Vprašanja bralcev

Ali je pravilno reči, da Jehova z usmiljenjem omilja svojo pravico?

Resda je bila takšna besedna zveza nekdaj v rabi, vendar se je je najboljše ogibati. Videti je namreč, kot da bi namigovala na to, da Jehovovo usmiljenje blaži oziroma zadržuje njegovo pravico, kakor da bi bilo njegovo usmiljenje vzvišenejše od tako stroge lastnosti, kot je pravica. To ni res.

Hebrejska beseda, ki jo prevajamo s »pravica«, lahko pomeni tudi »sodba«. Pravica je tesno povezana s pravičnostjo. Vendar ima beseda pravica običajno pravni pomen, pravičnost pa ne. Res je, da k Jehovovi pravici spada odmerjanje zaslužene kazni, vendar pa lahko spada tudi rešitev tistih, ki so tega vredni. (1. Mojzesova 18:20–32; Izaija 56:1; Malahija 4:2) Zato na Jehovovo pravico ne bi smeli gledati kot na strogo ali takšno, ki bi jo bilo treba blažiti.

Hebrejska beseda za »usmiljenje« se lahko nanaša na zadrževanje izvršitve obsodbe. Lahko se nanaša tudi na dejavno izražanje sočutja, ki prinaša stiskanim olajšanje. (5. Mojzesova 10:18; Lukež 10:29–37)

Jehova je Bog pravice in usmiljenja. (2. Mojzesova 34:6, 7; 5. Mojzesova 32:4; Psalm 145:9) Obe lastnosti sta popolni in usklajeni. (Psalm 116:5; Ozea 2:21, SSP [v AC 2:19]) Sta v popolnem ravnovesju oziroma se dopolnjujeta. Če bi torej dejali, da Jehova z usmiljenjem omilja svojo pravico, bi morali tudi reči, da s pravico omilja svoje usmiljenje.

Izaija je prerokoval: »Gospod čaka, da vas pomilosti, zato se vzdigne, da se vas usmili. Kajti Gospod je Bog pravice.« (Izaija 30:18, Ekumenska izdaja) Tukaj Izaija govori o tem, da pravica Jehova spodbuja k dejanjem usmiljenja, ne pa da njegovo usmiljenje blaži ali zadržuje pravico. Jehova je usmiljen, ker je pravičen, pa tudi ker je ljubeč.

Resda je biblijski pisec Jakob zapisal: »Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.« (Jakob 2:13b, SSP) Toda Jakob v sobesedilu ne govori o Jehovu, temveč o kristjanih, ki so usmiljeni, na primer do trpečih in revnih. (Jakob 1:27; 2:1–9) Ko se takšnim usmiljenim sodi, Jehova upošteva njihovo ravnanje in jim na temelju žrtve svojega Sina milostno odpusti. Tako njihovo usmiljeno ravnanje zmaga nad obsodbo, ki bi jih morda doletela. (Pregovori 14:21; Matevž 5:7; 6:12; 7:2)

Potemtakem ni pravilno reči, da Jehova svojo sodbo omilja z usmiljenjem, in sicer v pomenu, da mora svojo pravico blažiti z usmiljenjem. Jehova ti dve lastnosti ohranja v popolnem ravnovesju. Obe se medsebojno uravnovešata, prav kakor uravnovešata tudi druge Jehovove lastnosti, kot sta ljubezen in modrost. Druge Jehovove lastnosti pa uravnovešajo njiju.