‚Iščite miru in hodite za njim‘
‚Iščite miru in hodite za njim‘
»Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir [bodite v miru, NW] z vsemi ljudmi.« (RIMLJANOM 12:18)
1., 2. Zakaj med drugim noben mir, ki ga sklepajo ljudje, ni trajen?
PREDSTAVLJAJTE si hišo s šibkim temeljem, trhlimi tramovi in z udirajočo se streho. Ali bi vas mikalo vseliti se vanjo in da bi postala vaš dom? Verjetno ne. Niti sveže prepleskana ne bi spremenila dejstva, da njena konstrukcija ni trdna. Zelo verjetno se bo prej ali slej podrla.
2 Vsak mir, ki izvira iz tega sveta, je podoben tej hiši. Zgrajen je na šibkem temelju, na obljubah in načrtih človeka, »pri katerem ni rešitve«. (Psalm 146:3) Zgodovina je prepolna sporov med narodi, etničnimi skupinami in plemeni. Resda so tu in tam še kratka razdobja miru, vendar kakšen je ta mir? Če sta naroda v vojni, zatem pa skleneta mir, ker je en narod premagan ali ker ne vidita več nobene koristi v bojevanju, kakšen mir je to? Sovraštvo, sumničavost in ljubosumje, ki so zanetili vojno, so še vedno tu. Mir, ki je le navidezen, samo ‚prepleskano‘ sovraštvo, ni trajen. (Ezekiel 13:10)
3. Zakaj je mir Božjega ljudstva drugačen od vsakršnega človeškega miru?
3 V tem od vojne razdvojenem svetu pa je resnični mir vseeno mogoče najti. Kje? Med sledilci Jezusa Kristusa, pravimi kristjani, ki so pozorni na Jezusove besede in si prizadevajo posnemati njegovo življenjsko pot. (1. Korinčanom 11:1; 1. Petrov 2:21) Ta mir med pravimi kristjani različnih ras, družbenih položajev in narodnosti je pristen, ker izvira iz miroljubnega odnosa z Bogom, ki temelji na veri v odkupno žrtev Jezusa Kristusa. Njihov mir ni človeški dosežek, temveč Božje darilo. (Rimljanom 15:33; Efežanom 6:23, 24) Izhaja iz tega, da so se pokorili ‚Knezu miru‘, Jezusu Kristusu, in častijo Jehova, ‚Boga ljubezni in miru‘. (Izaija 9:6; 2. Korinčanom 13:11)
4. Kako kristjan ‚išče‘ mir?
4 Za nepopolne ljudi pa mir ni nekaj samodejnega. Zato je Peter rekel, naj vsak kristjan ‚išče mirú in hodi za njim‘. (1. Petrov 3:11) Kako pa lahko to delamo? Na to nam odgovarja staroveška prerokba. Jehova je po Izaiju rekel: »Vsi otroci tvoji bodo učenci GOSPODOVI in obilen mir bode otrokom tvojim.« (Izaija 54:13; Filipljanom 4:9) Da, pravi mir imajo tisti, ki sprejemajo Jehovov pouk. Poleg tega je mir sad Božjega svetega duha, kakor so tudi »ljubezen, radost, [. . .] potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost, zdržljivost [samoobvladanje, NW]«. (Galatom 5:22, 23) Ne more ga imeti nekdo, ki ni ljubeč, radosten, potrpežljiv, prijazen, ki je zloben, nezvest, bojevit ali brez samoobvladanja.
‚V miru z vsemi ljudmi‘
5., 6. a) Kakšna je razlika med biti miroljuben in biti v miru? b) S kom si kristjani prizadevajo biti v miru?
5 Mir je definiran kot »stanje brez prepirov [. . .] hrupa«. Po tej definiciji torej gre za razmere, ko ni sporov. Navsezadnje je tudi mrtev človek v tem stanju! Za pravi mir pa ne zadostuje le miroljubnost. Jezus je v govoru na gori rekel: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« (Matevž 5:9, SSP) Jezus je govoril ljudem, ki so imeli pozneje priložnost postati duhovni Božji sinovi in prejeti nesmrtno življenje v nebesih. (Janez 1:12; Rimljanom 8:14–17) In končno bodo tudi vsi zvesti, ki nimajo nebeškega upanja, uživali »svobodo slave otrok Božjih«. (Rimljanom 8:21) Takšno upanje imajo lahko le tisti, ki so v miru. Grška beseda za »biti v miru« dobesedno pomeni »miritelji«. Med tem, da je nekdo miroljuben, miren, in tem, da je v miru, je pogosto razlika. V Svetem pismu biti v miru pomeni aktivno delati za mir, včasih ga narediti tam, kjer ga prej ni bilo.
6 S tem v mislih upoštevajmo, kaj je apostol Pavel svetoval Rimljanom. Rekel je: »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir [bodite v miru, NW] z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:18) Pavel Rimljanom ni le rekel, naj bodo mirni, četudi že to pomaga. Spodbujal jih je, naj sklepajo mir. S kom? Z »vsemi ljudmi«: družinskimi člani, sokristjani, pa tudi s tistimi, ki ne verujejo isto kot oni. Rimljane je spodbujal, naj sklepajo mir z drugimi, ‚kolikor je v njihovi moči‘. Ne, ni hotel, da bi zaradi miru poteptali načela vere. Ljudem naj bi se približali miroljubno, ne pa jih po nepotrebnem vznemirili. Tako naj bi kristjani ravnali z ljudmi v občini in zunaj nje. (Galatom 6:10) Skladno s tem je Pavel napisal: »Zmeraj [si] prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse.« (1. Tesaloničanom 5:15, SSP)
7., 8. Kako in zakaj smo kristjani v miru s tistimi, ki ne verujejo isto kot mi?
7 Kako smo lahko v miru s tistimi, ki ne verujejo isto kot mi in našemu verovanju morda celo nasprotujejo? Med drugim tako, da ne dajemo vtisa vzvišenosti. Nikakor na primer ne bi bili v miru, če bi o določenih ljudeh govorili ponižujoče. Jehova je razodel svoje obsodbe proti organizacijam in skupinam ljudi, toda mi nimamo pravice o nobenem posamezniku govoriti tako, kakor da je že obsojen. Mi namreč ne sodimo drugih, niti naših nasprotnikov ne. Potem, ko je Pavel Titu naročil, naj kristjanom na Kreti svetuje o ravnanju s človeškimi oblastmi, mu je dejal, naj jih spomni, naj »o nikomer [. . .] grdo ne govore, naj ne bodo prepirljivi, ampak odjenljivi, kažejo naj sleherno krotkost proti vsem ljudem«. (Titu 3:1, 2)
8 S tem ko smo v miru s tistimi, ki ne verujejo isto kot mi, veliko prispevamo k temu, da jim priporočamo resnico. Seveda ne gojimo prijateljstev, ki ‚pačijo dobre navade‘. (1. Korinčanom 15:33) Vendar smo lahko spoštljivi, poleg tega pa bi z vsemi morali ravnati dostojanstveno in prijazno. Peter je napisal: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja.« (1. Petrov 2:12)
Biti v miru v strežbi
9., 10. Kakšen zgled je dal apostol Pavel glede tega, kako lahko v stikih z neverujočimi prispevamo k miru?
9 Kristjani v prvem stoletju so bili znani po pogumu. Sporočila niso razvodenili in kadar so jim drugi nasprotovali, so bili odločeni bolj kot ljudi ubogati Boga, saj je on vladar. (Dejanja 4:29; 5:29) Vendar poguma niso zamenjevali z brezobzirnostjo. Razmislimo o tem, s kakšnim stališčem je Pavel branil svojo vero pred kraljem Herodom Agripom II. Herod Agripa je živel v krvoskrunstvu s sestro Berniko. Toda Pavel mu ni skušal pridigati o morali. Nasprotno, poudaril je točke, v katerih sta se strinjala, Agripu je priznal dobro poznavanje judovskih običajev in vero v preroke. (Dejanja 26:2, 3, 27)
10 Ali je Pavel neiskreno laskal človeku, ki bi ga lahko osvobodil? Ne. Pavel je ravnal, kot je svetoval, in govoril resnico. Herodu Agripu ni rekel nič neresničnega. (Efežanom 4:15) Toda Pavel je bil miritelj in je vedel, kako postati ‚vsem vse‘. (1. Korinčanom 9:22) Njegov cilj je bil braniti pravico, da oznanjuje o Jezusu. Kot dober učitelj je pričel tako, da je omenil nekaj, s čimer sta se z Agripom lahko strinjala. Tako je Pavel nemoralnemu kralju pomagal videti krščanstvo v bolj pozitivni luči. (Dejanja 26:28–31)
11. Kako smo lahko miritelji v naši strežbi?
11 Kako smo lahko miritelji v naši strežbi? Podobno kot Pavel naj bi se ogibali sporov. Včasih moramo res pogumno braniti našo vero in »brez strahu govoriti besedo Božjo«. (Filipljanom 1:14) Toda večinoma je naš glavni namen oznanjevati dobro novico. (Matevž 24:14) Če nekdo prepozna resnico o Božjih namenih, se lahko zatem prične otresati napačnih verskih zamisli in osvobajati nečistih navad. Zato je dobro, kolikor nam razmere dopuščajo, poudariti misli, ki privlačijo naše poslušalce, in pričeti pogovor o rečeh, ki so nam skupne. Nič koristnega ne bi dosegli, če bi vznemirili koga, ki bi našemu sporočilu morda prisluhnil, če bi se mu približali taktno. (2. Korinčanom 6:3)
Miritelji v družini
12. Kako smo lahko miritelji v družini?
12 Pavel je rekel, da bodo tisti, ki se poročijo, ‚imeli telesne nadloge‘. (1. Korinčanom 7:28) Spoprijemajo se namreč z različnimi nadlogami. Na primer, včasih med nekaterimi zakonci pride do nesoglasij. Kako naj bi nesoglasja reševali? V miru. Miritelj si bo prizadeval preprečiti, da bi se spor še razvnel. Kako? Najprej tako, da bo pazil na svoj jezik. Če dajemo sarkastične in žaljive pripombe, je ta mali ud lahko resnično »zlo neukrotno [. . .], poln smrtnega strupa«. (Jakob 3:8) Miritelj s svojim jezikom okrepi, ne potre. (Pregovori 12:18)
13., 14. Kako lahko ohranimo mir, ko grešimo v govoru ali ko čustva uidejo z vajeti?
13 Ker smo nepopolni, vsi kdaj pa kdaj rečemo kaj, kar pozneje obžalujemo. Ko se vam to zgodi, se hitro spravite med seboj, da sklenete mir. (Pregovori 19:11; Kološanom 3:13) Pazite torej, da ne bi obtičali v ‚besednih prepirih‘ in ‚hudih prerekanjih glede malenkosti‘ (NW). (1. Timoteju 6:4, 5) Namesto tega poglejte pod površje in poskusite razumeti, kaj zakonec čuti. Če vam govori ostro, ne odgovarjajte na enak način. Spomnite se, da »rahel odgovor odvrača togoto«. (Pregovori 15:1)
14 Včasih boste morda morali upoštevati nasvet iz Pregovorov 17:14: »Preden izbruhne [prepir], zapústi spor!« Iz nevarnega položaja se umaknite. Pozneje, ko se bodo čustva ohladila, boste verjetno zmožni rešiti problem prijateljsko. Včasih je morda dobro poklicati na pomoč zrelega krščanskega nadzornika. Takšni izkušeni in sočutni možje so lahko osvežilna pomoč, ko je v nevarnosti zakonski mir. (Izaija 32:1, 2)
Miritelji v občini
15. Kakšen negativen duh se je po Jakobovih besedah razvil med nekaterimi kristjani in zakaj je ta duh ‚zemeljski‘, ‚živalski‘ in ‚demonski‘?
15 Na žalost so nekateri kristjani v prvem stoletju kazali duh zavisti in prepirljivosti, kar je bilo popolno nasprotje miru. Jakob je rekel: »To ni modrost, ki prihaja od zgoraj, ampak zemeljska, živalska, vražja [demonska, SSP]. Kjer je namreč zavist in sebičnost [prepirljivost, SSP], tam je nerednost in vse zlo dejanje.« (Jakob 3:14–16) Nekateri menijo, da je grška beseda, prevedena s »prepirljivost«, povezana s sebičnimi ambicijami, prikritim bojem za položaj. Jakob jo torej utemeljeno označi z ‚zemeljska, živalska, demonska‘. Svetovni vladarji so čez vso zgodovino ravnali prepirljivo, drug proti drugemu so se bojevali kakor divje živali. Prepirljivost je zares »zemeljska« in »živalska«. Poleg tega je »demonska«. To zahrbtno osebnostno potezo je najprej pokazal oblastiželjen angel, ki se je postavil proti Bogu Jehovu in postal Satan, vladar demonov.
16. Kako so nekateri kristjani v prvem stoletju kazali duha, podobnega Satanovemu?
16 Jakob je kristjane spodbujal, naj ne dovolijo, da se v njih razvije duh prepirljivosti, saj ta deluje proti miru. Zapisal je: »Odkod prihajajo vojske in odkod bitke med vami? Ne li odtod, namreč od želj [poželenj, Ekumenska izdaja] vaših, vojskujočih se v vaših udih?« (Jakob 4:1) Ta ‚poželenja‘ se lahko nanašajo na lakomno hrepenenje po gmotnih rečeh ali na željo po pomembnosti, nadzoru ali vplivu. Nekateri v občini očitno niso hoteli biti »najmanjši«, kakršni so po Jezusovih besedah njegovi pravi sledilci, temveč so podobno kakor Satan želeli biti v ospredju. (Lukež 9:48) Takšen duh lahko občino oropa miru.
17. Kako so lahko današnji kristjani miritelji v občini?
17 Danes se moramo prav tako upirati težnji po pridobitništvu, zavisti ali domišljavi ambicioznosti. Če smo pravi miritelji, se ne bomo čutili ogrožene, če so nekateri v občini pri čem bolj vešči od nas, in jih ne bomo očrnili v očeh drugih z zbujanjem dvoma o njihovih motivih. Če imamo kakšno posebno sposobnost, je ne bomo rabili tako, da bi bili videti boljši od drugih, saj ne želimo namigovati na to, da lahko občina uspeva samo zaradi naše sposobnosti in znanja. Takšen duh bi povzročil razpor; ne bi prinesel miru. Miritelji ne razkazujejo svojih talentov, temveč z njimi skromno služijo bratom in sestram ter častijo Jehova. Zavedajo se, da se pravega kristjana navsezadnje prepozna po ljubezni, ne po sposobnosti. (Janez 13:35; 1. Korinčanom 13:1–3)
‚Mir bo nadzornik‘
18. Kako starešine pospešujejo mir med seboj?
18 Občinski starešine vodijo kot miritelji. Jehova je glede svojega ljudstva napovedal: »Za nadzornika ti bom postavil mir, za priganjača pravičnost.« (Izaija 60:17, SSP) Skladno s temi preroškimi besedami si tisti, ki služijo kot krščanski pastirji, močno prizadevajo pospeševati mir med seboj in v čredi. Starešine lahko ohranijo medsebojni mir tako, da kažejo ‚modrost od zgoraj‘, ki je razumna in prispeva k miru. (Jakob 3:17) Ker občinski starešine izhajajo iz različnih okolij in imajo različne življenjske izkušnje, imajo včasih tudi različne poglede. Ali to pomeni, da med njimi ni miru? Ne, če v takšnih okoliščinah prav ravnajo. Miritelji skromno izrazijo svoje misli, nato pa spoštljivo prisluhnejo drugim. Poleg tega ne vztrajajo pri svojem, temveč v molitvi pretehtajo gledišče svojih bratov. Če ne gre za kršenje kakšnega biblijskega načela, je navadno mogočih več različnih gledišč. Ob nesoglasju se miritelji podložijo odločitvi večine in jo podprejo. Tako pokažejo razumnost. (1. Timoteju 3:2, 3, NW) Izkušeni nadzorniki vedo, da je ohraniti mir pomembnejše od tega, da dosežejo svoje.
19. Kako starešine ravnajo kot miritelji v občini?
19 Starešine pospešujejo mir med člani črede tako, da jih podpirajo ter niso čezmerno kritični do njihovega prizadevanja. Včasih nekateri morda res potrebujejo, da se jim pomaga v pravi stan. (Galatom 6:1) Vendar glavno delo krščanskega nadzornika ni disciplinirati. On pogosto pohvali. Ljubeči starešine si v drugih prizadevajo videti dobro. Nadzorniki cenijo marljivo delo sokristjanov in zaupajo, da se trudijo po svojih najboljših močeh. (2. Korinčanom 2:3, 4)
20. Kako koristimo občini, če smo vsi miritelji?
20 Potemtakem si prizadevamo biti v miru oziroma delati za mir v družini, občini in pri stikih z ljudmi, ki ne verujejo isto kot mi. Če marljivo negujemo mir, prispevamo k sreči občine. Obenem pa bomo obvarovani in na mnoge načine okrepljeni, kakor bomo to videli v naslednjem članku.
Ali se spomnite?
• Kaj pomeni biti v miru?
• Kako smo lahko v miru pri stikih z Nepričami?
• Kako med drugim lahko negujemo mir v družini?
• Kako lahko starešine pospešujejo mir v občini?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 9]
Miritelji se pazijo vtisa vzvišenosti
[Slike na strani 10]
Kristjani so miritelji v strežbi, doma in v občini