Kako pomembna je čistoča?

VSAKDO si po svoje predstavlja čistočo. Tako denimo majhen deček, ko mu mama reče, naj si umije roke in obraz, morda meni, da je dovolj, če prste drži pod pipo s tekočo vodo in si zmoči le ustnice. Toda mama ve, kako je to treba narediti. Odvede ga nazaj v kopalnico in mu z veliko vode in mila temeljito umije roke in obraz – kljub njegovim glasnim ugovorom!

Seveda merila za čistočo niso enaka povsod po svetu in ljudje odrastejo z različnimi predstavami o čistoči. V preteklosti je v mnogih deželah čisto in lepo urejeno okolje v šoli pomagalo učencem, da so si pridobili dobre higienske navade. Danes pa je ponekod šolska okolica tako polna odpadkov in črepinj, da je prej podobna smetišču kakor pa prostoru za igranje ali telovadbo. Kako pa je z učilnicami? Darren, hišnik na neki avstralski gimnaziji, je pripomnil: »Sedaj je polno umazanije tudi v učilnicah.« Nekateri učenci jemljejo navodilo »Poberi« ali »Počisti« kot kazen. Problem pa je v tem, da nekateri učitelji res uporabljajo čiščenje, da bi kaznovali učence.

Po drugi strani pa odrasli niso vedno dober zgled čistoče bodisi v vsakodnevnem življenju bodisi v poslovnem svetu. Tako so denimo mnogi javni prostori zanemarjeni in odbijajočega videza. Nekatere industrije onesnažujejo okolje. Onesnaževanja pa vendar ne povzročajo neosebne industrije in podjetja, ampak ljudje. Čeprav je pohlep verjetno glavni vzrok za svetovni problem onesnaževanja in mnogo z njim povezanih stranskih učinkov, pa svoje prispevajo tudi nečiste osebne navade. Nekdanji generalni direktor Avstralske zveze je podprl ta sklep, ko je dejal: »Vsa vprašanja glede splošnega zdravja prebivalstva se navsezadnje vrtijo okrog tega, koliko je vsak moški, ženska in otrok pozoren na čistočo.«

Vseeno pa nekateri menijo, da je čistoča osebna zadeva, ki se ne tiče nikogar drugega. Ali je res tako?

Ni mogoče dovolj poudariti pomembnosti čistoče, ko gre za našo hrano – pa naj jo kupimo na tržnici, jemo v restavraciji ali pa pri prijatelju. Tisti, ki  pripravljajo oziroma strežejo hrano, katero jemo, morajo ustrezati visokim merilom za čistočo. Umazane roke – njihove ali naše – lahko povzročijo mnogo bolezni. Kako pa je v bolnišnicah, kjer bi najprej pričakovali čistočo? The New England Journal of Medicine je poročal, da neumite roke zdravnikov in sester morda pomagajo pojasniti, zakaj mnogi pacienti v bolnišnicah dobijo okužbe, katerih zdravljenje stane do deset milijard ameriških dolarjev letno. Povsem upravičeno pričakujemo, da ne bo našega zdravja nihče ogrožal s svojimi nečistimi navadami.

Prav tako je zelo nevarno, ko kdo bodisi namerno bodisi nepremišljeno onesnaži naše zaloge vode. In kako varno se je sprehajati bos po plaži, kjer lahko vidite brizgalke, ki so jih zavrgli odvisniki drog in drugi? Morda je za nas osebno še pomembnejše naslednje vprašanje: Ali skrbimo za čistočo našega lastnega doma?

Suellen Hoy v svoji knjigi Chasing Dirt sprašuje: »Ali smo tako čisti, kot smo bili včasih?« Odgovarja: »Verjetno ne.« Po njenem so glavni vzrok spreminjajoče se družbene vrednote. Ljudje namreč vedno manj časa preživijo doma, zato preprosto plačajo nekomu drugemu, da čisti namesto njih. Zato ohranjanje čistega okolja ni več prednostna stvar. »Ne čistim kabine za prhanje, ampak samega sebe,« je rekel neki mož. »Čeprav je moja hiša umazana, sem vsaj jaz čist.«

Vendar pa k čistoči spada še več kot le zunanji videz. To je vseobsegajoče moralno načelo za zdravo življenje. Je tudi stanje uma in srca, ki obsega našo moralo in čaščenje. Poglejmo si, kako je to povezano.