Življenjska zgodba

Jehova naju je naučil zdržljivosti in vztrajnosti

PRIPOVEDUJE ARISTOTELIS APOSTOLIDIS

Na severnih obronkih Kavkaza leži Pjatigorsk, rusko mesto, poznano po svojih mineralnih vrelcih in blagem podnebju. Tukaj sem se leta 1929 rodil staršema, ki sta bila begunca iz Grčije. Deset let kasneje, po mori stalinističnih čistk, nasilja in etničnega čiščenja, smo zopet postali begunci, morali smo se namreč preseliti v Grčijo.

PO SELITVI v Pirej, v Grčiji, je beseda »begunci« dobila za nas povsem nov pomen. Počutili smo se kot popolni tujci. Čeprav sva se z bratom imenovala po dveh slavnih grških filozofih, Sokratu in Aristotelu, so naju le redko tako klicali. Za vse sva bila mala Rusa.

Kmalu po začetku druge svetovne vojne je moja ljubljena mati umrla. Bila je središče naše družine in izgubo smo močno občutili. Ker je že nekaj časa bolehala, me je naučila mnogih hišnih opravil. To šolanje se je kasneje v življenju izkazalo za zelo koristno.

Vojna in osvoboditev

Zaradi vojne, nacistične okupacije in neprestanega bombardiranja od zavezniških sil se je vsak dan zdel zadnji. Bilo je tako veliko revščine, lakote in smrti. Od svojega enajstega leta sem moral skupaj z očetom trdo delati, da bi se vsi trije lahko preživljali. Pomanjkljivo znanje grščine pa tudi vojna in njene posledice so me ovirali pri posvetnem izobraževanju.

Oktobra 1944 se je končala nemška okupacija Grčije. Kmalu zatem sem prišel v stik z Jehovovimi pričami. V tistem času,  polnem obupa in bede, se je biblijsko upanje na svetlo prihodnost pod Božjim kraljestvom kljub temu dotaknilo mojega srca. (Psalm 37:29) Božja obljuba o neskončnem življenju v miroljubnih razmerah tukaj na zemlji je bila pravi balzam za moje rane. (Izaija 9:7) Leta 1946 sva se z očetom krstila v znak najine posvetitve Jehovu.

Prihodnje leto sem v drugi občini, ustanovljeni v Pireju, z veseljem sprejel svojo prvo nalogo kot služabnik za razglašanje (kasneje služabnik za revije). Naše področje se je raztezalo kakih 50 kilometrov, od Pireja pa vse do Elevsisa. Takrat je v občini služilo mnogo z duhom maziljenih kristjanov. Imel sem prednost, da sem lahko delal z njimi in se od njih učil. V njihovi družbi sem užival, ker so pripovedovali nešteta doživetja o velikem trudu, ki je bil potreben za to, da bi opravljali oznanjevalsko delo. Iz njihove življenjske poti je bilo jasno, da je za zvesto služenje Jehovu treba veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. (Dejanja 14:22) Kako vesel sem, da je sedaj na tem področju več kot 50 občin Jehovovih prič!

Nepričakovan izziv

Nekoliko kasneje sem spoznal Eleni, ljubko, gorečo mlado kristjanko v mestu Patras. Proti koncu leta 1952 sva se zaročila. Vendar pa je Eleni čez nekaj mesecev resno zbolela. Zdravniki so ugotovili, da ima možganski tumor in da je njeno stanje kritično. Takoj je morala na operacijo. Po velikem naprezanju sva uspela najti zdravnika v Atenah, ki je bil pripravljen ravnati v skladu z najinim verskim prepričanjem in operirati brez krvi, čeprav takrat zdravniki niso imeli na voljo toliko medicinske opreme. (3. Mojzesova 17:10–14; Dejanja 15:28, 29) Po operaciji so bili zdravniki previdno optimistični glede obetov moje zaročenke, vendar pa niso izključili možnosti, da bi se bolezen ponovila.

Kaj naj bi naredil v takšnem položaju? Ali naj bi glede na spremenjene okoliščine razdrl zaroko in se osvobodil kakršnih koli obveznosti? Ne! Z zaroko sem se zaobljubil in hotel sem, da moj da pomeni da. (Matevž 5:37) Niti za trenutek si nisem dovolil misliti drugače. Eleni je ob negi svoje starejše sestre delno okrevala in decembra 1954 sva se poročila.

Čez tri leta se je Eleni bolezen ponovila in isti zdravnik jo je moral še enkrat operirati. Tokrat je operiral globlje v možgane, da bi povsem odstranil tumor. Zaradi tega je žena po operaciji ostala delno paralizirana, pa tudi njen center za govor je bil močno prizadet. Pred nama so se sedaj pojavili povsem novi težavni izzivi. Celo najpreprostejše opravilo je za mojo drago ženo postalo velika ovira. Ker je bila paralizlirana, je bilo treba narediti korenite spremembe v najinih vsakdanjih navadah.  Vse to pa je predvsem zahtevalo veliko zdržljivosti in vztrajnosti.

Sedaj se je materino šolanje izkazalo za neprecenljivo. Zgodaj vsako jutro sem pripravil vse sestavine za obroke, Eleni pa je kuhala. Zelo pogosto sva gostila druge, tudi polnočasne strežnike, ljudi, s katerimi sva preučevala Biblijo, in sokristjane iz občine, ki so bili v potrebi. Vsi so se strinjali, da so bili ti obroki zares zelo okusni! Z Eleni sva skupaj opravljala tudi druga hišna opravila, da je bil najin dom čist in urejen. V takšnih zelo zahtevnih razmerah sva živela 30 let.

Gorečnost kljub bolezni

Zame in za druge je bilo zelo ganljivo videti, da ženine ljubezni do Jehova in gorečnosti za njegovo službo ni moglo nič zmanjšati. Sčasoma in z vztrajnim prizadevanjem se je Eleni uspela izražati z nekaj besedami. O dobri novici iz Biblije je zelo rada govorila z ljudmi na ulici. Ko sem šel na poslovna potovanja, sem jo vzel s seboj in avto parkiral blizu pločnika, kjer je hodilo veliko ljudi. Odprla je okno avtomobila in mimoidočim ponujala reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Ob neki priložnosti je oddala 80 revij v dveh urah. Zelo pogosto je porabila vse starejše revije, ki so bile na voljo v občini. Eleni pa je redno sodelovala tudi v drugih oblikah oznanjevanja.

Vsa leta, ko je bila moja žena invalidna, je bila vedno z mano na shodih. Nikoli ni zamudila nobenega zborovanja ali zbora, niti takrat ne, ko sva morala zaradi preganjanja Jehovovih prič v Grčiji potovati v tujino. Kljub svojim omejitvam je z veseljem obiskala zborovanja v Avstriji, Nemčiji, na Cipru in v drugih deželah. Nikoli se ni pritoževala ali zahtevala pozornosti, niti takrat, ko ji je bilo občasno neprijetno zaradi mojih večjih odgovornosti v Jehovovi službi.

Zame so bile te okoliščine dolgotrajno šolanje v vzdržljivosti in vztrajnosti. Velikokrat sem okusil Jehovovo pomoč. Bratje in sestre so se zares žrtvovali, da bi nama pomagali, kjer koli so lahko, zdravniki pa so naju prijazno podpirali. V vseh teh težavnih letih nisva bila nikoli v pomanjkanju, čeprav zaradi zahtevnih okoliščin nisem mogel imeti službe s polnim delovnim časom. Jehovu in služenju njemu sva vedno dajala prednost pred vsem drugim. (Matevž 6:33)

Mnogi so spraševali, kako sva vzdržala v tistih težavnih časih. Ko sedaj gledam nazaj, se zavedam, da so osebno preučevanje Biblije, iskrena molitev k Bogu, redna navzočnost na krščanskih shodih in goreče sodelovanje v oznanjevalskem delu okrepili  najino vzdržljivost in vztrajnost. Vedno sva se spominjala spodbudnih besed iz Psalma 37:3–5, SSP: »Zaupaj v GOSPODA in delaj dobro [. . .]. Razveseljuj se v GOSPODU [. . .]. Izroči svojo pot GOSPODU, zaupaj vanj, in on bo storil.« Dragocen nama je bil tudi svetopisemski stavek iz Psalma 55:22: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral.« Kakor otrok, ki popolnoma zaupa svojemu očetu, nisva najinih bremen le vrgla na Jehova, ampak sva jih pri njem tudi pustila. (Jakob 1:6)

Ko je žena 12. aprila 1987 oznanjevala pred najino hišo, so težka železna vrata za njo zanihala in jo pahnila na pločnik. Zaradi hudih poškodb, ki jih je pri tem utrpela, je bila naslednja tri leta v komi. Umrla je na začetku leta 1990.

Služiti Jehovu po svojih najboljših zmožnostih

Leta 1960 sem bil v Nikaii, Pirej, imenovan za občinskega slugo. Od takrat sem imel prednost služiti v številnih drugih občinah v Pireju. Čeprav nisem nikoli imel svojih otrok, sem se veselil, da sem lahko številnim duhovnim otrokom pomagal postati trdni v resnici. Nekateri od njih sedaj služijo kot občinski starešine, strežni služabniki, pionirji in člani betelske družine.

Potem ko je bila leta 1975 v Grčiji obnovljena demokracija, so Jehovove priče lahko imeli zborovanja svobodno in se ni bilo več treba skrivati po gozdovih. Izkušnje, ki smo si jih nekateri pridobili pri organiziranju zborovanj v tujini, so se sedaj izkazale za neprecenljive. Tako mi je bilo v veselje in prednost, da sem lahko vrsto let služil v različnih zborovalnih odborih.

Nato pa je bilo leta 1979 vse pripravljeno za gradnjo prve zborske dvorane v Grčiji, in sicer na obrobju Aten. Dobil sem nalogo, da pomagam pri organizaciji in izvajanju del tega velikanskega gradbenega projekta. Tudi to delo je zahtevalo veliko zdržljivosti in vztrajnosti. Zaradi triletnega skupnega dela z več sto brati in sestrami se je med nami spletla močna vez ljubezni in enotnosti. Spomini s tega projekta so se mi neizbrisno vtisnili v srce.

Skrb za duhovne potrebe zapornikov

Čez nekaj let so se mi odprle nove priložnosti. Blizu področja moje občine v Korydallosu je eden največjih zaporov v Grčiji. Od aprila 1991 sem bil postavljen za to, da kot strežnik Jehovovih prič vsak teden obiščem ta zapor. Tam lahko vodim biblijske pouke in krščanske shode z zainteresiranimi zaporniki. Mnogi od njih so naredili velike spremembe in tako dokazali, da ima Božja beseda neznansko moč. (Hebrejcem 4:12) To je naredilo močan vtis tako na zaporniško osebje kot tudi na druge zapornike. Nekateri zaporniki, s katerimi sem preučeval Biblijo, so bili izpuščeni in so sedaj oznanjevalci dobre novice.

Nekaj časa sem preučeval s tremi zloglasnimi prekupčevalci drog. Ko so duhovno napredovali, so na biblijski pouk prišli obriti, lepo počesani, v srajci in kravati, in to sredi avgusta, enem najbolj vročih mesecev v Grčiji! Upravnik zapora, glavni paznik in nekateri uslužbenci so prihiteli iz svojih pisarn, da bi videli ta čudež. Niso mogli verjeti svojim očem!

Drugemu spodbudnemu doživetju smo bili priča na ženskem oddelku zapora. Pričeli smo preučevati z ženo, ki je bila zaradi umora obsojena na dosmrtno kazen. Znana je bila po svojem upornem vedenju. Vendar se je zaradi biblijske resnice, katere  se je učila, kmalu pričela tako opazno spreminjati, da so mnogi pripomnili, da je bila podobna levinji, ki se je spremenila v jagnje! (Izaija 11:6, 7) Kmalu si je pridobila spoštovanje in zaupanje upravnice zapora. Z veseljem sem opazoval, kako je dobro duhovno napredovala in to toliko, da se je posvetila Jehovu.

Pomoč bolnim in ostarelim

Zaradi tega, ker sem bil priča ženinemu dolgemu boju z boleznijo, sem postal bolj dovzeten za potrebe bolnih in starejših med nami. Moje zanimanje so vsakič vzbudili članki v naših publikacijah, ki so nas spodbujali, naj si prizadevamo takim posameznikom ljubeče pomagati. Takšne članke sem zelo cenil in jih zbiral. Z leti se je v mapi nabralo več kot sto strani – začenši s člankom »Bodimo pozorni do starejših in bolnih« iz angleškega Stražnega stolpa, 15. julij 1962. Mnogi od teh člankov so pokazali, da je za vsako občino koristno, če poskrbi za organizirano pomoč bolnim in ostarelim. (1. Janezov 3:17, 18)

Starešine so sestavili skupino bratov in sester, ki so bili pripravljeni poskrbeti za potrebe bolnih in ostarelih v naši občini. Prostovoljce smo organizirali v različne skupine – denimo tiste, ki so lahko pomagali čez dan, druge, ki so lahko pomagali ponoči, tiste, ki so lahko priskrbeli prevoz, in tiste, ki so bili na voljo 24 ur na dan. Ti zadnji so bili nekakšen leteči oddelek.

Takšen trud je prinesel spodbudne rezultate. Tako smo denimo neko bolno sestro, ki je živela sama in smo jo obiskovali vsak dan, nezavestno našli na tleh ravno ob enem takšnih obiskov. Takoj smo obvestili sestro, ki je živela blizu in je imela avto. Bolno sestro je v bližnjo bolnišnico odpeljala v rekordnem času – v samo desetih minutah! Zdravniki so rekli, da ji je to rešilo življenje.

Hvaležnost, ki jo bolni in starejši kažejo do članov te skupine, jim prinaša veliko zadovoljstva. Upanje, da bomo s temi brati in sestrami živeli v drugačnih okoliščinah v Božji novi stvarnosti, nam ogreje srce. Še ena nagrada pa je spoznanje, da smo jim s tem, ko smo jih podpirali v njihovih stiskah, pomagali vzdržati.

Zaradi vztrajnosti sem nagrajen

Sedaj služim kot starešina v eni od občin v Pireju. Vesel sem, da sem kljub vedno višji starosti in zdravstvenim težavam še vedno lahko dejaven v občini.

V vseh teh letih so težavne okoliščine, hudi izzivi in nepredvideni dogodki zahtevali izredno žilavost in vztrajnost. Vendar mi je Jehova vedno dal potrebno moč, da bi te težave premagal. Znova in znova sem občutil resničnost psalmistovih besed: »Ko pravim: Omahuje noga moja, milost tvoja, o GOSPOD, me podpira. Kadar mi je premnogo skrbi na srcu, tolažbe tvoje razveseljujejo dušo mojo.« (Psalm 94:18, 19)

[Slika na strani 25]

Z ženo Eleni leta 1957 po njeni drugi operaciji

[Slika na strani 26]

Na zborovanju v Nürnbergu, Nemčija, leta 1969

[Slika na strani 28]

Skupina bratov in sester, ki je pomagala bolnim in starejšim