Brata, ki sta si izoblikovala različno stališče

ODLOČITVE staršev neogibno vplivajo na njihove otroke. To velja tako danes, kakor je veljalo nekoč v edenskem vrtu. Uporniško ravnanje Adama in Eve je močno vplivalo na vse človeštvo. (1. Mojzesova 2:15, 16; 3:1–6; Rimljanom 5:12) Vendar pa ima vsak med nami priložnost razviti dober odnos z našim Stvarnikom, če to le hoče. To kaže poročilo o Kajnu in Abelu, prvih bratih v človeški zgodovini.

Nobenega svetopisemskega dokaza ni za to, da je Bog govoril z Adamom in Evo še po njunem izgonu iz Edena. Kljub temu se Jehova ni prikril pred njunima sinovoma. Kajn in Abel sta od svojih staršev nedvomno izvedela, kaj se je zgodilo. Lahko sta videla »kerube in plamen meča švigajočega, da stražijo pot do drevesa življenja«. (1. Mojzesova 3:24) Ta moža sta prav tako na lastne oči videla resničnost Božje objave, da bosta znoj in bolečina postala življenjska resničnost. (1. Mojzesova 3:16, 19)

Kajn in Abel sta se gotovo zavedala besed, ki jih je Jehova namenil kači: »Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:15) Kar sta Kajn in Abel vedela o Jehovu, bi jima lahko omogočilo razviti z njim priznan odnos.

Kajn in Abel sta razmišljala o prerokbi, ki jo je Jehova izrekel, in o lastnostih, ki jih kaže kot ljubeč Dobrotnik, zato sta si gotovo zaželela Božjega odobravanja. Toda do kakšne stopnje bosta razvijala to željo? Ali se bosta odzvala prirojeni želji, da častita Boga in negujeta svojo duhovnost, dokler ne bosta vere kazala z deli? (Matevž 5:3, NW )

Brata prineseta daritvi

Čez čas sta Kajn in Abel prinesla daritev Bogu. Kajn je daroval zemeljske sadove, Abel pa od prvencev svoje črede. (1. Mojzesova 4:3, 4) Tedaj sta moža lahko bila stara že okrog 100 let, saj je bil Adam star 130 let, ko je postal oče svojemu sinu Setu. (1. Mojzesova 4:25; 5:3)

Kajn in Abel sta z daritvijo pokazala, da priznavata svojo grešnost in si želita Božjo naklonjenost. Gotovo sta vsaj nekoliko premišljevala o Jehovovi obljubi glede kače in ženinega Semena. Biblija nikjer ne navaja, koliko časa in truda sta Kajn in Abel posvetila razvijanju priznanega odnosa z Jehovom. Toda Božji odziv na njuni daritvi nam odkrije skrite misli vsakega od njiju.

Nekateri učenjaki domnevajo, da je Eva menila, da je Kajn tisto »seme«, ki bo uničilo kačo, saj je ob njegovem rojstvu rekla: »Dobila sem moža s pomočjo GOSPODA.« (1. Mojzesova 4:1) Če je Kajn enako mislil, se je popolnoma motil. Po drugi strani pa je Abelovo žrtev spremljala vera. Tako je ‚Abel po veri daroval Bogu boljšo žrtev mimo Kajna‘. (Hebrejcem 11:4)

Abelov duhovni uvid in Kajnovo pomanjkanje tega pa ni bila edina razlika med tema  bratoma. Obstajala je tudi razlika v njunem stališču. Zato se je »GOSPOD ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl«. Kajn je verjetno o svoji daritvi razmišljal le površno in jo zgolj mehanično žrtvoval. Bog pa ni odobraval čaščenja, ki je bilo zgolj formalno. Kajn je razvil hudobno srce in Jehova je sprevidel njegove napačne nagibe. Kajnov odziv na zavrnitev žrtve odseva njegov pravi duh. Namesto, da bi popravil svoje stališče in nagibe, ‚se raztogoti Kajn silno in upade obličje njegovo‘. (1. Mojzesova 4:5) Njegovo vedenje je razkrilo hudobne misli in namene.

Opozorilo in odziv

Ker je Bog poznal Kajnovo stališče, mu je svetoval z besedami: »Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje? Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj!« (1. Mojzesova 4:6, 7)

V tem je pouk za vse nas. Greh resnično preži pred vrati, pripravljen, da nas pogoltne. Vendar pa nam je Bog dal svobodno voljo in lahko se odločimo, da bomo prav ravnali. Jehova je pozval Kajna, naj ‚dela dobro‘, vendar ga ni silil, naj se spremeni. Kajn se je odločil po svoje.

Navdihnjeno poročilo nadaljuje: »Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: ‚Pojdiva ven!‘ Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil.« (1. Mojzesova 4:8, SSP) Kajn je tako postal neposlušen, hladnokrven morilec. Pokazal ni niti kančka kesanja, ko ga je Jehova vprašal: »Kje je Abel, brat tvoj?« Namesto tega mu je Kajn brezčutno in predrzno odgovoril: »Ne vem; sem li jaz varuh brata svojega?« (1. Mojzesova 4:9) Ta očitna laž in zanikanje odgovornosti sta razkrila Kajnovo brezsrčnost.

Jehova je preklel Kajna in ga pregnal iz okolice Edena. Prekletstvo, razglašeno nad zemljo, naj bi še bolj veljalo za Kajna, in zemlja mu kljub obdelovanju ne bo obrodila. Potikal naj bi se in begal po zemlji. Kajn je s pritožbo nad strogostjo svoje kazni pokazal, da se boji maščevanja za  bratov umor, vendar pa ni pokazal iskrenega kesanja. Jehova ga je »zaznamenjal« – verjetno s formalnim odlokom, ki so ga drugi poznali in upoštevali ter naj bi preprečeval, da bi ga kdo ubil iz maščevanja. (1. Mojzesova 4:10–15)

Kajn potem »odide izpred obličja GOSPODOVEGA in se naseli v deželi Nodi, vzhodno od Edena«. (1. Mojzesova 4:16) Po poroki z eno svojih sester ali nečakinj je zgradil mesto, ki ga je imenoval po svojem prvorojencu Enohu. Kajnov potomec Lameh se je izkazal ravno tako nasilen kakor njegov brezbožni prednik. Kajnov rod pa je bil uničen v potopu Noetovih dni. (1. Mojzesova 4:17–24)

Pouk za nas

Poročilo o Kajnu in Abelu je za nas poučno. Apostol Janez prigovarja kristjanom, naj ljubijo drug drugega, »ne kakor Kajn, ki je bil iz Hudobnega in je ubil brata svojega«. Kajnova ‚dela so bila hudobna, dela brata njegovega pa pravična‘. Janez še pravi: »Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem.« Res je, da to, kako ravnamo s sokristjani, vpliva na naš odnos z Bogom in naše prihodnje obete. Ne moremo sovražiti kakega sokristjana in hkrati biti v priznanem položaju pred Bogom. (1. Janezov 3:11–15; 4:20)

Kajn in Abel sta gotovo imela podobno vzgojo, toda Kajnu je manjkalo vere v Boga. V resnici je odseval duha Hudiča, prvotnega ‚ubijalca in očeta laži‘. (Janez 8:44) Kajnovo ravnanje kaže, da imamo vsi možnost izbire, da se tisti, ki se odločijo za greh, ločijo od Boga in da Jehova izvrši obsodbo nad neskesanimi.

Abel pa je po drugi strani dokazal vero v Jehova. Resnično, »po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna; po njej je bil izpričan za pravičnega, ker je Bog sam pričal o njegovih darovih«. Čeprav v Svetem pismu ni zapisana niti ena beseda, ki jo je izrekel Abel, pa vendar nam on ‚govori‘ po svoji zgledni veri. (Hebrejcem 11:4)

Abel je bil prvi v dolgi vrsti tistih, ki so ohranili svojo značajnost. Njegova kri, ki je ‚vpila z zemlje do Jehova‘, ni bila pozabljena. (1. Mojzesova 4:10; Lukež 11:48–51) Če kažemo vero tako, kot jo je Abel, se lahko tudi mi veselimo dragocenega in trajnega odnosa z Jehovom.

[Okvir na strani 22]

KMETOVALEC IN PASTIR

Obdelovanje zemlje in skrb za živali sta bila med Adamovimi prvotnimi odgovornostmi, ki mu jih je poveril Bog. (1. Mojzesova 1:28; 2:15; 3:23) Njegov sin, Kajn, se je lotil kmetovanja, Abel pa je postal pastir. (1. Mojzesova 4:2) Zakaj je Abel vzrejal ovce, ko pa je bila človekova hrana pred potopom sestavljena izključno iz sadja in zelenjave? (1. Mojzesova 1:29; 9:3, 4)

Ovce potrebujejo za to, da bi se lepo razvijale, človekovo skrb. Abelov poklic priča, da je človek že od samega začetka človeške zgodovine vzrejal te domače živali. Sveto pismo nam ne pove, ali so se ljudje pred potopom hranili tudi z mlekom, toda tudi tisti, ki se hranijo izključno z zelenjavo, lahko uporabijo ovčjo volno. Ko ovce poginejo, se lahko njihove kože koristno uporabi. Jehova je na primer Adamu in Evi za obleko priskrbel »[dolgi, NW ] suknji iz kož«. (1. Mojzesova 3:21)

V vsakem primeru se zdi razumno sklepati, da sta Kajn in Abel prvotno sodelovala drug z drugim. Pridelovala sta nekaj, kar so drugi družinski člani potrebovali, da bi bili oblečeni in dobro nahranjeni.

[Slika na strani 23]

Kajnova ‚dela so bila hudobna, dela brata njegovega pa pravična‘