Življenjska zgodba

Služiti v duhu požrtvovalnosti

PRIPOVEDUJE DON RENDELL

Moja mati je umrla leta 1927, ko sem imel komaj pet let. Kljub temu je njena vera močno vplivala na moje življenje. Kako je bilo to mogoče?

MOJA mati je bila zvesta članica anglikanske cerkve, ko se je poročila z mojim očetom, ki je bil poklicni vojak. To je bilo še pred prvo svetovno vojno. Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, se je mati sporekla z vikarjem, ker je uporabljal prižnico za rekrutiranje vojakov. Duhovnikov odgovor? »Pojdi domov in naj te ne skrbi za te stvari!« S tem odgovorom ni bila zadovoljna.

Leta 1917, na vrhuncu vojne, si je šla mati ogledat »Fotodramo stvarjenja«. Prepričana, da je našla resnico, je takoj zapustila svojo cerkev in se pridružila Preučevalcem Biblije, kot so bili Jehovove priče takrat poznani. Obiskovala je shode v občini v Yeovilu, mestu, ki je bilo najbližje naši vasi West Coker v angleški grofiji Somerset.

Mati je o svoji novonajdeni veri kmalu povedala svojim trem sestram. Starejši člani občine v Yeovilu so mi opisali, s kakšno gorečnostjo sta mati in njena sestra Millie kolesarili po našem obsežnem podeželskem področju in delili biblijskoučne pripomočke, Studies in the Scriptures. Na žalost je bila mati zadnjih osemnajst mesecev življenja priklenjena na posteljo zaradi tuberkuloze, ki takrat še ni bila ozdravljiva.

 Požrtvovalno ravnanje

Teta Millie, ki je tedaj živela z nami, je negovala mater, ko je ta zbolela, pa tudi skrbela zame in za mojo sedemletno sestro Joan. Ko je mati umrla, se je teta Millie takoj ponudila, da bi skrbela za naju. Oče je bil vesel, da bo razbremenjen te odgovornosti, in je takoj privolil v to, da bi teta Millie za stalno živela z nami.

Vzljubila sva najino teto in srečna sva bila, da je ostala z nami. Toda zakaj se je tako odločila? Mnogo let pozneje nama je teta Millie povedala, da se je čutila dolžna graditi na temelju, ki ga je mati položila – namreč poučiti Joan in mene o biblijski resnici. Zavedala se je, da najin oče tega ne bi nikoli naredil, saj ga vera sploh ni zanimala.

Kasneje sva izvedela, da je teta Millie sprejela tudi neko zelo osebno odločitev. Da bi lahko primerno poskrbela za naju, je sklenila, da se ne bo nikoli poročila. Kakšna požrtvovalnost! Z Joan imava vse razloge, da sva ji nadvse hvaležna. Vsega tega, kar naju je teta Millie naučila, in svetel zgled, ki nama ga je dala, nisva pozabila.

Čas odločitve

Z Joan sva obiskovala vaško šolo anglikanske cerkve in teta Millie se je pri ravnateljici odločno postavila glede najinega verskega izobraževanja. Ko so šli drugi otroci v cerkev, sva midva šla domov. Ko pa je vikar prišel v šolo, da bi imeli verski pouk, so naju posedli posebej in nama dali svetopisemsko besedilo, ki sva se ga morala naučiti na pamet. To mi je zelo koristilo, saj so se mi ti odlomki neizbrisno vtisnili v spomin.

Pri štirinajstih letih sem pustil šolo, da bi šel za štiri leta v krajevno sirarno za vajenca. Prav tako sem se naučil igrati na klavir, moja konjička pa sta postala glasba in dvoransko plesanje. Biblijska resnica me je, čeprav ukoreninjena v mojem srcu, še morala spodbuditi. Potem pa me je nekega marčevskega dne, leta 1940, starejša Priča povabila, da jo spremljam na zbor v Swindon, kakšnih 110 kilometrov daleč. Javno predavanje je imel Albert D. Schroeder, predsedujoči strežnik Jehovovih prič v Britaniji. Ta zbor je bil zame prelomnica.

Divjala je druga svetovna vojna. Kaj pa sem s svojim življenjem počel jaz? Odločil sem se, da se vrnem v kraljestveno dvorano v Yeovilu. Na prvem shodu, ki sem ga obiskal, je bilo predstavljeno pričevanje po ulicah. Kljub svojemu omejenemu znanju sem se javil za sodelovanje v tej dejavnosti, in to na veliko presenečenje mojih tako imenovanih prijateljev, ki so me, ko so šli mimo, zasmehovali!

Junija leta 1940 sem se krstil v mestu Bristol. Še isti mesec sem se prijavil za rednega pionirja – polnočasnega oznanjevalca. Kako vesel sem bil, ko je malo kasneje tudi moja sestra simbolizirala svojo posvetitev s krstom v vodi!

Pioniranje med vojno

Leto po začetku vojne sem dobil obvestilo o vpoklicu v vojsko. Ker sem se v Yeovilu prijavil zaradi ugovora vesti, sem moral pred sodišče v Bristol. Začel sem pionirati skupaj z Johnom Wynnom v Cinderfordu (Gloucestershire) in nato v Haverfordwestu  ter Carmarthenu (Wales). * Kasneje sem bil na sodnem zaslišanju v Carmarthenu kaznovan na tri mesece zapora v Swanseu in z dodatno denarno kaznijo 25 funtov – kar veliko denarja v tistem času. Ker nisem plačal, sem dobil še eno trimesečno zaporno kazen.

Na tretjem zaslišanju so me vprašali: »Ali ne veste, da v Bibliji piše: ‚Dajte cesarju, kar je cesarjevega‘?« »Da,« sem odgovoril, »to vem, a hotel bi končati ta svetopisemski stavek, ‚in Bogu, kar je Božjega‘. Ravno to delam.« (Matevž 22:21) Nekaj tednov kasneje sem prejel pismo, v katerem je pisalo, da sem prost vojaške obveznosti.

Na začetku leta 1945 so me povabili, da se pridružim betelski družini v Londonu. Naslednjo zimo sta London obiskala Nathan H. Knorr, ki je vodil organiziranje vsesvetovnega oznanjevalskega dela, in njegov tajnik Milton G. Henschel. Osem mladih bratov iz Britanije se je vpisalo v osmi razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead na izpopolnjevanje za misijonarje in med njimi sem bil tudi jaz.

Misijonarska dodelitev

Triindvajsetega maja 1946 smo s tovorno ladjo odpluli iz majhnega cornwallskega pristanišča Fowey. Luški kapitan Collins je bil Jehovova priča in je ob našem odhodu sprožil sireno. Seveda so vse nas obdajali mešani občutki, ko smo videli, kako se nam angleška obala odmika. Prečkanje Atlantika je bilo izredno naporno, toda čez trinajst dni smo varno prispeli v Združene države.

Obisk osemdnevnega mednarodnega teokratičnega zborovanja Srečni narodi, ki je potekal v Clevelandu (Ohiu) od 4. do 11. avgusta 1946, je bilo nepozabno doživetje. Navzočih je bilo osemdeset tisoč delegatov, med njimi tudi 302 delegata iz 32 dežel. Na tem zborovanju je bil pred navdušeno množico objavljen izid revije Prebudite se! * in biblijskoučnega pripomočka »Let God Be True« (»Naj se Bog izkaže resničnega«).

Na Gileadu smo diplomirali leta 1947. Z Billom Copsonom sva bila dodeljena v Egipt. Toda preden sva odšla, sem imel prednost, da me je v brooklynskem betelu Richard Abrahamson dobro izšolal za pisarniško delo. Z Billom sva se izkrcala v Aleksandriji in kmalu sem se privadil na bližnjevzhodni življenjski slog. Učenje arabščine pa je bil izziv, zato sem si moral pomagati z oznanjevalskimi karticami v štirih jezikih.

Bill Copson je tam ostal sedem let, jaz pa po prvem letu nisem mogel obnoviti vizuma, zato sem moral zapustiti državo. To leto misijonarske službe imam za najbolj učinkovito v mojem življenju. Imel sem prednost tedensko voditi več kot dvajset biblijskih poukov na  domu in nekateri, ki so takrat spoznali resnico, še vedno dejavno slavijo Jehova. Iz Egipta sem bil poslan na Ciper.

Na Cipru in v Izraelu

Pričel sem se učiti nov jezik, grščino, in se seznanjati s krajevnim narečjem. Kmalu potem, ko je bil Anthony Sideris zaprošen, da se preseli v Grčijo, sem bil imenovan za nadzorovanje dela na Cipru. Takrat je ciprska podružnica skrbela tudi za Izrael, tako sem imel skupaj z drugimi brati priložnost, da sem občasno obiskal tistih nekaj tamkajšnjih Prič.

Ko sem bil prvič v Izraelu, smo imeli manjši zbor v neki restavraciji v Haifi, in navzočih je bilo 50 ali 60 ljudi. Razdelili smo jih v posamezne narodnostne skupine, tako da je zborski program potekal v šestih različnih jezikih! Ob neki drugi priložnosti sem lahko v Jeruzalemu predvajal film, ki so ga posneli Jehovove priče, in imel govor, o katerem so pohvalno poročali v tamkajšnjem angleškem časopisu.

Na Cipru je bilo takrat okoli sto Prič, ki so se za svojo vero morali močno bojevati. Drhal, ki so jo vodili duhovniki grške pravoslavne cerkve, je motila naše zbore, zame pa je bilo nekaj povsem novega, da so me med oznanjevanjem na podeželskem področju kamenjali. Moral sem se naučiti hitro umakniti! Ob takem nasilnem nasprotovanju nam je vero okrepilo to, da je bilo na otok poslanih še več misijonarjev. V Famagusti so se mi pridružili Dennis in Mavis Matthews skupaj z Joan Hulley ter Beryl Heywood, medtem ko so šli Tom in Mary Goulden ter Nina Constanti, v Londonu rojena Ciprčanka, v Limassol. Hkrati je bil na Ciper premeščen tudi Bill Copson, kasneje pa sta se mu pridružila še Bert and Beryl Vaisey.

Privajanje na spremenljive okoliščine

Ob koncu leta 1957 sem zbolel in nisem več mogel ostati v svoji misijonarski dodelitvi. Žalosten sem se odločil vrniti v Anglijo, da bi se pozdravil, in tam sem pioniral do leta 1960. Moja sestra in njen mož sta me prijazno vzela k sebi, toda okoliščine so se spremenile. Za Joan so bile razmere vedno težje. Poleg tega, da je skrbela za moža in hčerko, je v 17 letih moje odsotnosti ljubeče skrbela tudi za najinega očeta in teto Millie, ki sta bila do takrat že ostarela in ne preveč dobrega zdravja. Jasno je postalo, da moram posnemati tetin zgled požrtvovalnosti, in tako sem ostal skupaj s sestro, dokler nista umrla oba, teta in oče.

Tako preprosto bi se bilo ustaliti v Angliji, toda po kratkem počitku sem se čutil dolžnega, da se vrnem na svojo dodelitev. Ali ni navsezadnje Jehovova organizacija porabila veliko denarja s tem, da me je šolala? Tako sem si leta 1972 plačal pot nazaj na Ciper, da bi tam zopet pioniral.

Na Ciper je prišel tudi Nathan H. Knorr, da bi poskrbel za zborovanje naslednje leto. Ko je izvedel, da sem se vrnil, me je priporočil za okrajnega nadzornika celega otoka, in to prednost sem opravljal štiri leta. Vendar sem  imel zaradi te naloge dosti skrbi, saj je zahtevala, da sem večino časa govoril grško.

Čas težav

Skupaj s Paulom Andreoujem, grško govorečim ciprskim Pričevalcem, sem stanoval v vasi Karakoumi, vzhodno od Kyrenie na severni obali. Urad ciprske podružnice je bil v Nikoziji, ki leži južno od Kyrenijskega gorovja. V začetku julija 1974, ko je prišlo do udara, s katerim so hoteli odstaviti predsednika Makariosa, sem bil ravno v Nikoziji in videl, kako je njegova palača zgorela. Ko je bilo varno potovati, sem pohitel nazaj v Kyrenio, kjer smo se pripravljali za okrajni zbor. Dva dni pozneje sem slišal, kako je prva bomba padla na pristanišče, videl pa sem tudi nebo polno helikopterjev, ki so pripeljali invazijske čete iz Turčije.

Ker sem bil britanski državljan, so me turški vojaki odpeljali do predmestja Nikozije, kjer me je osebje Združenih narodov zaslišalo in stopilo v stik s podružničnim uradom. Potem me je čakala strašna naloga, da se skozi množico prepletenih telefonskih in električnih kablov prebijem do zapuščenih domov na drugi strani nikogaršnjega ozemlja. Kako vesel sem bil, da moje komunikacije z Bogom Jehovom ni bilo mogoče pretrgati! Molitve so mi pomagale vzdržati eno najbolj mučnih življenjskih izkušenj.

Izgubil sem vse svoje stvari, toda bil sem srečen, da sem imel zaščito podružničnega urada. Vendar pa je bilo to le za kratek čas. V nekaj dneh je invazijska vojska prevzela nadzor nad severno tretjino otoka. Betel je bilo treba zapustiti, zato smo se preselili v Limassol. Vesel sem bil, da sem lahko tam sodeloval z odborom, ki je bil ustanovljen za pomoč 300 bratom, ki so bili v teh nemirih prizadeti, mnogi od teh so izgubili tudi svoj dom.

Več sprememb v dodelitvi

Januarja 1981 me je vodstveni organ prosil, da bi se preselil v Grčijo in se pridružil betelski družini v Atenah. Toda že pred koncem leta sem bil zopet na Cipru postavljen za koordinatorja podružničnega odbora. Iz Londona sta bila na Ciper poslana tudi Ciprčana Andreas Kontoyiorgis in njegova žena Maro, ki sta mi bila v »krepilno pomoč«. (Kološanom 4:11, NW )

Leta 1984 sem proti koncu obiska conskega nadzornika Theodorja Jaracza prejel pismo Vodstvenega organa, v katerem je enostavno pisalo: »Ko bo brat Jaracz končal obisk, bi želeli, da ga spremljaš v Grčijo.« Ni pisalo zakaj, toda ko smo prispeli v Grčijo, je bilo podružničnemu odboru prebrano še eno pismo Vodstvenega organa, s katerim sem bil postavljen za koordinatorja podružničnega odbora v tej državi.

V tem času smo se v Grčiji spoprijemali z izbruhi odpadništva. Prav tako so nas mnogokrat  obtoževali nezakonitega spreobračanja. Dnevno so aretirali koga izmed Jehovovega ljudstva in peljali pred sodišče. Kakšna prednost je bila, da sem lahko poznal brate in sestre, katerih značajnost se v preizkušnjah ni omajala! O nekaterih njihovih sodnih zadevah se je kasneje razpravljalo na Evropskem sodišču za človekove pravice z odličnim izidom, ki je dobro vplival na oznanjevalsko delo v Grčiji. *

Med služenjem v Grčiji sem lahko bil navzoč na nepozabnih zborovanjih v Atenah, Solunu in na otokih Rodosu in Kreti. To so bila štiri vesela, uspešna leta, toda pred mano je bila še ena sprememba – vrnitev na Ciper leta 1988.

Na Ciper in nazaj v Grčijo

Bratje so v tem času, ko me ni bilo na Cipru, dobili nove podružnične prostore v Nissouju, nekaj kilometrov iz Nikozije. Posvetitveni govor je imel Carey Barber iz brooklynskega sedeža Jehovovih prič. Razmere na otoku so se malo umirile in vesel sem bil, da sem se vrnil – vendar ne za dolgo.

Vodstveni organ je odobril načrte za gradnjo novega betelskega doma v Grčiji, le nekaj kilometrov severno od Aten. Ker sem govoril angleško in grško, so me leta 1990 povabili, da se vrnem delat na to novo gradbišče kot prevajalec družini mednarodnih služabnikov, ki je tam delala. Še vedno se spomnim, s kakšnim veseljem sem bil poleti na gradbišču že ob šestih zjutraj ter pozdravljal stotine grških bratov in sester, ki so se dali na razpolago, da bodo delali skupaj z ostalo družino graditeljev! Vedno se bom spominjal njihovega veselja in gorečnosti.

Duhovniki grške pravoslavne cerkve in njihovi privrženci so poskušali priti na gradbišče in motiti naše delo, vendar je Jehova uslišal naše molitve in bili smo zaščiteni. Na tem projektu sem ostal do posvetitve novega betelskega doma 13. aprila 1991.

Skrb za mojo drago sestro

Naslednje leto sem se vrnil v Anglijo na počitnice, stanoval pa sem pri sestri in njenem možu. Na žalost je imel moj svak, ko sem bil tam, dvakrat srčni napad in je umrl. Joan me je velikodušno podpirala med mojo misijonarsko službo. Skoraj ni bilo tedna, da mi ne bi pisala spodbudnega pisma. Kakšen blagoslov so takšni stiki za vsakega misijonarja! Sedaj pa je ovdovela, zdravje se ji je slabšalo in potrebovala je pomoč. Kaj naj bi naredil?

Joanina hči, Thelma, in njen mož sta že skrbela za neko drugo zvesto vdovo v njuni občini, našo sorodnico, ki je bila neozdravljivo bolna. Tako sem se po mnogih molitvah odločil, da bi bilo dobro, če ostanem in pomagam skrbeti za Joan. Ni se bilo lahko prilagoditi, toda imam prednost, da služim kot starešina v občini Pen Mill, eni od dveh občin, ki sta v Yeovilu.

Z brati, s katerimi sem služil v tujini, smo še vedno redno v stikih bodisi po telefonu bodisi po pismih, za kar sem zelo hvaležen. Če bi se kdaj želel vrniti v Grčijo ali na Ciper, vem, da bi mi takoj poslali vozovnice. Toda sedaj imam že 80 let in niti moj vid niti moje zdravje nista več, kot sta bila včasih. Res da se počutiš razočaranega, ko ne moreš biti več toliko dejaven kot prej, toda leta v betelski službi so mi pomagala razviti mnoge navade, ki mi še danes koristijo. Tako denimo dnevni stavek vedno preberem pred zajtrkom. Prav tako sem se naučil shajati z ljudmi in jih ljubiti, kar je ključno za uspeh v misijonarski službi.

Ko se ozrem nazaj na kakšnih 60 čudovitih let, ki sem jih preživel v hvaljenju Jehova, vem, da polnočasna služba daje največjo zaščito in najboljšo izobrazbo. Z vsem srcem lahko ponovim Davidove besede Jehovu: »Ti si mi bil grad visoki in pribežališče ob dnevi stiske.« (Psalm 59:16)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila - glej publikacijo)

GRČIJA

Atene

CIPER

Nikozija

Kyrenia

Famagusta

Limassol

[Slika na strani 21]

Mati leta 1915

[Slika na strani 22]

Leta 1946 z drugimi brati iz osmega razreda Gileada na strehi brooklynskega Betela (četrti z leve)

[Slika na strani 23]

S teto Millie po moji prvi vrnitvi v Anglijo