Življenjska zgodba

Na bližnjem vzhodu sveti duhovna luč

PRIPOVEDUJE NAJIB SALEM

V prvem stoletju n. š. je z Bližnjega vzhoda zasvetila luč Božje Besede in segla prav do daljnih kotičkov zemlje. V 20. stoletju je ta luč zopet razsvetlila tisti del sveta. Naj vam povem, kako se je to zgodilo.

RODIL sem se leta 1913 v severnem Libanonu, v mestu Amioun. Bilo je zadnje leto sorazmerne stabilnosti in miru na svetu, saj je naslednje leto izbruhnila prva svetovna vojna. Po koncu vojne 1918. leta je bil Libanon, takrat znan kot biser Bližnjega vzhoda, gospodarsko in politično močno izčrpan.

Leta 1920, ko je v Libanonu zopet začela delovati poštna služba, smo prejeli pošto od Libanoncev, ki so živeli v tujini. Med njimi sta bila strica Abdullah in George Ghantous. Pisala sta svojemu očetu Habibu Ghantousu, mojemu dedku, in mu govorila o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14) Stari oče si je nakopal posmehovanje someščanov že samo s pripovedovanjem o vsebini sinovih pisem. Ljudje v mestu so razširili glas, da Habiba sinova prigovarjata k temu, naj proda zemljo, si kupi osla in gre oznanjevat.

Zgodnje širjenje luči

Naslednje leto, 1921, se je v Tripolis, Libanon, vrnil Michel Aboud, ki je živel v Brooklynu, New York (ZDA). Že prej je postal Preučevalec Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Večina njegovih prijateljev in sorodnikov se sicer ni odzvala na biblijsko  sporočilo, sta pa to naredila znana človeka, profesor Ibrahim Atiyeh in zobozdravnik dr. Hanna Shammas. Dr. Shammas je pravzaprav dal svojo hišo in kliniko na razpolago za krščanske shode.

Ko sta brat Aboud in brat Shammas obiskala Amioun, kjer sem živel, sem bil še deček. Ob svojem obisku sta name naredila močan vtis in z bratom Aboudom sem začel hoditi na oznanjevanje. Štirideset let sva bila redna oznanjevalska tovariša, vse do njegove smrti 1963. leta.

Med letoma 1922 in 1925 se je luč biblijske resnice močno širila v številne vasi v severnem Libanonu. Po zasebnih domovih se je, tako kot pri nas v Amiounu, zbiralo po približno 20 do 30 ljudi, da smo razpravljali o Bibliji. Duhovščina si je prizadevala motiti naše shode, in je pošiljala otroke, da so tolkli po pločevinkah, tulili ter kričali, zato smo se kdaj pa kdaj sestali v borovem gozdu.

V moji mladosti sta mi gorečnost za strežbo in redno obiskovanje krščanskih shodov, prinesla vzdevek Timotej. Šolski ravnatelj mi je ukazal, naj neham hoditi na »tiste shode«, kakor jih je imenoval. Ko tega nisem hotel, so me izključili iz šole.

Pričevati v biblijskih deželah

Kmalu po mojem krstu 1933. leta sem se lotil pionirske službe, kot Jehovove priče imenujemo polnočasno strežbo. Čeprav nas takrat ni bilo veliko, nismo oznanjevali le po večini vaseh v severnem delu Libanona, temveč smo prišli tudi v Bejrut in njegova predmestja, pa vse do južnega Libanona. V tistih zgodnjih letih smo običajno potovali peš ali na oslu, tako kot Jezus Kristus in njegovi sledilci v prvem stoletju.

Leta 1936 je v Libanon ponovno prišel na obisk Yousef Rahhal, libanonski Pričevalec, ki je že dolga leta živel v Združenih državah. S seboj je prinesel opremo za ozvočenje in dva gramofona. Opremo smo namestili na forda, letnik 1931, in potovali po vsem Libanonu in Siriji ter raznašali kraljestveno sporočilo na oddaljena področja. Po ojačevalniku se je lahko slišalo več kot deset kilometrov daleč. Ljudje so prihajali na strehe hiš, da bi slišali, kot so rekli, glasove iz nebes. Tisti na poljih so pustili svoje delo in prišli bližje, da bi poslušali.

Med zadnjimi potovanji skupaj z Yousefom Rahhalom sva pozimi 1937. leta šla v Alep v Sirijo. Preden se je vrnil v Združene države, sva potovala še v Palestino. Tam sva obiskala mesti Hajfa in Jeruzalem, pa tudi deželne vasi. Med drugim sva imela stike z Ibrahimom Shehadijem, s komer sem se že prej seznanil po dopisovanju. Ibrahim je v biblijskem spoznanju že toliko napredoval, da je med najinim obiskom začel sodelovati z nama v pohišni strežbi. (Dejanja 20:20)

Zelo sem si tudi želel spoznati profesorja Khalila Kobrossija, vnetega katoličana, ki je po pismih že preučeval Biblijo z Jehovovimi pričami. Kako je v Libanonu prišel do naslova Prič? No, v neki prodajalni v Hajfi mu je trgovec nekatera živila zavil v papir, ki ga je iztrgal iz ene od publikacij Jehovovih prič. Na njem je bil natisnjen naš naslov. Ob obisku nam je bilo zelo prijetno in pozneje, leta 1939, je prišel v Tripolis, da se je tam krstil.

 Leta 1937 sta v Tripolis prišla Petros Lagakos in njegova žena. Mi trije smo v naslednjih nekaj letih prepotovali večino Libanona in Sirije ter po domovih obiskovali ljudi s kraljestvenim sporočilom. Do smrti brata Lagakosa 1943. leta so Priče prinesli duhovno luč v večino mest ter vasi v Libanonu, Siriji in Palestini. Včasih se nas je kakih 30 odpravilo z avtomobilom ali avtobusom že ob treh zjutraj, da smo prispeli na oddaljena področja.

V 40-ih letih dvajsetega stoletja je Ibrahim Atiyeh prevajal Stražni stolp v arabščino. Revijo sem nato navadno štirikrat ročno prepisal in izvode poslal Pričam v Palestino, Sirijo in Egipt. Med drugo svetovno vojno so močno nasprotovali našemu oznanjevanju, vendar smo ostali stalno povezani z vsemi ljubitelji biblijske resnice na Bližnjem vzhodu. Sam sem risal zemljevide mest ter okoliških vasi in zadali smo si za cilj, da jih bomo dosegli z dobro novico.

Leta 1944, še vedno med divjanjem druge svetovne vojne, sem se poročil z Evelyn, hčerjo mojega pionirskega tovariša Michela Abouda. Nazadnje sva imela tri otroke, hčer in dva sinova.

Delo z misijonarji

Kmalu po koncu vojne so v Libanon prišli prvi diplomanti misijonarske šole Gilead. Rezultat tega je bila ustanovitev prve občine v Libanonu in dodelili so me za slugo občine. Leta 1947 sta nato Libanon obiskala Nathan H. Knorr in njegov tajnik, Milton G. Henschel, ter brate zelo spodbudila. Kmalu je prišlo še več misijonarjev, ki so nam bili v veliko pomoč pri organiziranju naše strežbe ter vodenju občinskih shodov.

Na enem od naših potovanj na neko oddaljeno območje v Siriji smo se srečali z nasprotovanjem tamkajšnjega škofa. Obtožil nas je, da razdeljujemo cionistične izdaje, kot jih je on poimenoval. Ironija je, da nas je duhovščina pred 1948. letom pogosto označevala za »komuniste«. Ob tej priložnosti pa so nas aretirali in zasliševali dve uri, pri čemer so dobili odlično pričevanje.

 Sodnik, ki je poslušal naš primer, je na koncu objavil: »Čeprav preklinjam brado [govorna figura, ki se nanaša na škofa], ki je zoper vas vložil pritožbo, se mu moram zahvaliti, ker sem tako dobil priložnost, da sem vas spoznal in se seznanil z vašimi nauki.« Poleg tega se nam je opravičil za nevšečnosti.

Ko sem se čez deset let peljal z avtobusom v Bejrut, sem se začel pogovarjati s človekom zraven mene, inženirjem agronomije. Nekaj minut je poslušal, kaj verujemo, nato pa je dejal, da mu je podobno govoril neki prijatelj v Siriji. Kdo je bil ta prijatelj? Sodnik, ki je pred desetimi leti obravnaval naš primer!

V petdesetih letih dvajsetega stoletja sem obiskal Priče v Iraku in skupaj z njimi sodeloval v pohišnem pričevanju. Velikokrat sem potoval tudi v Jordanijo in na Zahodni breg Jordana. Leta 1951 sem bil eden od četverice Prič, ki je šla v Betlehem. Tam smo obhajali Gospodovo večerjo. Bolj zgodaj tistega dne smo se vsi, ki smo prišli zaradi tega dogodka, z avtobusom odpravili k reki Jordan, kjer se je nato 22 oseb krstilo v simbol svoje posvetitve Jehovu. Kadar so nam tam nasprotovali, smo jim navadno rekli: »Prišli smo vam povedat, da bo eden izmed sinov vašega naroda zakraljeval nad vso zemljo! Zakaj se vznemirjate? Morali bi biti veseli!«

Oznanjevanje sredi težav

Ljudje na Bližnjem vzhodu so povečini dobrosrčni, ponižni in gostoljubni. Mnogi z zanimanjem prisluhnejo sporočilu o Božjem kraljestvu. Res ne more biti nič bolj osvežujočega, kot je vedeti, da se bo kmalu spolnila ta biblijska obljuba: »Bog sam bode med njimi [svojim ljudstvom], njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne  bode več.« (Razodetje 21:3, 4)

Ugotovil sem, da večina tistih, ki nasprotujejo naši dejavnosti, v resnici ne razume našega dela niti sporočila, ki ga nosimo. Duhovništvo tako imenovanega krščanstva je naredilo že tako veliko, da bi nas napačno predstavilo! Zato so se Priče med državljansko vojno v Libanonu, ki se je začela 1975. leta in trajala dobrih 15 let, spoprijemali z mnogimi težavami.

Nekoč sem vodil biblijski pouk z družino, ki je vneto hodila v cerkev. Njihov viden napredek v spoznavanju biblijskih resnic pa je duhovnike vznejevoljil. Posledica tega je bila, da je neke noči krajevna verska skupina naščuvala svoje člane, da so vlomili v trgovino te družine in zažgali blago, vredno vsaj 10.000 ameriških dolarjev. Še isto noč so prišli in me ugrabili. A sem se vendar lahko pogovarjal z njihovim vodjem in mu pojasnil, da če bi res bili kristjani, se ne bi vedli barbarsko. Na to je zapovedal ustaviti avto in mi ukazal, naj izstopim.

Ob neki drugi priložnosti so me ugrabili štirje domobranci. Po mnogih grožnjah si je njihov vodja, ki je govoril, da me bo ustrelil, nenadoma premislil in me izpustil. Dva od teh mož sta sedaj zaprta zaradi umora in ropa, druga dva pa so po sojenju usmrtili.

Druge priložnosti za pričevanje

Pogosto sem imel možnost potovati z letalom iz ene države v drugo. Nekoč sem med letom iz Bejruta v Združene države sedel poleg Charlesa Maleka, nekdanjega libanonskega ministra za zunanje zadeve. Pozorno me je poslušal in cenil vsak stavek, ki sem mu ga prebral iz Biblije. Na koncu je rekel, da je obiskoval šolo v Tripolisu in imel za učitelja Ibrahima Atiyeha, moža, ki je biblijsko resnico izvedel od mojega tasta! Gospod Malek je povedal, da ga je Ibrahim naučil spoštovati Biblijo.

Med drugim poletom sem sedel poleg palestinskega zastopnika v Združenih državah. Možnost sem mu imel povedati dobro novico o Božjem kraljestvu. Nazadnje me je seznanil z družino njegovega brata v New Yorku, katero sem še večkrat obiskal. Imel sem tudi sorodnika, ki je delal v stavbi Združenih narodov v New Yorku. Nekoč sem bil pri njem v pisarni tri ure in lahko sem mu pričeval o Božjem kraljestvu.

Sedaj imam 88 let in še vedno lahko dejavno skrbim za občinske odgovornosti. Žena Evelyn še vedno ob moji strani služi Jehovu. Najina hči se je poročila s potujočim nadzornikom Jehovovih prič, ki sedaj služi kot starešina v občini v Bejrutu. Tudi njuna hči je Priča. Najin najmlajši sin in njegova žena sta Priči in njuna hči je tudi v resnici. Kar se tiče najinega najstarejšega sina, mu je bila krščanska vera vsajena v srce, in upam, da jo bo nekoč sprejel.

Leta 1933 sem bil postavljen, da služim kot pionir – prvi na Bližnjem vzhodu. V vseh preteklih 68 letih ne bi mogel početi nič boljšega v življenju, kot je služiti Jehovu v pionirski službi. Odločen sem, da bom še naprej hodil v duhovni luči, ki jo On daje.

[Slika na strani 23]

Najib 1935. leta

[Slika na strani 24]

Z avtomobilom z ozvočenjem v Libanonskih gorah, 1940

[Slika na strani 25]

V smeri urinega kazalca od zgoraj levo: Najib, Evelyn, njuna hči, brat Aboud in Najibov najstarejši sin, 1952

Spodaj (prva vrsta): bratje Shammas, Knorr, Aboud in Henschel pri Najibu doma, Tripolis, 1952

[Slika na strani 26]

Najib z ženo Evelyn