Čistoča – kaj zares pomeni?

MISIJONARJI so v Evropi in Združenih državah v 18. in 19. stoletju zaradi zelo nehigieničnih razmer razglašali to, kar bi lahko imenovali »nauk o čistoči«. Ta nauk je umazanijo poenačil z grehom, medtem ko je bilo za čistočo rečeno, da posameznika zbliža z Bogom. Geslo »Čistoča takoj za pobožnostjo« je verjetno zaradi tega postalo tako priljubljeno.

Takšno gledišče je privzela Vojska odrešitve, ki sta jo ustanovila William in Catherine Booth. Kot piše v knjigi Health and Medicine in the Evangelical Tradition, je eno njihovih prvih gesel bilo: »Milo, juha in rešitev.« Ko so Louis Pasteur in drugi neizpodbitno dokazali povezavo med boleznijo in bakterijami, je bila to le še dodatna spodbuda in znanstvena osnova za program izboljšanja splošnega zdravja prebivalstva.

Nekateri takojšnji ukrepi so bili, da se od prič na sodišču ni več zahtevalo, naj poljubijo Biblijo, odpravili pa so tudi skupno čašo za pitje v šolah in na železniških postajah. Pri bogoslužju so celo poskusili zamenjati skupni kelih s posameznimi čašami. Da, zdi se, da so ti zgodnji pionirji precej uspešno spreminjali poglede ljudi na čistočo. Nanje so tako zelo vplivali, da je neka pisateljica izid imenovala »navdušenje nad čistočo«.

 Vendar je bilo to »navdušenje nad čistočo« očitno samo površinsko. Ni bilo dolgo, ko so podjetni trgovci navadno milo spremenili v lepotni izdelek. Zaradi spretnega oglaševanja so kupci pričeli razmišljati, da bodo z uporabo določenih izdelkov za osebno nego dosegli zavidanja vreden družbeni položaj. Televizija te sanje še vedno ohranja. Uspešne in očarljive ljudi v oglasih in osladnih televizijskih nadaljevankah le redko vidimo, kako pospravljajo po hiši, pometajo dvorišče, pobirajo smeti ali čistijo za svojimi hišnimi ljubljenčki.

Potem so tu tudi tisti, ki menijo, da se račune plačuje s posvetno zaposlitvijo, medtem ko so gospodinjenje ali druga opravila povezana s čiščenjem brez finančne vrednosti. In le zakaj bi morali skrbeti za okolje, ko pa ni za to nobene denarne nagrade? Ena od posledic tega je, da nekateri današnji ljudje menijo, da k čistoči spada le osebna nega.

Božje gledišče o čistoči

Brez dvoma so ti prvi poskusi, da bi ljudi naučili čistoče, pomagali izboljšati njihove življenjske razmere. In to povsem upravičeno, saj je čistoča lastnost, ki pripada in izvira od svetega in čistega Boga, Jehova. On nas uči, naj si koristimo tako, da postanemo sveti in čisti v vseh svojih poteh. (Izaija 48:17; 1. Petrov 1:15)

Bog Jehova je v tem pogledu dober zgled. Čistočo se, kakor tudi druge njegove nevidne lastnosti, lahko jasno vidi v Božjem vidnem stvarstvu. (Rimljanom 1:20, NW ) Vidimo lahko, da stvarstvo samo po sebi ne povzroča nobenega trajnega onesnaženja. Zemlja je s svojimi ekološkimi kroženji samoočiščevalni čudež in je bila namenjena čistemu in zdravemu življenju. Le Načrtovalec s čistimi mislimi bi lahko naredil takšno čisto delo. Iz tega lahko torej sklenemo, da bi morali biti častilci Boga v vseh vidikih svojega življenja čisti.

Štirje vidiki čistoče

Biblija govori o štirih vidikih čistoče, za katerimi bi si častilci Boga morali prizadevati. Preglejmo sedaj vsakega od njih.

Duhovna čistost. Ta bi se lahko štela za najpomembnejšo od vseh, ker je povezana s posameznikovim obetom na večno življenje. Vendar pa se ta vidik čistoče pogosto najbolj zanemarja. Preprosto povedano, biti duhovno čist pomeni, da nikoli ne prestopimo meje, ki jo je Bog začrtal med pravim in krivim čaščenjem, saj ima Bog vsako obliko krivega čaščenja za nečisto. Apostol Pavel je napisal: »Odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte, in jaz vas sprejmem.« (2. Korinčanom 6:17) Tudi učenec Jakob je glede tega zelo določen: ‚Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to: [. . .] ohraniti se neomadeževanega od sveta.‘ (Jakob 1:27)

Bog je jasno pokazal, da obsoja mešanje krivega čaščenja s svojim čistim čaščenjem. H krivemu čaščenju pogosto spadajo nečisti običaji ter ostudni maliki in bogovi. (Jeremija 32:35) Zato se prave kristjane spodbuja, naj se nikakor ne vpletajo v nečisto čaščenje. (1. Korinčanom 10:20, 21; Razodetje 18:4)

Moralna čistost. Tudi tukaj je Bog natančno začrtal mejo med tem, kaj je čisto in kaj nečisto. Svet je kot celota postal takšen, kakršen je opisan v Listu Efežanom 4:17–19: »Otemnjeni [so] v razumu, odtujeni življenju Božjemu [. . .], ki so se, ko so postali brezčutni, vdali razuzdanosti, da strežejo sleherni nečistosti z lakomnostjo.« Takšno nemoralno razmišljanje se kaže na mnogo načinov, vidnih in prikritih, zato morajo biti kristjani pozorni.

Tisti, ki ljubijo Boga, vedo, da prostitucija, homoseksualnost, predzakonska spolnost in  pornografija kršijo Jehovova merila moralne čistosti. Vendar so takšne navade pogoste v svetu zabave in mode. Kristjani se morajo zato paziti takšnih teženj. Z oblačenjem pomanjkljivih, razkrivajočih oblek, ko gre za krščanske shode ali družabna srečanja, bi posameznik pritegnil nepotrebno pozornost na človeško telo in kazal, da mu je pri moralni čistosti spodrsnilo. Poleg tega, da takšno oblačenje v krščansko družbo vnaša nečisto posvetno razmišljanje, pa lahko v drugih tudi spodbudi nečiste misli. To je področje, kjer si morajo kristjani močno prizadevati, da bi odsevali »modrost [. . .], ki je od zgoraj«. (Jakob 3:17)

Umska čistost. Najskritejši kotički posameznikovih misli ne bi smeli biti skladišče nečistih misli. Jezus je svaril pred nečistim razmišljanjem, ko je rekel: »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« (Matevž 5:28, SSP; Marko 7:20–23) Te besede veljajo tudi za gledanje pornografskih slik in filmov, branje zgodb, ki govorijo o opolzkih spolnih dejavnostih, in poslušanje pesmi, katerih besedila namigujejo na nemoralo. Kristjani se morajo torej paziti, da se ne bi onečastili s premišljanjem o nečistih rečeh, ki bi lahko vodile do nečistega, nesvetega govorjenja in ravnanja. (Matevž 12:34; 15:18)

Telesna čistoča. Svetost in telesna čistoča sta v Bibliji tesno povezani. Pavel je denimo napisal: »Ljubljeni, očistimo se vsakega madeža mesa in duha ter dopolnjujmo svetost v strahu Božjem.« (2. Korinčanom 7:1) Pravi kristjani bi si torej morali prizadevati ohranjati svoje telo, dom ter okolje čisto in urejeno, kolikor jim le dovoljujejo okoliščine. Celo tam, kjer vode za čiščenje ali kopanje ni lahko dobiti, bi se morali kristjani kar najbolj potruditi, da bi bili vedno čisti in spodobni.

Telesna čistoča tudi izvzema uporabo tobaka v kakršni koli obliki, pretirano vdajanje pitju alkoholnih pijač in vsako obliko zlorabe drog, kar vse onesnaži telo in mu škodi. Pastir, opisan v Visoki pesmi, je užival v prijetnem vonju Šulamljankinih oblačil. (Visoka pesem 4:11) Skrb za osebno nego je ljubeče dejanje, saj ne želimo, da bi se drugi okoli nas zaradi naših neprijetnih vonjav neprijetno počutili. Parfumi in kolonjske vode so lahko prijetni, ne morejo pa nadomestiti rednega umivanja in čistih oblačil.

Ohraniti uravnovešen pogled

Ko gre za telesno čistočo, lahko ljudje pričnejo pretiravati. Po eni strani nas lahko  obsedenost s čistočo oropa življenjske radosti. Prav tako nam vzame veliko dragocenega časa. Po drugi strani pa se lahko zgodi, da popravilo umazanih in neurejenih domov veliko stane. Med tema skrajnostima pa obstajajo praktični, uravnovešeni ukrepi za to, da bi naš dom ohranjali čist in spodoben.

Naj bo preprost. Natrpane domove oziroma sobe je težko čistiti, pa tudi umazanijo se stežka odkrije v tako napolnjenem prostoru. Skromni in urejeni domovi zahtevajo manj časa za čiščenje. Biblija preprost življenjski slog močno priporoča: »Če pa imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« (1. Timoteju 6:8)

Naj bo urejen. Za čist dom so odgovorni vsi, ki v njem živijo. Neurejeni domovi se pogosto pričnejo z neurejenimi sobami. Urejenost pomeni, da so vse reči na pravem mestu. Umazanim oblekam denimo ni mesto na tleh spalnice. Resnejše in mogoče tudi nevarnejše je, če vsepovsod ležijo igrače in orodje. Nered je pogost vzrok nesreč, ki se pripetijo doma.

Jasno je, da sta čistoča in krščanski način življenja neločljiva. O bogovdanem življenju prerok Izaija govori kot o ‚Poti svetosti‘ in doda streznjujočo misel, da »nečisti ne bo hodil po njej« (SSP ). (Izaija 35:8) Da, če že sedaj negujemo dobre navade glede čistoče, s tem močno dokazujemo našo vero v Božjo obljubo, da bo kmalu uredil čisto rajsko zemljo. Tedaj bodo v vsakem kotičku tega lepega planeta vsi ljudje slavili Boga Jehova tako, da se bodo povsem prilagodili njegovim popolnim merilom za čistočo. (Razodetje 7:9)

[Slika na strani 6]

Za čist dom so odgovorni vsi, ki v njem živijo

[Slika na strani 7]

Zemlja je samoočiščevalni čudež