Ali je brezrazredna družba zares mogoča?

JOHN ADAMS, ki je postal drugi predsednik Združenih držav, je bil eden od podpisnikov zgodovinske Deklaracije o neodvisnosti, ki je vsebovala te plemenite besede: »Za nas so te resnice samoumevne, namreč da so vsi ljudje ustvarjeni enaki.« Kljub temu pa je John Adams očitno dvomil o tem, da so ljudje v resnici enaki, saj je napisal: »Vsemogočni Bog je pri sestavi človeške narave tako utrdil neenakost uma in telesa, da ju ne more noben spretno pripravljen načrt oziroma ravnanje sploh kdaj izenačiti.« V nasprotju z njim pa si je britanski zgodovinar H. G. Wells lahko predstavljal enakopravno družbo, ki bi temeljila na trojem: čisti in neomadeževani skupni svetovni veri, enakem izobraževanju za vse in naj bi bila brez oboroženih sil.

Do sedaj se v zgodovini še ni našla enakopravna družba, kakršno si je zamislil Wells. Ljudje še zdaleč niso enaki in razredno razlikovanje je še vedno prevladujoča  značilnost družbe. Ali takšno razlikovanje koristi družbi kot celoti? Ne. Sistemi družbenih razredov ločujejo ljudi, kar povzroča zavist, sovraštvo, srčno bolečino in veliko prelivanja krvi. Nekdanja miselnost o nadvladi belcev v Afriki, Avstraliji in Severni Ameriki je povzročila trpljenje nebelcev – tudi popoln genocid Aboriginov v Van Diemnovi deželi (sedaj Tasmanija). Označevanje Židov za manjvredne je bilo v Evropi uvod v holokavst. Veliko bogastvo plemičev in nezadovoljstvo nižjega in srednjega sloja sta bila dejavnika, ki sta pripeljala do francoske revolucije v 18. stoletju in boljševiške revolucije v Rusiji v 20. stoletju.

Modri mož iz preteklosti je napisal: »Človek vlada ljudem v njih nesrečo.« (Propovednik 8:9) Njegove besede veljajo ne glede na to, ali so na oblasti posamezniki ali pa družbeni razredi. Ko se ena skupina ljudi povzdigne nad drugo, temu neogibno sledita trpljenje in bolečina.

Pred Bogom so vsi enaki

Ali so nekatere skupine ljudi že po naravi nad drugimi? V Božjih očeh ne. Biblija pravi: »[Bog] je naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje.« (Dejanja 17:26) Poleg tega Stvarnik »ni pristranski s knezi in ne daje prednosti bogatemu pred revežem, saj so vsi delo njegovih rok«. (Job 34:19, SSP) Vsi ljudje so si v sorodu in v Božjih očeh se vsi rodijo enaki.

Ne pozabite, da ob človekovi smrti, izginejo tudi vse njegove zahteve po višjem položaju. Stari Egipčani v to niso verjeli. Ko je faraon umrl, so mu v grobnico dali dragocene predmete, da bi jih lahko uporabljal, ko bi še naprej imel visok položaj v posmrtnem življenju. Ali jih je res uporabljal? Ne. Velik del bogastva so si prisvojili plenilci grobov, v muzejih pa si lahko danes ogledamo mnoge predmete, ki so se jim izmuznili.

Faraon je bil namreč mrtev, zato sploh ni mogel uporabljati vseh tistih dragocenih predmetov. V smrti ni višjega in nižjega sloja, ni bogastva in ne revščine. Biblija pravi: »Modri morajo umreti; neumni in okrutni ljudje, vsi preminejo. Človek je namreč podoben volu, katerega življenje je kratko, podobni so živini, ki hitro pogine.« (Psalm 49:10, 12, The New English Bible) Ne glede na to, ali smo kralji ali sužnji, za vse veljajo tele navdihnjene besede: »Mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več [. . .]. Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 10)

V Božjih očeh se vsi rodimo enaki in na koncu vsi umremo. Kako nesmiselno je torej v tem našem kratkem življenju povzdigovati eno skupino ljudi nad drugo!

Kako do brezrazredne družbe?

Ali kljub temu obstaja kakšno upanje, da bo med živečimi nekega dne družba, kjer ne bo pomembna pipadnost nekemu družbenemu razredu? Da, upanje obstaja. Temelj za tako družbo je bil postavljen pred skoraj 2000 leti, ko je bil na zemlji Jezus. On je žrtvoval svoje življenje kot odkupno žrtev za vse verujoče človeštvo, da »se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje«. (Janez 3:16)

Da bi Jezus svojim sledilcem pokazal, naj se nihče od njih ne povzdiguje nad sovernike, je rekel: »Vi pa se ne imenujte Rabi; kajti eden je vaš učenik, Kristus, vsi vi ste pa bratje. In ne imenujte nikogar na zemlji očeta svojega; kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne imenujte voditeljev, kajti  eden je vaš voditelj, Kristus. A kdor je največji med vami, bodi vam služabnik. Kdor se pa povišuje, bo ponižan.« (Matevž 23:8–12) V Božjih očeh so si vsi Jezusovi pravi učenci enaki v veri.

Ali so se prvi kristjani med sabo imeli za enake? Tisti, ki so dojeli pomen Jezusovega nauka, so tako ravnali. Na vsakega med njimi so gledali kot na enakega jim v veri, kar so kazali s tem, da so se med sabo imenovali »brat«. (Filemonu 1, 7, 20) Nikogar se ni spodbujalo, naj nase gleda kot na boljšega od drugih. Razmislite na primer, kako ponižno se je Peter opisal v svojem drugem pismu: »Simon Peter, hlapec [suženj, NW ] in apostol Jezusa Kristusa, njim, ki so zadobili z nami enako dragoceno vero [ki so prejeli vero, ki je prednost enaka naši, NW ].« (2. Petrov 1:1) Petra je osebno poučeval Jezus in kot apostol je bil na zelo odgovornem položaju. Kljub temu pa je nase gledal kot na sužnja in priznaval, da so drugi kristjani prejeli vero, ki je prednost enaka naši.

Nekateri bi morda rekli, da je načelo enakosti v nasprotju z dejstvom, da je Bog v predkrščanskem času izbral Izrael za svoj posebni narod. (2. Mojzesova 19:5, 6, SSP) Morda trdijo, da je to primer rasne nadvlade, vendar to ni res. Izraelci so kot Abrahamovi potomci res uživali poseben odnos z Bogom in bili tudi posredniki Božjih razodetij. (Rimljanom 3:1, 2) Toda ne z namenom, da bi jih povzdignil nad druge, ampak ravno nasprotno, zato da ‚bi bili blagoslovljeni vsi narodi‘. (1. Mojzesova 22:18; Galatom 3:8)

Izkazalo se je, da večina Izraelcev ni posnemala vere svojega prednika Abrahama. Bili so nezvesti in so zavrnili Jezusa kot Mesija. Zato je Bog zavrnil njih. (Matevž 21:43) Vendar pa so krotki posamezniki med ljudmi bili deležni obljubljenih blagoslovov. Ob binkoštih leta 33 n. š. je bila rojena krščanska občina. Ta organizacija s svetim duhom maziljenih kristjanov se je imenovala ‚Izrael Božji‘ in se je izkazala za posrednika, po katerem bodo prišli ti blagoslovi. (Galatom 6:16)

Nekatere člane te občine je bilo treba šolati glede enakosti. Učenec Jakob je na primer svetoval tistim, ki so s premožnejšimi kristjani ravnali bolj spoštljivo kot s siromašnejšimi. (Jakob 2:1–4) Kar so delali, je bilo napačno. Apostol Pavel je pokazal, da nejudovski kristjani nikakor niso manjvredni od judovskih in da kristjanke niso manjvredne od kristjanov. Pisal je: »Zakaj vsi ste sinovi Božji po veri, v Kristusu Jezusu. Kajti katerikoli ste bili krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli. Ni tu Juda, ne Grka, ni tu sužnja, ne svobodnega, ni tu moškega, ne ženske: zakaj vi vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« (Galatom 3:26–28)

Današnje brezrazredno ljudstvo

Danes se Jehovove priče trudijo živeti po svetopisemskih načelih. Zavedajo se, da družbeni sloji v Božjih očeh ne pomenijo nič. Zato se ne delijo na duhovnike in laike ter se ne ločujejo glede na barvo kože ali bogastvo. Čeprav so nekateri med njimi morda premožni,  pa se ne osredinjajo na »bahavo razkazovanje svojih življenjskih sredstev« (NW ), saj se zavedajo, da so takšne stvari samo minljive. (1. Janezov 2:15–17) Ravno nasprotno, združuje jih čaščenje Vesoljnega suverena, Boga Jehova.

Vsak posameznik med njimi sprejme odgovornost, da bo sodeloval v delu oznanjevanja dobre novice o Kraljestvu svojim bližnjim. Podobno kakor Jezus izkazujejo čast teptanim in zapostavljenim, tako da jih obiskujejo na njihovem domu in so jih pripravljeni poučevati o Božji Besedi. Tisti z nižjim družbenim položajem delajo z ramo ob rami s tistimi, ki bi jih nekateri morda imeli za višji sloj. Duhovne vrline so tiste, ki nekaj štejejo, ne pa družbeni sloj. Kakor v prvem stoletju so vsi bratje in sestre v veri.

Enakost dopušča raznolikost

Seveda pa enakost ne pomeni popolne enoličnosti. Moški in ženske, starejši in mlajši, vsi so del te krščanske organizacije, v kateri so tudi ljudje raznovrstnega rasnega, jezikovnega, narodnostnega in gospodarskega porekla. Kot posamezniki imajo različne umske in fizične sposobnosti. Toda zaradi teh razlik niso nekateri boljši, drugi pa slabši. Te razlike prej prispevajo k prijetni raznolikosti. Ti kristjani se zavedajo, da so vse njihove sposobnosti Božje darilo, ne pa razlog za to, da bi se čutili večvredne.

Razredno razlikovanje je posledica človekovega poskusa, da bi si vladal sam, namesto da bi upošteval Božje vodstvo. Kmalu bo Božje kraljestvo začelo za vedno vladati tej zemlji, kar bo odstranilo razredno razlikovanje, ki ga je povzročil človek, skupaj z vsemi drugimi stvarmi, ki so dolga tisočletja povzročale trpljenje. Takrat bodo v pravem pomenu besede ‚krotki podedovali deželo‘. (Psalm 37:11) Ne bo več nobenega razloga za to, da bi se posameznik ponašal z domnevno večvrednostjo. Družbenim razredom ne bo nikoli več dovoljeno ločevati svetovne človeške bratovščine.

[Poudarjeno besedilo na strani5]

Stvarnik »ni pristranski s knezi in ne daje prednosti bogatemu pred revežem, saj so vsi delo njegovih rok«. (Job 34:19, SSP )

[Slika na strani 6]

Jehovove priče izkazujejo čast svojim sosedom

[Slike na strani 7]

Med pravimi kristjani so duhovne vrline tiste, ki nekaj štejejo