Kako se spoprijemate s hinavščino?

JUDA IŠKARIOT je v Getsemanskem vrtu pristopil k Jezusu in ga ‚poljubil‘. To je bil običajni izraz prisrčne naklonjenosti. Vendar je bilo Judovo dejanje samo pretveza, da je lahko tem, ki so ponoči prišli aretirat Jezusa, pokazal, kdo ta je. (Matevž 26:48, 49) Juda je bil hinavec – človek, ki se pretvarja, da je kaj, kar ni, nekdo, ki skriva svoje slabe nagibe za masko iskrenosti. Grška beseda, prevedena s »hinavec«, pomeni »kdor odgovarja« in se rabi tudi za gledališkega igralca. Sčasoma pa se je s to besedo pričelo označevati vsakogar, kdor je igral le zato, da bi prevaral druge.

Kako se odzivate na hinavščino? Ali vas denimo razjezi, ko vidite, kako tobačne družbe oglašujejo kajenje, in to kljub medicinskim dokazom, da je njihov izdelek škodljiv? Ali ste ogorčeni nad hinavščino skrbnikov, ki z zaupanimi varovanci grdo ravnajo? Ali vas prizadene, ko se vam prijatelj, za katerega ste menili, da je iskren, izneveri? Kako na vas vpliva verska hinavščina?

»Gorje vam [. . .] hinavci!«

Razmislite, kakšno versko ozračje je bilo med tem, ko je bil Jezus na zemlji. Pismarji in farizeji so se pretvarjali, da so zvesti učitelji Božje postave, v resnici pa so ljudem polnili um s človeškimi nauki, ki so odvračali pozornost od Boga. Pismarji in farizeji so tankovestno vztrajali pri črki postave, prezirali pa so temeljna načela, ki so odsevala ljubezen in sočutje. V javnosti so hlinili predanost Bogu, v zasebnosti pa so bili napolnjeni s hudobnostjo. Njihova dela niso nikoli bila v skladu z njihovimi besedami. Reči so počeli zato, da bi ‚jih videli ljudje‘. Bili so podobni »pobeljenim grobom, ki se odzunaj zde lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vse nesnage«. Jezus jim je, medtem ko je neustrašeno razkrinkaval njihovo hinavščino, večkrat dejal: »Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci!« (Matevž 23:5, 13–31)

Če bi živeli v tistih dneh, bi se vam morda, podobno kot drugim odkritosrčnim ljudem, takšna verska hinavščina resnično gnusila. (Rimljanom 2:21–24; 2. Petrov 2:1–3) Toda ali bi dovolili, da bi vas hinavščina pismarjev in farizejev tako zagrenila, da bi zavrnili vse vere, tudi to, ki so jo učili in po njej ravnali Jezus Kristus ter njegovi učenci? Ali si ne bi tako škodili?

Hinavsko vedenje vernikov nas lahko navede, da se z gnusom odvrnemo od religije. Toda takšen odziv bi nas prav tako zaslepil, da ne bi opazili iskrenosti pravih častilcev. Ravno pregrade, ki jih postavimo, da bi se zavarovali pred hinavščino, nas dejansko lahko odvrnejo od pravih prijateljev. Na hinavščino naj bi se torej odzivali razumno in uravnovešeno.

»Imejte odprte oči«

Najprej se moramo naučiti prepoznati hinavce. To ni vedno lahko. Neka družina se  je tega naučila za visoko ceno. Mati je v bolnišnici padla v komo. Družina je vložila tožbo proti bolnišnici zaradi malomarnosti in najela odvetnika, ki je bil tudi pridigar v krajevni cerkvi. Čeprav je bolnišnica plačala 3,4 milijona ameriških dolarjev odškodnine, je družina doživela še večjo tragedijo. Mati je umrla tako revna, da še za pogreb niso imeli denarja. Zakaj? Ker ga je večino pobral odvetnik. V nekem pravnem časopisu je glede tega odvetnika pisalo: »Če pridiga o vedenju, kakršnega ima sam [. . .], bi se moralo njegovo sporočilo glasiti: Ropajmo.« Kako se lahko obvarujemo pred takšnimi ljudmi?

»Imejte odprte oči,« je svetoval Jezus tistim, ki so takrat občutili versko hinavščino. (Matevž 16:6, NW; Lukež 12:1) Da, biti moramo previdni. Ljudje lahko zatrjujejo, da imajo najplemenitejše namene in izžarevajo iskrenost, toda moramo biti razumno oprezni in ne kar takoj vsakomur verjeti na besedo. Ali ne bi svojih bankovcev natančno preverili, če bi vedeli, da je v obtoku ponarejeni denar?

Hinavci so se pojavili celo znotraj prave krščanske občine. Učenec Juda je svaril glede njih, rekoč: »Ti so pri bratovskih pojedinah vaših zapreke, ko se goste z vami in brez strahu sami sebe paso; so oblaki brez vode, ki jih gonijo vetrovi, drevesa poznojesenska, brez sadu.« (Juda 12)

‚Imeti odprte oči‘ pomeni, da se ne pustimo zapeljati nekomu, ki se pretvarja, da je ljubeč, dejansko pa misli le nase in zagovarja mnenja, ki ne temeljijo na Božji Besedi. Takšen človek lahko, podobno kakor ostra skala tik pod mirno vodno gladino, pri neprevidnih povzroči duhovni brodolom. (1. Timoteju 1:19, SSP) Hinavec lahko obljublja veliko duhovne osvežitve, a se izkaže za ‚oblak brez vode‘ – tak, ki ne da dežja. Varljivec je podoben drevesu brez sadu, saj ne obrodi pristnih krščanskih sadov. (Matevž 7:15–20; Galatom 5:19–21) Da, biti moramo na preži pred takšnimi sleparji. Pri tem pa ne smemo sumničiti o nagibih slehernega posameznika.

»Ne sodite«

Kako preprosto je nepopolnim ljudem opozarjati na napake drugih, lastne pa prezreti! Zaradi te težnje pa smo dovzetni za hinavščino. »Hinavec,« je dejal Jezus. »Izderi najprej bruno iz očesa svojega in potem izpregledaš, da izdereš pazder iz očesa bratu svojemu.« Dobro je, da smo pozorni na njegov nasvet: »Ne sodite, da ne boste sojeni. Kajti s kakršno sodbo sodite, s tako bodo sodili vas [. . .]. Kaj pa vidiš pazder v očesu brata svojega, bruna v očesu svojem pa ne čutiš?« (Matevž 7:1–5)

Ko drugi kdaj pa kdaj naredijo kaj, kar je videti hinavsko, moramo paziti, da jih ne označimo kar za hinavce. Apostol Peter se je na primer »umikal in se ločil« od nejudovskih sovernikov v Antiohiji, da bi se prikupil judovskim obiskovalcem iz Jeruzalema. Tudi Barnaba ‚je zavedlo hlinjenje Petra  in drugih‘. Peter se je tako vedel, čeprav je dobil prednost odpreti Nejudom pot, da so bili sprejeti v krščansko občino. (Galatom 2:11–14; Dejanja 10:24–28, 34, 35) Vendar Barnaba in Peter zaradi tega spodrsljaja prav gotovo nista pristala v istem razredu s pismarji in farizeji ali Judom Iškariotom.

»Ljubezen bodi nehinavska«

»Kadar delaš dobro drugim,« je opomnil Jezus, »ne najemi trobentača, da bi šel pred teboj – kakor ti igralci po sinagogah in ulicah, ki poskrbijo, da jih ljudje občudujejo.« (Matevž 6:2, Phillips) »Ljubezen bodi nehinavska,« je zapisal apostol Pavel. (Rimljanom 12:9) Mladega Timoteja je spodbudil, naj ima »ljubezen iz čistega srca [. . .] in nehinavske vere«. (1. Timoteju 1:5) Če sta naši ljubezen in vera pristni, da nista okuženi s sebičnostjo in prevaro, nam bodo drugi zaupali. Tem, ki nas obkrožajo, bomo vir resnične moči in spodbude. (Filipljanom 2:4; 1. Janezov 3:17, 18; 4:20, 21) In kar je najpomembnejše, imeli bomo Jehovovo odobravanje.

Po drugi strani pa se bo za te, ki se vedejo hinavsko, takšno ravnanje navsezadnje izkazalo za pogubno. Hinavščina bo na koncu razkrinkana. »Nič ni prikritega, kar se ne bo odkrilo,« je rekel Jezus Kristus, »in skrivnega, kar se ne bo zvedelo.« (Matevž 10:26; Lukež 12:2) Modri kralj Salomon je objavil: »Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem.« (Propovednik 12:14)

Le zakaj naj bi medtem dovolili, da nas hinavščina drugih tako močno prizadene, da bi nas oropala pristne ljubezni pravih prijateljev? Lahko smo previdni, ne da bi postali skrajno sumničavi. Vsekakor pa se potrudimo, da bomo v ljubezni in veri nehinavski. (Jakob 3:17; 1. Petrov 1:22)

[Slike na straneh 22, 23]

Ali bi dovolili, da bi vas hinavščina pismarjev in farizejev odvrnila od Jezusa Kristusa in njegovih učencev?