdo živi. Njegovo vztrajno prizadevanje, da bi dobil stanovalce, se je obrestovalo, ko je nekega popoldneva končno prišel v stik z Jackyjem, ki je takrat trenutno bil doma. Rezultat? Trije prijatelji so postali Priče in si poiskali drugo delo, ki  jim je omogočalo več sodelovati v teokratičnih dejavnostih.

Pomirili so nevihto

Nekatera francoska javna občila so Jehovove priče nedavno prikazala kot nevaren verski kult. Leta 1996 so Priče iz vsega srca sodelovali v razdeljevanju več kot devet milijonov izvodov posebnega informativnega traktata Kaj bi morali vedeti o Jehovovih pričah. Rezultati so bili zelo pozitivni.

Potrudili so se, da so dosegli res vsakogar. Mnogi uradniki so izrazili cenjenje do Prič. Neki mestni svétnik je pisal: »Jehovove priče ste dobro storili, da ste razdelili ta traktat. Popravil je lažno mnenje.« Neki zdravnik je dejal: »Na to sem že dolgo čakal!« Moški s področja Pariza je pisal: »Po naključju sem prebral Kaj bi morali vedeti o Jehovovih pričah. Rad bi več zvedel in sprejel ponujeni brezplačni biblijski pouk na domu.« Druga ženska je pisala: »Hvala vam za odkritost.« Neka katoličanka pa je Pričam rekla: »Oh! Končno ste odgovorili na te laži!«

Mnogi mladi Priče v Parizu so se še posebej razveselili posebne oznanjevalske akcije, ki so jo organizirali za katoliške svetovne dneve mladih leta 1997. Kljub temu, da je bilo preko 35 stopinj Celzija, se je akcije udeležilo približno 2500 Prič. V samo nekaj dneh so med mladimi z vseh koncev sveta razdelili 18.000 izvodov brošure Knjiga za vse ljudi. Akcija je, poleg tega, da je bila lepo pričevanje za Jehovovo ime in je posejala seme resnice, tudi spodbudila mlade Priče. Neka mlada sestra, ki je skrajšala svoje počitnice, da bi lahko kar največ sodelovala v tej posebni kampanji, je pisala: »Jehova ima na zemlji veselo ljudstvo, ki svoje moči uporablja v slavo njegovega imena. Ta dneva, tako polna in bogata, sta bila resnično vredna vseh počitnic v življenju! (Psalm 84:10)«

Osemindvajsetega februarja 1998 je minilo 65 let, odkar je Hitler izdal odlok, s katerim je prepovedal Jehovove priče v Nemčiji. Priče v Franciji so ta datum izkoristili tako, da so v najetih dvoranah javno predvajali videokaseto Jehovove priče neomajni kljub nacističnemu napadu, ki prikazuje preganjanje Jehovovih služabnikov. Razdelili so preko sedem milijonov povabil. Pričevanje zgodovinarjev in nekdanjih taboriščnikov je bilo ganljivo. Na področju Pariza je bilo skoraj 5000 navzočih in veliko izmed teh je bilo Neprič.

Mnogi v Parizu zelo cenijo duhovno luč in so veseli, da kraljestveni oznanjevalci žarijo kakor luči. Podobno kot je rekel Jezus: »Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo.« (Matevž 9:37) Jehovove priče so, s tem ko so odločeni premagati izzive oznanjevanja v mestu, poskrbeli, da je Pariz postal Mesto luči v posebnem pomenu, v slavo Jehova.

[Slika na strani 9]

Mestna hiša

[Slika na strani 9]

Louvrski muzej

[Slika na strani 9]

Opera Garnier

[Slike na strani 10]

Zaposlene ljudi se seznanja z biblijskim sporočilom, kjer koli jih je najti