Vprašanja bralcev

Kako lahko krščanska žena zvestovdanost Bogu uravnoveša s podložnostjo svojemu neverujočemu možu, če ta sodeluje pri dejavnostih, ki so povezane z verskimi prazniki?

Za to bo potrebovala modrost in taktnost. Vendar pa je prav, da si prizadeva uravnovesiti svojo dvojno dolžnost. Jezus je glede podobne okoliščine svetoval: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:21) Res je sicer, da je imel on opravka z dolžnostmi do oblasti, katerim naj bi bili kristjani podložni, kot jim je bilo rečeno kasneje. (Rimljanom 13:1) Kljub temu pa lahko njegov nasvet uporabi tudi žena, ko svoje dolžnosti do Boga uravnoveša s svetopisemsko podložnostjo možu, četudi je nevernik.

Vsak poznavalec Biblije se bo strinjal, da le-ta poudarja, da je kristjanova glavna dolžnost povezana z Vsemogočnim Bogom, s tem da mu je vedno zvestovdan. (Dejanja 5:29) Še vedno pa lahko pravi častilec v mnogih okoliščinah ugodi prošnjam ali zahtevam neverujočega, kateremu je podrejen, obenem pa ne sodeluje pri kršenju Božjih vzvišenih zakonov.

Poučen zgled so nam lahko trije Hebrejci, o katerih pripoveduje tretje poglavje Danielove knjige. Njihov oblastnik, Nebukadnezar, je odredil, da morajo skupaj z drugimi priti na ravnino Dura. Zavedali so se, da bo na programu krivo čaščenje, zato bi se bili verjetno raje ognili tamkajšnjemu dogajanju. Daniel se je morda lahko opravičil, oni pa se niso mogli. * Tako so se podredili in bili navzoči, toda ne da bi (in tudi niso) sodelovali pri kakršnem koli napačnem ravnanju. (Daniel 3:1–18)

 Podobno lahko neverujoči mož v času okoli praznikov svojo ženo, ki je kristjanka, prosi oziroma od nje zahteva, naj naredi kaj, česar najraje ne bi naredila. Razmislite o nekaterih primerih: Naroči ji, naj pripravi določeno hrano na dan, ko bo skupaj z drugimi proslavljal kak praznik. Ali pa zahteva, da tega dne družina (tudi žena), zaradi obeda ali samo zaradi družabnega obiska, obišče njegove sorodnike. Morda celo ženi že pred praznikom naroči, naj medtem, ko gre po nakupih, kupi nekaj tudi zanj – živila, edinstvena za ta praznik, reči, ki jih bo uporabil kot darila oziroma papir za ovijanje daril, in voščilnice, ki jih bo priložil k darilom.

Še enkrat želimo reči, da mora biti krščanska žena odločena, da ne bo sodelovala pri dejanjih, ki so povezana s krivim čaščenjem, toda kaj naj stori ob takšnih prošnjah. Mož je družinski poglavar in Božja Beseda pravi: »Žene, bodite pokorne svojim možem, kakor se spodobi, v Gospodu.« (Kološanom 3:18) Ali lahko žena v takšnih primerih kaže podložnost in je hkrati zvestovdana Bogu? Sama se mora odločiti, kako bo uravnovesila poslušnost možu s tem, kar je najpomembnejše, s poslušnostjo Jehovu.

Ob kaki drugi priložnosti jo mož morda prosi, naj pripravi neko jed, bodisi ker mu je najljubša ali pa zato, ker jo običajno jé ob kakem prazniku. Žena bo želela pokazati, da ga ljubi in priznava njegovo glavarstvo. Ali lahko to stori, čeprav jo je za to prosil ob prazniku? Nekatere krščanske žene bi to lahko storile brez slabe vesti, preprosto zato, ker bi na to gledale kot na običajno pripravljanje vsakodnevnega obroka. Seveda ne bo nobena zvestovdana kristjanka takšni jedi pripisovala kak praznični pomen, četudi je to naredil njen mož. Podobno lahko mož od nje zahteva, da ga vsak mesec oziroma vsako leto ob različnih priložnostih spremlja, ko obišče svoje sorodnike. Ali lahko to stori, četudi je to na praznik? In ali bo medtem, ko sama nakupuje, običajno kupila reči, za katere jo je prosil mož, ne da bi presojala, kaj namerava on storiti s temi rečimi?

Seveda bi krščanska žena morala misliti tudi na to, kako bo to vplivalo na druge. (Filipljanom 2:4) Gotovo bo želela paziti, da ne bo dajala vtisa, da kakor koli sodeluje pri prazniku, podobno kot bi se bili tudi trije Hebrejci verjetno raje ognili temu, da bi jih drugi videli potovati na ravnino Dura. Zato bo žena morda skušala s svojim soprogom, ki ga ljubi in spoštuje, obzirno govoriti, da bi ugotovila, ali lahko iz spoštovanja do njenih občutkov sam naredi nekatere reči, povezane s praznikom, in ji tako ustreže. Morda bo razumel, da je modrejše, da obeh ne izpostavlja morebitni neprijetni okoliščini, če ona ne bo želela sodelovati pri običajih, povezanih s krivo religijo. Da, če se prej lepo pogovorita, utegneta priti do mirne rešitve. (Pregovori 22:3)

Na koncu lahko rečemo, da mora zvest kristjan pretehtati dejstva in se nato odločiti, kaj bo storil. Poslušnost Bogu mora biti na prvem mestu, kot je bila pri treh Hebrejcih. (1. Korinčanom 10:31) S tem v mislih pa se mora vsak kristjan odločiti, kaj nekompromisnega lahko naredi na zahtevo tistega, ki ima oblast v družini ali skupnosti.

[Podčrtna opomba]