Življenjska zgodba

Življenje presenečenj v Jehovovi službi

PRIPOVEDUJETA ERIC IN HAZEL BEVERIDGE

»S tem vam izrekam šestmesečno zaporno kazen.« Te besede so mi odzvanjale v ušesih, ko so me odvedli v Strangewayški zapor v Manchestru (Anglija). Bil je december 1950 in imel sem 19 let. Pravkar sem prestal enega najtrših preizkusov svoje mladosti: zavrnil sem vpoklic k vojakom. (2. Korinčanom 10:3–5)

KOT polnočasni pionirski strežnik Jehovovih prič bi moral biti oproščen služenja vojaškega roka, vendar britanski zakon našega statusa ni priznaval. Tako sem se znašel sam v jetniški celici, in razmišljal sem o svojem očetu. Posredno sem bil zaprt zaradi njega.

Veste, oče, zaporni uslužbenec, je bil Yorkshirec s trdnim prepričanjem in načeli. Zaradi izkušenj v vojski in iz službe v zaporu je imel močan odpor do katolicizma. S Pričami se je prvič srečal že v zgodnjih 1930-ih letih, ko je odšel k vratom, da bi jih odpravil, a se je vrnil z nekaj njihovimi knjigami v rokah! Pozneje se je naročil na revijo Tolažba (sedaj Prebudite se!). Priče so ga navadno vsako leto obiskali in spodbudili k obnovi naročnine. Ko sem bil star približno 15 let, so očeta zopet pritegnili v razpravo. Pridružil sem se jim in se postavil na stran Prič. Takrat sem začel preučevati Biblijo.

S sedemnajstimi leti sem marca 1949 s krstom simboliziral posvetitev Jehovu. Kasneje istega leta sem spoznal Johna in Michaela Charuka, ki sta malo pred tem diplomirala na misijonarski šoli Gilead in potovala proti Nigeriji. Njun misijonarski duh je name naredil močan vtis. Morda se  nista niti zavedala, a sta mi tega duha vsadila v srce.

Med tem ko sem preučeval Biblijo, mi je zanimanje za študij na univerzi splahnelo. V letu, ko sem se preselil od doma, da bi se v Londonu zaposlil na uradu za nadzor nad posrednimi dajatvami, sem začutil, da v službi na državni upravi ne bom mogel zadostiti svoji posvetitvi Bogu. V pisarni sem dal odpoved in neki izkušen pisarniški sodelavec mi je čestital, ker sem zapustil »službo, ki ubija duha«.

Pred tem sem prestal še en preizkus – kako povedati očetu, da želim pustiti svoje zagotovljeno delovno mesto in postati polnočasni strežnik. Nekega večera, ko sem bil doma na dopustu, sem mu povedal novico. Čakal sem na očetov besedni izbruh. Na moje presenečenje je le dejal: »Kakor si boš postlal, tako boš spal. Vendar če se boš opekel, se nikar ne zatekaj k meni.« V mojem dnevniku za 1. januar 1950 piše: »Očetu povedal za pioniranje. Povsem me je osupnilo njegovo razumno stališče, ki mi je pomagalo. Nisem si mogel kaj, da ne bi jokal zaradi njegove prijaznosti.« Odpovedal sem se službi v državni upravi in sprejel nalogo polnočasnega pionirja.

Dodelitev in »koča«

Na vrsti je bil moj naslednji preizkus vdanosti Bogu. Na pionirski dodelitvi naj bi si »kočo« v Lancashiru delil z Lloydom Griffithsom, sokristjanom iz Walesa. Ves navdušen in poln sanj o tej koči sem prišel v žalostno, od dežja premočeno mesto Bacup. Kaj kmalu sem pristal na trdnih tleh, ko se je izkazalo, da je ta koča neka klet! Ponoči so nama družbo delale miši in ščurki. Bil sem že na tem, da se premislim in vrnem domov. Namesto tega sem se tiho pomolil in prosil za moč, da bi se spoprijel s to preizkušnjo. Naenkrat sem začutil, da me je obšel mir in na razmere sem pričel gledati objektivno. To dodelitev sem dobil od Jehovove organizacije. Jehovu sem zaupal, da mi bo pomagal. Kako hvaležen sem, da sem zdržal v teh razmerah, saj če bi se umaknil, bi se moje življenje za vedno spremenilo! (Izaija 26:3, 4)

Oznanjeval sem v dolini Rossendale, ki jo je takrat zajela gospodarska kriza. Po približno devetih mesecih so me odvedli v zapor, ker sem zavrnil vojaško službo. Po dveh tednih v Strangewayškem zaporu so me premestili v Leweški zapor na angleški južni obali. Na koncu se nas je tam skupaj znašlo pet Prič, tako da smo lahko v jetniški celici obhajali slovesnost v spomin na Kristusovo smrt.

Oče me je enkrat prišel obiskat. To je moralo preizkusiti njegov ponos – znan zaporni uslužbenec obišče svojega zaprtega sina! Vedno mu bom hvaležen za ta obisk. Končno so me v aprilu leta 1951 izpustili.

Po izpustitvi iz Lewesa sem se z vlakom odpeljal do Cardiffa (Wales), kjer je bil oče takrat zaposlen kot upravnik zapora. Bil sem najstarejši od štirih otrok, treh fantov in enega dekleta. Moral sem si poiskati delno zaposlitev, da bi se lahko preživljal in še naprej pioniral. Službo sem dobil v trgovini z oblačili, vendar mi je bila krščanska strežba glavni cilj v življenju. V tem času nas je zapustila mati. Za očeta in nas otroke, stare od 8 do 19 let, je bil to hud udarec. Starša sta se na žalost razvezala.

Kdor najde dobro ženo . . .

V občini je bilo nekaj pionirjev. Med njimi je bila sestra, ki je vsak dan prihajala iz premogovniške doline Rhondda v službo in na oznanjevanje. Ime ji je bilo Hazel Green, odlična pionirka. Hazel je poznala resnico dlje od mene. Njena starša sta že v 1920-ih obiskovala shode Preučevalcev Biblije (sedaj znani kot Jehovove priče). Toda naj ona pove svojo zgodbo.

»Biblije nisem jemala resno do leta 1944, ko sem prebrala knjižico Religion Reaps the  Whirlwind (Religija žanje vihar). Mama me je pregovorila, da sem šla na okrajni zbor v Cardiff. S komaj nekaj biblijskega spoznanja sem se znašla v glavnem nakupovalnem središču s plakatom na sebi, ki je najavljal javni govor. Kljub nadlegovanju duhovnikov in drugih sem izkušnjo prestala. Krstila sem se 1946. in decembra istega leta pričela pionirati. Nato se je 1951. leta v Cardiffu pojavil mlad pionir. Pravkar je prispel iz zapora. Bil je Eric.

Skupaj sva hodila na oznanjevanje. Dobro sva se ujela. V življenju sva imela isti cilj, in sicer da podpirava delo v prid Božjega kraljestva. Tako sva se decembra leta 1952 poročila. Čeprav sva bila oba v polnočasni pionirski službi in imela nizek dohodek, nama ni nikoli primanjkovalo osnovnih reči. Včasih nama je kaka Priča, ki je v trgovini kupila preveč marmelade ali mila, kaj podarila, in to ravno takrat, ko sva potrebovala! Zelo sva bila hvaležna za takšne praktične geste. Vendar čakala so naju še večja presenečenja.«

Presenečenje, ki nama je spremenilo življenje

Novembra leta 1954 sva s Hazel prejela nepričakovano presenečenje: podružnični urad Jehovovih prič v Londonu mi je poslal prošnjo za potujočega nadzornika, vsak teden naj bi torej obiskal drugo občino. Prepričana sva bila, da je prišlo do pomote, tako nisva o tem govorila z nikomer v občini. Vseeno pa sem obrazec izpolnil ter ga odposlal nazaj in napeto sva pričakovala, kaj bo. Čez nekaj dni je prispel odgovor »Pridi v London na izpopolnjevanje«!

V londonskem uradu nisem mogel verjeti, da sem se jaz, pri 23 letih, znašel med tako izrednimi brati, ki so se mi zdeli kot duhovni velikani – Pryceom Hughesom, Emlynom Wynesom, Erniejem Beavorjem, Erniejem Guiverjem, Bobom Goughom, Glynnom Parrom, Stanom in Martinom Woodburnom ter mnogimi drugimi, katerih večina je danes že pokojnih. Ti so v 1940-ih in 1950-ih letih v Britaniji postavili čvrst temelj gorečnosti in značajnosti.

Okrajna služba v Angliji – nikoli dolgočasna

S potujočo službo sva pričela v zelo sneženi zimi leta 1954/55. Dodeljena sva bila v Vzhodno Anglijo, raven svet Anglije, izpostavljen hladnim vetrovom Severnega morja. Takrat je bilo v Britaniji le 31.000 Prič. Ta prvi okraj je bil za naju težavna učna izkušnja; pa tudi bratom, ki sva jih obiskala, ni bilo vedno lahko. S svojo neizkušenostjo in jorkširsko odkritostjo sem včasih komu stopil na žulj. V teh letih sem se moral naučiti, da je prijaznost pomembnejša od učinkovitosti ter da so ljudje pomembnejši od postopkov. Še vedno se trudim, a mi ne uspe vedno slediti Jezusovemu zgledu, ki je druge poživil. (Matevž 11:28–30, Ekumenska izdaja)

Po 18 mesecih v Vzhodni Angliji sva bila dodeljena v okraj na severovzhodu Anglije, Newcastle-upon-Tyne in Northumberland. Rad sem imel prisrčne ljudi te slikovite pokrajine. Veliko mi je pomagal obisk območnega nadzornika Dona Warda iz Seattla v Washingtonu (ZDA). Bil je diplomant 20. razreda šole Gilead. Kot govornik sem imel navado  izredno hitro zdrdrati informacije. Naučil me je, kako naj počasneje govorim, delam premore in poučujem.

Še eno presenečenje, ki nama je spremenilo življenje

Leta 1958 sva dobila pismo, ki nama je spremenilo življenje. Povabljena sva bila v šolo Gilead v South Lansingu v New Yorku (ZDA). Prodala sva svoj mali avto, austin seven, letnik 1935, in si kupila karti, da sva odplula v New York. Najprej sva se udeležila mednarodnega zborovanja Jehovovih prič v mestu New York. Od tam sva za šest mesecev odšla pionirat v Peterborough (Ontario), potem pa sva se obrnila na jug proti šoli Gilead.

Med šolskimi učitelji je bil Albert Schroeder, ki je sedaj član Vodstvenega organa, kakor tudi Maxwell Friend in Jack Redford, ki sta že pokojna. Druženje med 82 študenti iz 14 držav je bilo zelo krepilno. Vsaj malo smo pričeli razumevati kulturo drug drugega. S tem ko smo bili skupaj s tujimi študenti, ki so se mučili z angleščino, smo nekako okusili probleme, s katerimi se bomo spoprijemali ob učenju drugega jezika. V petih mesecih se je naše šolanje končalo in dodeljeni smo bili v 27 držav. Sledila je podelitev diplom in čez nekaj dni sva v mestu New York čakala na ladjo Queen Elizabeth, da bi nas odpeljala nazaj v Evropo.

Najina prva dodelitev v tujini

Kam sva bila dodeljena? Na Portugalsko! V Lizbono sva prispela novembra 1959. Sedaj je bila na preizkusu najina prilagodljivost novemu jeziku in kulturi. Leta 1959 je bilo na Portugalskem med skoraj devet milijoni prebivalcev 643 dejavnih Prič. Vendar naše oznanjevalsko delo ni bilo uradno priznano. Čeprav smo imeli kraljestvene dvorane, te zunaj niso bile označene.

Potem ko naju je misijonarka Elsa Piccone naučila portugalščine, sva s Hazel obiskala občine in skupine v Lizboni, v Faru, Evori in Beji. Leta 1961 pa so se stvari pričele spreminjati. Preučeval sem Biblijo z mladeničem Joãom Gonçalvesom Mateusom. Odločil se je, da bo v spornem vprašanju glede vojaške službe zavzel stališče kot nevtralen kristjan. Kmalu zatem so me poklicali na sedež policije, da bi me zaslišali. Presenečenje! Nekaj dni kasneje so nama sporočili, da imava 30 dni na razpolago, da zapustiva državo! Enako se je pripetilo somisijonarjem Ericu in Christini Britten ter Domenicku in Elsi Piccone.

Prosil sem za sprejem in dovolili so nam, da smo se sestali z načelnikom tajne policije. Povsem odkrito nam je povedal, zakaj zahtevajo, da zapustimo državo, ter omenil ime João Gonçalves Mateus, mojega biblijskega učenca! Dejal je, da si Portugalska, v nasprotju z Britanijo, ne more privoščiti ugovora vesti. Tako smo morali zapustiti Portugalsko in jaz sem izgubil stike z Joãom. Kakšno veselje ga je bilo nato po 26 letih videti skupaj z ženo  in tremi hčerkami na posvetitvi novega portugalskega Betela! Najina strežba na Portugalskem ni bila brezuspešna! (1. Korinčanom 3:6–9)

Katera je bila najina naslednja dodelitev? Presenečenje! Sosednja Španija. Februarja 1962 sva s solzami v očeh stopila na vlak v Lizboni in se odpeljala v Madrid.

Prilagajanje novi kulturi

V Španiji smo se morali navaditi naskrivaj oznanjevati in imeti shode. Med oznanjevanjem ponavadi nikoli nismo obiskali hiš kar po vrsti. Po pričevanju pri vratih smo odšli v drugo ulico, drugo stavbo. Tako nas je policija, ali pa duhovniki, teže zasačila. Ne pozabite, da smo živeli pod fašističnim, katoliškim diktatorstvom, in naše oznanjevalsko delo je bilo prepovedano. Ker sva bila tujca, sva si za zaščito nadela španski imeni, tako da naju ne bi prepoznali. Jaz sem postal Pablo, Hazel pa Juana.

Po nekaj mesecih v Madridu sva bila dodeljena v okrajno službo v Barceloni. Obiskala sva različne občine v mestu in pogosto v vsaki ostala dva ali tri tedne. Obiski so bili tako dolgi, ker sva morala vsako skupino za preučevanje knjige obiskati, kot bi bila občina, in to je ponavadi pomenilo dve skupini tedensko.

Nepričakovani izziv

Leta 1963 sva bila povabljena v območno službo v Španiji. Služila sva skoraj 3000 dejavnim Pričam, zato sva morala skrbeti za celotno državo, obiskati torej takratnih devet okrajev. Nekaj nepozabnih tajnih okrajnih zborov smo organizirali v gozdovih blizu Seville, na kmetiji blizu Gijona, ter ob rekah blizu Madrida, Barcelone in Logroña.

Kadar sem oznanjeval po hišah, sem zaradi varnosti ponavadi pregledal, kako so razporejene bližnje ulice, da bi lahko, če bi se kar koli zalomilo, po kaki od njih ušel. Nekoč med oznanjevanjem v Madridu, ko sva bila s Pričevalcem v zgornjem nadstropju, sva spodaj nenadoma zaslišala vpitje in kričanje. Spustila sva se po stopnicah in videla skupino najstnic, članic katoliške skupine Hijas de María (Marijine hčere). Sosede so svarile pred nama. Nisva mogla razpravljati z njimi. Vedel sem, da morava takoj oditi, drugače naju bo ujela policija. Tako sva zbežala, in to hitro!

Tista leta v Španiji so bila razburljiva. Skušala sva spodbujati tamkajšnje sijajne brate in sestre, tudi posebne pionirske strežnike. Ti so zaradi oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu ter zato, da bi ustanovili in krepili občine, tvegali zapor in pogosto trpeli pomanjkanje.

Takrat sva izvedela tudi nekaj slabih novic. Hazel pojasnjuje: »Leta 1964 mi je umrla mati, bila je zvesta Priča. Izgubiti jo, ne da bi se lahko vsaj poslovila od nje, je bil boleč udarec. To spada v ceno misijonarstva, ki jo plačajo tudi mnogi drugi.«

Končno svoboda

Julija leta 1970 je Francova vlada po letih preganjanja končno uradno priznala naše delo. S Hazel sva bila navdušena, ko sva bila med navzočimi ob odprtju kraljestvenih dvoran, prve v Madridu in druge v Lessepsu v Barceloni. Obe sta imeli velik napis in pogosto  so ga osvetlili. Želeli smo, da ljudje vedo za naše uradno priznanje in odločenost, da bomo v Španiji tudi ostali! Takrat, leta 1972, je bilo tam skoraj 17.000 Prič.

Medtem sem iz Anglije dobil nekaj zelo spodbudnih novic. Leta 1969 naju je obiskal moj oče. To, kakšen odnos so španski Priče imeli do njega, je nanj naredilo izreden vtis, tako da je po vrnitvi v Anglijo začel preučevati Biblijo. Nato so mi 1971. leta povedali, da se je oče krstil! Bilo je ganljivo, ko je med najinim obiskom doma kot moj krščanski brat molil pred obrokom. Več kot dvajset let sem čakal na ta dan. Moj brat Bob in njegova žena Iris sta postala Priči leta 1958. Njun sin Phillip skupaj z ženo Jean zdaj služi kot okrajni nadzornik v Španiji. Zelo naju veseli, da služita v tej čudoviti deželi.

Najino nedavno presenečenje

Februarja leta 1980 je član Vodstvenega organa obiskal Španijo kot conski nadzornik. Na moje presenečenje me je želel spremljati v strežbi. Nisem vedel, da me preizkuša! Nato sva bila z ženo v septembru povabljena, da se preseliva na svetovni sedež v Brooklynu (New York)! Kar osupnila sva. Sprejela sva povabilo, čeprav nama ni bilo lahko zapustiti španskih bratov in sester. Takrat je bilo tam 48.000 Prič.

Ob odhodu mi je neki brat podaril žepno uro. Vanjo je vpisal dva svetopisemska stavka, »Lucas 16:10; Lucas 17:10«. Dejal mi je, da sta to moja vodilna stavka. Lukežev evangelij 16:10 poudarja, da moramo biti zvesti v malih rečeh, v Lukeževem evangeliju 17:10 pa piše, da smo »nepridni hlapci« in se tako nimamo kaj bahati. Vedno sem se zavedal, da je vse, kar naredimo v Jehovovi službi, le naša dolžnost, ki jo imamo kot posvečeni kristjani.

Zdravje preseneča

Leta 1990 so se mi pojavile težave s srcem. Navsezadnje so mi morali vstaviti žilno opornico, da bi mi razširili zamašeno arterijo. V tem težavnem obdobju, ko sem bil telesno slab, me je Hazel najrazličneje podpirala. Pogosto je nosila torbe in kovčke, ker sem bil sam prešibak za to. Nato so mi maja leta 2000 vsadili srčni spodbujevalnik. Kolikšna sprememba!

V preteklih 50 letih sva s Hazel videla, da Jehovova roka ni kratka in da se njegovi nameni izpolnijo v času, ki ga on določi, ne mi. (Izaija 59:1; Habakuk 2:3) V življenju sva doživela veliko radostnih presenečenj, pa tudi nekaj žalostnih, toda pri vseh naju je podpiral Jehova. Tukaj, na svetovnem sedežu Jehovovega ljudstva, sva blagoslovljena, da sva lahko dnevno v stiku s člani Vodstvenega organa. Včasih se vprašam: ‚Ali sva zares tu?‘ To je nezaslužena dobrotljivost. (2. Korinčanom 12:9, NW) Jehovu zaupava, da naju bo še naprej varoval pred Satanovimi zvijačami ter čuval, tako da se bova lahko veselila dneva, ko bo v pravičnosti zavladal čez zemljo. (Efežanom 6:11–18; Razodetje 21:1–4)

[Slika na strani 26]

Strangewayški zapor (Manchester), kjer so me prvič zaprli

[Slika na strani 27]

Z najinim austinom seven v okrajni službi v Angliji

[Slika na strani 28]

Tajni zbor v Cercedilli v Madridu (Španija), leta 1962

[Slika na strani 29]

Ob najini oznanjevalski mizi v Brooklynu