»Kaj se pripravlja v Franciji?«

»Svoboda, preljuba svoboda,« govori marsejeza, francoska državna himna. Svoboda je nedvomno nekaj dragocenega. Nedavni dogodki v Franciji pa zbujajo zaskrbljenost nad tem, da se spodkopava temeljne svoboščine. Zato je v petek, 3. novembra 2000, na desettisoče Jehovovih prič razdelilo vsega skupaj 12 milijonov izvodov posebnega traktata z naslovom »Kaj se pripravlja v Franciji? Mar svoboda nazaduje?«.

V FRANCIJI sedaj že nekaj let več politikov in protisektaških skupin napada Jehovove priče. To je vodilo do težav, ki jih Priče doživljajo na individualni, občinski in državni ravni. Triindvajsetega junija 2000 pa je francosko vrhovno upravno sodišče Conseil d’État izreklo pomembno odločitev, s katero je potrdilo prevladujoče mnenje 31 nižjih sodišč v več kot 1100 primerih. Potrdilo je, da je bogočastje Jehovovih prič popolnoma v skladu s francoskim zakonom in da imajo njihove kraljestvene dvorane pravico do enakih finančnih oprostitev kot druge vere.

Francosko ministrstvo za finance pa, popolnoma ne oziraje se na to odločitev, Jehovovim pričam noče priznati davčne oprostitve, katero zakon predpisuje verskim organizacijam. Ministrstvo je na prispevke Prič in prijateljev, ki se družijo v 1500 krajevnih občinah v Franciji, naložilo 60-odstotni davek. Primer je trenutno v sodnem postopku.

Cilj prej omenjene kampanje je bil razkriti ta paradoks in opozoriti na nevarnosti, ki so povezane s takim samovoljnim  obdavčenjem in predlaganimi zakoni, s katerimi bi spodkopali versko svobodo vseh. *

Dolg dan

Ura je odbila dve zjutraj in Priče iz nekaterih občin so začeli deliti traktate pred železniškimi postajami ter tovarnami in nato na letališčih. Ob šestih je Pariz oživel. Kakih 6000 prostovoljcev se je razpostavilo na strateške točke, da so srečevali ljudi, ki se vozijo na delo. Neka mlada ženska je izjavila: »To, kar delate za svobodo veroizpovedi, je dobro. Tu ne gre samo za Jehovove priče.« V Marseillu je več kot 350 Prič delilo traktate na postajah podzemne železnice in na ulici. Ni minila ena ura, ko je državni radio objavil kampanjo in poslušalcem povedal, naj ne bodo presenečeni, če bodo k njim pristopili Jehovove priče. V Strasbourgu, sedežu Evropskega sodišča za človekove pravice, so se potniki na glavni postaji potrpežljivo postavili v vrste, da so prejeli svoj izvod. Neki odvetnik je izjavil, da z nami sicer ne deli istega prepričanja, vendar z zanimanjem spremlja ta primer, ker je naš boj pomemben in pravičen.

Ob osmih zjutraj je 507 Prič v alpskem mestu Grenoble kljub močnemu dežju prečesavalo ulice ali dajalo traktate v poštne nabiralnike. Ko so vozniki avtomobilov in tramvajev videli, da se nekaj dogaja, so se ustavili in zaprosili za traktat. V zahodnem delu mesta Poitiers so potniki že, ob devetih, ko so izstopali iz vlaka, dobili traktat. V Mulhousu, blizu nemške meje, je bilo izročenih že 40.000 traktatov.

Ob desetih je veliko občin razdelilo že več kot polovico traktatov. Dopoldan je mineval, zelo redki so odklonili traktat in končalo se je s številnimi zanimivimi pogovori. V Besançonu, ki je le dobrih 80 kilometrov stran od švicarske meje, je mlad moški izrazil zanimanje za Biblijo in vprašal, zakaj Bog dopušča trpljenje. Pričevalec ga je povabil v bližnjo kraljestveno dvorano, da bi nadaljevala pogovor, kjer sta nemudoma začela preučevati Biblijo z brošuro Kaj Bog zahteva od nas.

Ob dvanajstih je veliko Prič svoj odmor za kosilo izkoristilo za eno- oziroma dveurno oznanjevanje. Razdeljevanje se je nadaljevalo še ves popoldan, številne občine so ga končale že do petnajste oziroma šestnajste ure. V prestolnici šampanjca, Reimsu, so nekateri, ki so v preteklosti preučevali z Jehovovimi pričami ali se družili z njimi, izrazili željo, da bi bili zopet povezani z občino. V Bordeauxu so začeli tri biblijske pouke na domu. V istem mestu je neka Priča vstopila v trgovino, da bi kupila časopis, in na prodajnem pultu zagledala kup traktatov. Lastnica trgovine, nekdanja Priča, je namreč dobila traktat, in ker je uvidela njegovo pomembnost, ga je večkrat fotokopirala ter sama predajala naprej.

V Le Havru, Normandiji, je neko protestantsko gospo presunilo, ko je po radiu slišala, da obdavčujejo prispevke Jehovovih prič. Željno je sprejela traktat in Pričam čestitala,  da so spregovorili proti taki krivičnosti. Ob 19:20 so v Lyonu pri krajevnih televizijskih novicah o tem razdeljevanju pripomnili naslednje: »Danes zjutraj se je bilo laže izmikati dežnim kapljam kakor pa se ogniti traktatom Jehovovih prič.« Intervjuvali so dva Pričevalca in pojasnila sta razloge za kampanjo.

Priče, ki so hoteli pri tem sodelovati po koncu svojega svetnega dela, so nekaj traktatov razdelili vračajočim se vozačem, druge pa dajali v poštne nabiralnike. V mestih, kot sta Brest in Limoges – znana po svojem porcelanu – so bili ljudje, ki so ob 23. uri zapuščali kinematografe, med zadnjimi, ki so tega dne dobili listino. Preostale traktate so zbrali in razdelili naslednje jutro.

Rezultati

Neki Pričevalec je napisal: »Naši nasprotniki mislijo, da nas slabijo. V resnici pa se dogaja ravno obratno.« V večini občin je ta dan sodelovalo več kot 75 odstotkov Prič, nekateri so v tej dejavnosti preživeli 10, 12 oziroma 14 ur. V Hemu, v severni Franciji, je neki Pričevalec po delu v nočni izmeni razdeljeval traktate od petih zjutraj do treh popoldan. V bližnjem Denainu, kjer je občina že od leta 1906, je ta petek 75 Prič preživelo 200 ur v razdeljevanju traktatov. Drugi so bili odločeni sodelovati kljub starosti, bolehnosti in slabemu vremenu. V Le Mansu na primer je troje Prič, ki so prestopili 80. leto starosti, dve uri dajalo traktate v poštne nabiralnike, drugi Pričevalec na invalidskem vozičku pa je traktate delil pred železniško postajo. Zelo spodbudno je bilo tudi videti, kako so v tej posebni dejavnosti sodelovali številni prej nedejavni Pričevalci!

To razdeljevanje se je brez dvoma končalo z velikim pričevanjem. Izvod traktata so dobili tudi ljudje iz vseh družbenih plasti, izmed katerih se z mnogimi redko pride v stik na njihovih domovih. Marsikdo je menil, da je ta akcija naredila veliko več, kot le ščitila dobro Prič. Mnogi nanjo gledajo kot na branjenje svobode vesti in veroizpovedi za vse Francoze. V dokaz tega so ljudje iz javnosti prosili za dodatne izvode traktata, da bi jih dali prijateljem, kolegom ali sorodnikom.

Da, Jehovove priče v Franciji so ponosni, da razglašajo Jehovovo ime in branijo kraljestvene interese. (1. Petrov 3:15) Iskreno upajo, da bodo lahko ‚živeli mirno in tiho življenje v vsej pobožnosti in poštenosti‘ ter se jim bodo še nadaljnji tisoči pridružili v slavljenju nebeškega Očeta, Jehova. (1. Timoteju 2:2)

[Podčrtna opomba]