Stojte popolni in trdno prepričani

Zborovanja – radostna potrditev naše bratovščine

PETDESETLETNI Joseph F. Rutherford, ki je po skoraj enoletnem nepravičnem prestajanju zaporne kazni slabega zdravja, veselo streže kot hotelski sluga. Energično nosi kovčke in pomaga sokristjanom do njihovih hotelskih sob. Dva od njegovih tovarišev, s katerimi je bil zaprt, prav tako Preučevalca Biblije, velikanski množici, ki čaka nastanitve, delita številke sob. Živahnost traja krepko čez polnoč. Vse je zajelo nekakšno nalezljivo razburjenje. Za kaj sploh gre?

Piše se leto 1919 in Preučevalci Biblije (danes znani kot Jehovove priče) prebolevajo obdobje zlobnega preganjanja. Da bi zopet okrepili svoje vrste, so od 1. do 8. septembra 1919 organizirali zborovanje v Cedar Pointu v Ohiu (ZDA). Zadnjega dne zborovanja navdušena množica 7000 navzočih pozorno prisluhne bratu Rutherfordu, ko ta slehernega delegata spodbudi z besedami: »Vi ste veleposlaniki Kralja kraljev in Gospoda gospodov, ki oznanjate ljudem [. . .] veličastno kraljestvo našega Gospoda.«

Zborovanja med Jehovovim ljudstvom izvirajo iz časa starega Izraela. (2. Mojzesova 23:14–17; Lukež 2:41–43) Takšna zbiranja so bila radostni dogodki. Vsem navzočim so pomagala usmerjati misli na Božjo Besedo. Podobno se zborovanja Jehovovih prič v sodobnem času osredotočajo na duhovne reči. Iskrenim opazovalcem so takšna radostna zbiranja jasen dokaz, da so Priče združeni z močnimi vezmi krščanske bratovščine.

Potrudijo se, da so navzoči

Današnji kristjani se zavedajo, da so zborovanja čas duhovne osvežitve in pouka iz Božje Besede. Na te velike shode gledajo kot na nujno potrebno pomoč, da lahko ‚stojijo popolni in trdno prepričani v vsej volji Božji‘. (Kološanom 4:12) Prav zato Priče iz vsega srca podprejo ta zbiranja, s tem ko si močno prizadevajo, da se jih udeležijo.

Nekateri morajo pokazati vero ter premagati goram podobne ovire, da so lahko navzoči na takšnih zborovanjih. Premislite na primer o starejši Pričevalki iz Avstrije. Čeprav je diabetik in si mora dnevno vbrizgavati inzulin, je uredila vse potrebno, da je bila navzoča na vseh dneh območnega zborovanja v svoji deželi. Neka velika družina Prič v Indiji je zelo revna, zato je menila, da se ne bo mogla udeležiti zborovanja. Članica družine pa je priskrbela rešitev. »Ker nisem hotela zamuditi dogodka,« je povedala, »sem prodala svoje zlate uhane in s tem plačala potovanje. To je bilo vredno žrtve, saj so družba in doživetja okrepili našo vero.«

V Papui Novi Gvineji je bila skupina nekrščenih zainteresiranih ljudi odločena, da obišče območno zborovanje v glavnem mestu. Obrnili so se na moža v svoji vasi, ki je imel javno prevozno sredstvo, in se pozanimali, koliko bi zaračunal za pot do zborovanja. Ker je zahtevana cena presegala njihove zmožnosti, so se zmenili, da bodo možu obnovili kuhinjo. Tako so lahko odšli na območno zborovanje in imeli korist od celotnega programa.

 Za Jehovove priče, katerim je cilj biti navzoči na zborovanju, oddaljenost ni nepremostljivi problem. Leta 1978 je mladi delegat iz Poljske v šestih dneh prekolesaril 1200 kilometrov, da bi se udeležil zborovanja v Lillu v Franciji. Poleti 1997 sta Pričevalca iz Mongolije prepotovala 1200 kilometrov dolgo pot, da bi bila navzoča na krščanskem zboru v Irkutsku v Rusiji.

Prava bratovščina na delu

Enotnost in bratstvo, ki ju na zborovanjih Priče izražajo, sta nepristranskim opazovalcem več kot očitna. Na mnoge je naredilo vtis to, da med zborovalci ni pristranskosti in da je celo med tistimi, ki so se šele spoznali, pristna toplina.

Med nedavnim mednarodnim zborovanjem v Avstraliji je neki vodnik teden dni spremljal gostujoče zborovalne delegate, nato pa je želel ostati z njimi še nekaj časa, da bi užival v njihovi družbi. Prevzela ga je njihova ljubezen in enotnost, in ni mogel verjeti, da se lahko med sabo tako dobro razumejo, saj se jih večina med njimi prej ni niti poznala. Ko je prišel čas, da se poslovi, jih je prosil za pozornost. Nagovoril jih je z »bratje in sestre« ter se jim pričel zahvaljevati, a ni mogel dokončati, ker ga je stisnilo v grlu in so ga oblile solze.

Leta 1997 so na velikem stadionu na Šrilanki prvič imeli območno zborovanje v treh jezikih. Celotni program so sočasno predstavili v angleščini, singalščini in tamilščini. V svetu, kjer se etnična napetost stopnjuje, takšen zbor treh jezikovnih skupin ni ostal neopažen. Neki policist je vprašal brata: »Kdo pa vodi to zborovanje, Singalci, Tamilci ali Angleži?« »Nobena od skupin ne vodi zborovanja,« mu je brat odgovoril. »Vse delamo skupaj.« Policist mu ni mogel verjeti. Ko so se vse tri jezikovne skupine združile v sklepni molitvi in je po vsem stadionu zadonel skupni »amen«, so zborovalci kar sami od sebe pričeli ploskati. Med občinstvom je bilo težko najti oči, ki bi bile suhe. Da, zborovanja so zares radostna potrditev naše bratovščine. (Psalm 133:1) *

[Podčrtna opomba]