Od sebe dajemo najboljše!

»DAJ od sebe najboljše.« Tako je član Vodstvenega organa Jehovovih prič nekoč praktično svetoval nekemu misijonarju. Toda zakaj dati izkušenemu strežniku tak temeljni nasvet? Ali niso misijonarji povečini neustrašni ljudje, ki se dnevno spoprijemajo z žuželkami, kačami, vročino, boleznimi in raznimi nadlogami?

Misijonarji Jehovovih prič so pravzaprav navadni moški in ženske, kristjani, katere močna ljubezen do Jehova in bližnjih vzgibava, da služijo v tujih deželah. Prizadevajo si služiti Jehovu, kolikor le lahko, in se Nanj obračajo po moč. (Efežanom 6:10)

Da bi zvedeli kaj več o misijonarskem delu, si zamislimo, da en dan preživimo na obisku v tipičnem misijonarskem domu v zahodni Afriki.

Dan v misijonarski službi

Ura je skoraj 7.00. V misijonarski dom prideva ravno prav za razpravo o svetopisemskem stavku za ta dan. Deset misijonarjev naju toplo sprejme in nama naredi prostor pri mizi. Potem ko se seznanimo, nam neka misijonarka, ki že vrsto let služi na svoji dodelitvi, prične pripovedovati smešno doživetje iz strežbe. Vendar se pogovor poleže, ko predsedujoči za ta dan živahno skupino opomni, da je čas za pregledovanje dnevnega stavka. Razprava bo v francoščini. Čeprav ne govoriva tega jezika, nama je iz načina, kako se misijonarji, ki so prišli iz drugih dežel, izražajo, jasno, da ga zelo dobro obvladajo.

Svetopisemski razpravi sledi prisrčna molitev, nato pa je čas za zajtrk. Medtem ko si pripravljava obilno porcijo žitaric, naju misijonar, ki sedi poleg, spodbudi, da si na vrh nareževa banano. Pojasniva, da nisva ravno ljubitelja banan, a nama zagotovi, da bova spremenila mišljenje, ko bova poskusila tukajšnje banane. Torej dodava žitaricam nekaj koščkov. Res ima prav! Te banane so slastne, sladke kakor sladoled! Povedali so nama tudi, da je bila francoska štruca, ki je na mizi, pečena danes zgodaj zjutraj v majhni trgovini ravno v ulici nasproti misijonarskega doma.

Po zajtrku bova dan preživela z zakoncema, misijonarjema, ki ju bova imenovala Ben in Karen. Slišala sva že o rodovitnem področju v tej zahodnoafriški državi in nestrpno si želiva potrditi ta poročila.

Pridemo na avtobusno postajo in tu čaka približno ducat ljudi. Najina misijonarska  tovariša se kmalu pričneta živahno pogovarjati z neko ženo in njenim sinom o biblijski temi. Ker ne znava francosko, lahko le stojiva in se smehljava! Ravno ko žena jemlje številki Stražnega stolpa in Prebudite se!, pripelje avtobus in vsi skušajo hkrati vstopiti! Medtem ko se vzpenjamo, nas od zadaj potiska nemirna množica. Pravi izziv je ohraniti ravnotežje, ko se pomikamo proti zadnjemu delu avtobusa. Voznik spelje in že smo pripravljeni na divjo vožnjo. Avtobus se tu in tam sunkovito ustavi in vanj se natlači še več ljudi. Nasmehneva se sopotnikom in ti se nama nasmehnejo nazaj. Kako si želiva, da bi se lahko z njimi sporazumevala!

Medtem ko naš avtobus drvi naprej, pokukava skozi okno na ulični vrvež. Dve ženi hodita druga ob drugi, vsaka s težkim tovorom na glavi. Ena od njiju skuša ohranjati ravnotežje z velikim čebrom vode. Neki podjetnež je na pločniku razgrnil odejo in razporedil nanjo nekaj bižuterije, za katero upa, da jo bo prodal. Vsepovsod so ljudje, ki kupujejo ali prodajajo, kar koli se pač kupiti ali prodati da.

Naenkrat pa Ben, ki stoji poleg mene, začuti, da ga nekaj kljuva v nogo. Le kaj bi to bilo? Avtobus je nabito poln, in zopet ga nekaj kljune. Uspe mu pogledati dol. V torbi poleg njegovih nog je živa raca, ki tu in tam pomoli glavo iz torbe in ga kljune! Ben pojasni, da jo lastnik verjetno pelje na trg, da bi jo prodal.

Prispemo na področje in razveseliva se, ko izveva, da bomo obiskali tipično afriško sosesko. Približava se prvi hiši in Ben glasno zaploska, da bi s tem opozoril hišnega gospodarja. Tako v tem delu sveta »trkajo na vrata«. Pojavi se mladenič in pojasni, da je zaposlen. Toda zaprosi, naj se vrneva kasneje v dopoldnevu.

Žena, ki jo srečava pri naslednjih vratih, govori narečje, ki ga Ben ne razume. Pokliče svojega sina, da ji prevede, kar ji ima Ben povedati. Ko Ben konča, žena sprejme brošuro, ki obravnava biblijske teme, njen sin pa obljubi, da ji bo pojasnil, kar piše v njej. Pri tretji hiši nekaj mladih sedi na dvorišču. Dva od njih hitro odstopita stola, tako da se lahko obiskovalca usedeta. Razvije se živahna razprava glede rabe križa pri čaščenju. Dogovorimo se, da bomo pogovor nadaljevali naslednji teden. Čas je, da se vrneva k zaposlenemu mladeniču, ki sva ga srečala pri prvi hiši. Nekako je že slišal za najino razpravo, ki sva jo imela z mladimi naprej v ulici. Ima mnogo biblijskih vprašanj in zaprosi za biblijski pouk. Ben pregleda svoj urnik in se dogovori, da se bo vrnil naslednji teden ob istem času. Medtem ko se vračamo v misijonarski dom na kosilo, nama Ben in Karen pojasnita, da morata vodenje biblijskih poukov pazljivo načrtovati, ker lahko kaj hitro pričneta več poukov, kot jih uspeta voditi.

Pohvaliva ju za njuno tekočo francoščino. Ben pojasni, da s Karen služita kot misijonarja šest let in da jima francoski jezik postaja domač. Zatrdita nama, da učenje novega jezika ni bilo lahko, vendar je vztrajnost obrodila sadove.

Ob 12.30 se vsi misijonarji zberejo pri mizi za kosilo. Izveva, da je za vsak dan določen drug misijonar, ki pripravi jutranji in opoldanski obrok ter nato pomije posodo. Danes nam je misijonarka pripravila slastnega ocvrtega piščanca  in pomfrit s paradižnikovo solato, njeno specialiteto!

Kakšne načrte imata Ben in Karen za popoldne? Pojasnita, da si med 13. in 15. uro vsi v tej deželi poiščejo zatočišče pred soncem, tako misijonarji del tega časa običajno namenijo preučevanju ali popoldanskemu počitku. Nisva presenečena, ko nama Karen pove, da se novi misijonarji temu kar hitro privadijo!

Po počitku se vrnemo v terensko strežbo. Z Benom prideva do hiše nekega zainteresiranega moškega, s katerim je že večkrat skušal ponovno priti v stik. Zopet ga ni doma, toda ko Ben zaploska, se pri vratih prikažeta mladeniča. Povesta nama, da jima je hišni gospodar omenil Benove obiske ter jima še posebej naročil, naj povprašata po biblijskoučnem pripomočku Spoznanje, ki vodi v večno življenje. Z veseljem jima pustiva izvod te knjige. Zatem ujamemo avtobus, ki nas odpelje na področje, kjer bo Karen imela biblijski pouk z neko zainteresirano gospo.

Medtem ko se vozimo skozi nabito polne ulice, nam Karen pove, da je z gospo prišla v stik nekega dne, ko sta se z nekaj drugimi potniki skupaj vozili v taksiju. Karen ji je dala traktat, da si ga med vožnjo prebere. Gospa ga je prebrala in prosila za drugega. Tega je prebrala s še večjim zanimanjem. Na koncu vožnje sta se zmenili, da jo Karen obišče na njenem domu. Pričeli sta biblijski pouk z brošuro Kaj Bog zahteva od nas in pouk lepo napreduje. Danes bosta s Karen pregledali peto lekcijo iz brošure.

Popolnoma sva uživala v današnji terenski službi, vendar nama je ostalo še nekaj vprašanj glede misijonarskega dela. Najina gostitelja nama zagotovita, da bosta ob vrnitvi domov pripravila lahek obrok in nama odgovorila na vprašanja.

Kako ohranijo mir

Medtem ko se gostimo s pečenimi jajci, francoskim kruhom in sirom, dodatno spoznavamo misijonarsko življenje. Ob ponedeljkih misijonarji ponavadi počivajo ali pa poskrbijo za osebne zadeve. Večina misijonarjev si ta dan vzame nekaj časa za pisanje družini in prijateljem. Novice od doma so jim zelo pomembne, zato uživajo, ko pošiljajo in prejemajo pošto.

Misijonarji živijo in delajo tesno drug z drugim, zato je nujno, da ohranjajo dobro komunikacijo, in sicer tako, da se družijo med sabo in pogovarjajo o duhovnih temah. V ta namen, poleg rednega razporeda osebnega preučevanja Biblije, vsak ponedeljek zvečer skupaj preučujejo Biblijo ter revijo Stražni stolp. Ben opozori na to, da so pri tem, ko misijonarji iz različnih družbenih okolij prebivajo skupaj, manjše razlike v mnenjih neogibne, toda  duhovna priprava družinskega preučevanja jim pomaga vzdrževati mirno, enotno ozračje. Prav tako je dobro, poudari, da se misijonar nima za preveč pomembnega.

Nujna je tudi ponižnost. Misijonarji niso poslani, da bi se jim služilo, temveč da služijo. Najina prijatelja opažata, da je v vsakem jeziku nekaj najtežjega reči »Oprosti«, še posebno, ko se človek opravičuje za nekaj, kar je rekel ali storil nenamerno. Ben naju spomni na biblijski zgled Abigaile, ko se je opravičila za moževo nevljudno vedenje, in to je pomirilo ozračje, ki bi lahko vodilo v katastrofo. (1. Samuelova 25:23–28) Da je lahko nekdo dober misijonar, je pomembno, da zna ‚živeti v miru‘. (2. Korinčanom 13:11)

Enkrat na mesec imajo misijonarji sestanek, na katerem se pogovorijo o zadevah, ki se tičejo družine, ter o spremembah v razporedu. Potem se vsi razveselijo kakšnega posebnega posladka. To se nama zdi zelo učinkovita, in okusna, priprava.

Po večerji si na kratko ogledamo misijonarski dom. Čeprav je skromen, opaziva, da si ga misijonarji skupno prizadevajo ohraniti izredno čistega. Imajo hladilnik, pralni stroj ter štedilnik. Karen nama pove, da so v tropskih deželah, kot je denimo tale v zahodni Afriki, lahko na voljo tudi klimatske naprave. Primerna nastanitev, zdrava prehrana in nekaj previdnosti pri zdravju pomaga misijonarjem ostati zdravi in učinkoviti.

Osredotočiti se na dobre strani

Vse, kar sva videla, naju je prevzelo. Ali bi bilo misijonarsko delo za naju? Kako bi lahko to ugotovila? Najina gostitelja sta nama v premislek navedla nekaj stvari.

Kot prvo, sta nama povedala, da krščanski misijonarji ne služijo zaradi pustolovščin. Iščejo odkritosrčne ljudi, ki se želijo poučiti o Božjih čudovitih obljubah. Terenski službi posvetijo najmanj 140 ur mesečno, torej je ljubezen do strežbe nujna.

‚Kaj pa,‘ naju zanima, ‚kače, kuščarji in žuželke?‘ Ben nama pove, da je te najti na mnogih misijonarskih dodelitvah, vendar se misijonarji navadijo nanje. Doda, da ima vsako misijonarsko področje svojo edinstveno lepoto in misijonarji se sčasoma osredotočijo na dobre strani svoje dodelitve. Razmere, ki se jih sprva šteje za »drugačne«, kmalu postanejo običajne in včasih celo prijetne. Neka misijonarka, ki je veliko let služila v zahodni Afriki in se je nato zaradi osebnih obveznosti morala vrniti domov, je dejala, da ji je bilo težje zapustiti dodelitev, kakor pa pred leti oditi iz svoje dežele. Misijonarska dodelitev je postala njen dom.

Ali ste pripravljeni?

Ben in Karen sta nama povedala mnogo, o čemer lahko razmišljava. Kaj pa vi? Ali ste kdaj pomislili na to, da bi služili kot misijonar na področju v tujini? Če da, potem ste morda temu cilju bližje, kot ste si mislili. Med drugim je poglavitno to, da imate radi polnočasno strežbo ter da vam je v veselje pomagati drugim. Zapomnite si, misijonarji niso nekakšni nadljudje, temveč navadni moški in ženske. Od sebe dajejo najboljše, da opravijo zelo pomembno delo.

[Slike na strani 27]

Vsak dan se prične z razpravo o biblijskem stavku

[Slike na straneh 28, 29]

Prizori iz Afrike

[Slike na strani 29]

Misijonarsko življenje je lahko zelo zadovoljujoče