Vprašanja bralcev

Kaj je »počitek«, omenjen v Listu Hebrejcem 4:9–11, in kako kdo ‚stopi v ta počitek‘?

Apostol Pavel je hebrejskim kristjanom v prvem stoletju pisal: »Sobotni počitek čaka Božje ljudstvo. Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih. Potrudimo se torej stopiti v ta počitek.« (Hebrejcem 4:9–11, SSP)

Ko je Pavel govoril o tem, da Bog počiva od svojih del, se je očitno skliceval na zapis iz Prve Mojzesove knjige 2:2, kjer beremo: »Dodelal je Bog sedmi dan delo svoje, katero je bil storil, in počival je sedmi dan od vsega dela svojega, ki ga je bil storil.« Zakaj je Jehova »počival [. . .] sedmi dan«? Prav gotovo ne zato, ker bi si moral opomoči »od vsega dela svojega, ki ga je bil storil«. Naslednja vrstica razjasni: »Blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega dela svojega, ki ga je bil Bog ustvaril in storil.« (1. Mojzesova 2:3; Izaija 40:26, 28)

»Sedmi dan« je bil drugačen od vseh predhodnih šestih v tem, da ga je Bog blagoslovil in posvetil, to pomeni, da je bil namenjen oziroma posvečen za poseben namen. Za kakšen namen? Pred tem je Bog odkril svoj namen glede človeštva in zemlje. Prvemu možu in njegovi ženi je dejal: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« (1. Mojzesova 1:28) Čeprav je Bog človeku in zemlji dal popoln začetek, je bil potreben čas, da bi se celotno zemljo podvrglo in spremenilo v raj, naseljen s popolno človeško družino, kot je to bil njegov namen. Bog je tako »sedmi dan« počival oziroma prenehal z nadaljnjim fizičnim ustvarjanjem, zato da bi pustil, da se to, kar je že ustvaril, razvije v skladu z njegovo voljo. Na koncu tega ‚dne‘ se bo vse, kar se je Bog namenil, uresničilo. Kako dolg bo ta počitek?

Vrnimo se k Pavlovi izjavi v Listu Hebrejcem. Opazimo, da je opozoril, da ‚Božje ljudstvo čaka sobotni počitek‘, ter spodbudil sokristjane, naj se potrudijo »stopiti v ta počitek«. To kaže, da je v času, ko je Pavel pisal te besede, »sedmi dan« Božjega počitka, ki se je bil pričel nekako 4000 let pred tem, še vedno trajal. Ne bo se končal, dokler se ne bo Božji namen s človeštvom in zemljo popolnoma spolnil na koncu tisočletnega kraljevanja Jezusa Kristusa, ki je ‚gospodar sobote‘. (Matevž 12:8; Razodetje 20:1–6; 21:1–4)

Pavel je s takim čudovitim obetom pred seboj pojasnil, kako lahko kdo vstopi v Božji počitek. Zapisal je: »Kdor [. . .] stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del.« To nam pove, da človeštvo kot celota kljub popolnemu začetku ni vstopilo v Božji počitek. To pa zato, ker Adam in Eva nista dolgo spoštovala Božjega počitka ‚sedmega dne‘, nista namreč sprejela svoje vloge v Božji ureditvi. Namesto tega sta se uprla in želela postati neodvisna od Boga. Pravzaprav sta raje upoštevala Satanov pogled na stvari, kakor pa sprejela Božje ljubeče vodstvo. (1. Mojzesova 2:15–17) Tako sta izgubila možnost večnega življenja na rajski zemlji. Od takrat naprej vse človeštvo sužnjuje grehu in smrti. (Rimljanom 5:12, 14)

Človekov upor ni preprečil Božjega namena. Njegov dan počitka se nadaljuje. Toda Jehova je po svojem Sinu, Jezusu Kristusu, priskrbel ljubečo pripravo, odkupnino. Vsi, ki jo sprejmejo na temelju vere, se lahko veselijo osvoboditve in počitka izpod bremena greha in smrti. (Rimljanom 6:23) Zato je Pavel spodbujal sokristjane, naj ‚se spočijejo od svojih del‘. Morali so sprejeti Božjo pripravo za rešitev, ne pa si skušati po svoje oblikovati prihodnosti, kakor sta to storila Adam in Eva. Prav tako so se morali ogibati del samoopravičevanja.

 Za posameznika je to, da opusti sebična ali svetna prizadevanja, z namenom izpolnjevati Božjo voljo, zares osvežilno in pomirjujoče. Jezus je razglasil naslednje povabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Sprejmite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste spokojnost svojim dušam; kajti moj jarem je znosen in moje breme je lahko.« (Matevž 11:28–30, Ekumenska izdaja)

Pavlova razprava o Božjem počitku ter o tem, kako lahko posameznik vstopi vanj, je bila gotovo vir spodbude za hebrejske kristjane v Jeruzalemu, katere so zaradi njihove vere hudo preganjali in zaničevali. (Dejanja 8:1; 12:1–5) Podobno so lahko Pavlove besede vir spodbude današnjim kristjanom. Ker se zavedamo, da se bo Božja obljuba glede rajske zemlje pod Božjim pravičnim Kraljestvom zelo kmalu izpolnila, se moramo tudi mi spočiti od svojih del in se potruditi, da stopimo v ta počitek. (Matevž 6:10, 33; 2. Petrov 3:13)

[Slike na strani 31]

Božja obljuba o zemeljskem raju se bo uresničila na koncu Njegovega dneva počitka