Osamljenost lahko obvladujete

KDO lahko trdi, da ni nikoli okusil bolečine, ki jo prinese osamljenost? Mnogo je dejavnikov, zaradi katerih se morda počutimo osamljene. Vendar je lahko osamljenost še posebej boleča pri ženskah, ki se nikoli niso poročile ali pa so ovdovele oziroma so se razvezale.

Tako denimo Frances, mlada kristjanka, pripoveduje: »Ko sem imela 23 let, je bilo videti, da so se vsi moji prijatelji poročili, jaz pa sem ostala sama.« * Ko minejo leta in je možnosti za poroko manj, je lahko ta občutek zapuščenosti še močnejši. »Nikoli nisem nameravala ostati samska in še vedno bi se rada poročila, če bi se za to pojavila priložnost,« priznava Sandra, ki je sedaj v poznih štiridesetih letih. Angela, v svojih petdesetih letih, poudarja: »Nisem se zavestno odločila, da bom ostala samska, tako se je pač zgodilo. Tam, kamor sem bila dodeljena kot posebna pionirka, je bilo le malo samskih bratov.«

Pohvalno je, da se mnoge kristjanke odločijo, da se ne bodo poročile, ker zvestovdano upoštevajo Jehovov nasvet, naj se poročijo »samo v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39) Nekatere se na samskost dobro privadijo, druge pa občutijo, da se z leti želja po poroki in otrocih stopnjuje. »Ker nimam zakonskega tovariša, me stalno spremlja čustvena praznina,« priznava Sandra.

Občutek osamljenosti je lahko močnejši še zaradi drugih dejavnikov, kot je denimo skrb za ostarele starše. »Ker nisem poročena, je družina pričakovala, da bom skrbela za naše ostarele starše,« pravi Sandra. »Čeprav nas je bilo šest otrok, sem dvajset let nosila večji del te odgovornosti. Življenje bi bilo veliko lažje, če bi imela moža, ki bi me lahko podpiral.«

Frances omenja še en dejavnik, ki povečuje osamljenost. Pripoveduje: »Včasih me ljudje naravnost vprašajo: ‚Zakaj se pa ti nisi poročila?‘ Zaradi takšne opazke se počutim, kakor da sem za svojo samskost nekako kriva sama. Skoraj na vsaki poroki, na katero grem, mi nekdo zastavi vprašanje, ki se ga tako bojim: ‚Torej, kdaj se boš pa ti poročila?‘ In potem pričnem razmišljati: ‚Če se duhovno naravnani bratje ne zanimajo zame, že morda nimam potrebnih krščanskih vrlin ali pa mogoče preprosto nisem privlačna.‘«

Kako se občutja zapuščenosti in osamljenosti lahko premaga? Kako lahko, če sploh lahko, pomagajo drugi?

Zanašajte se na Jehova

Psalmist je pel: »Vrzi na GOSPODA breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti,  da omahne pravičnik.« (Psalm 55:22) Beseda »breme« pomeni v hebrejskem besedilu dobesedno »delež« in se nanaša na skrbi in bojazni, ki jih čutimo zaradi naših življenjskih okoliščin. Jehova se teh bremen zaveda bolj kot kdor koli drug in nam lahko podeli tudi moč, da se z njimi spoprimemo. Prav zanašanje na Boga Jehova je Angeli pomagalo spoprijeti se z občutkom osamljenosti. Glede svoje polnočasne službe se spominja: »Ko sem pričela pionirati, sva s partnerko živeli daleč od najbližje občine. Naučili sva se popolnoma zanašati na Jehova in to mi pomaga že vse življenje. Ko imam negativne misli, govorim z Jehovom in on mi pomaga. Triindvajseti psalm mi je bil vedno v veliko tolažbo in pogosto ga prebiram.«

Apostol Pavel je nosil omembe vredno breme. Vsaj ob treh priložnostih je ‚prosil Gospoda, da bi ta trn v mesu odstopil od njega‘. Pavel ni prejel čudežne pomoči, vendar pa mu je Bog obljubil, da ga bo podpirala njegova milost (nezaslužena dobrotljivost, NW ). (2. Korinčanom 12:7–9) Pavel pa je tudi našel skrivnost zadovoljstva. Kasneje je pisal: »Sleherne in vsake stvari sem vajen, sit biti in lačen, v obilosti živeti in v pomanjkanju. Vse morem v njem, ki me krepča.« (Filipljanom 4:12, 13)

Kako pa lahko posameznik, ko se ga poloti malodušje ali osamljenost, črpa iz Božje moči? Pavel je pisal: »Nič ne skrbite, temuč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« (Filipljanom 4:6, 7) Sandra ta nasvet udejanja. Pojasnjuje: »Ker sem samska, sem veliko časa sama. Zaradi tega imam veliko priložnosti, da molim k Jehovu. Čutim, da mi je zelo blizu in da lahko z njim odkrito govorim o svojih težavah in o veselju.« Frances pa pravi: »Z negativnimi mislimi se mi ni lahko bojevati sama. Izredno mi pomaga, če svoja občutja zaupam Jehovu. Prepričana sem, da Jehova zanima vse, kar bi lahko vplivalo na mojo duhovno in čustveno blaginjo.« (1. Timoteju 5:5)

»Drug drugega nosite bremena«

Med krščansko bratovščino ni treba, da bremena nosimo sami. »Drug drugega nosite bremena, in tako izpolnite postavo Kristusovo,« je spodbujal apostol Pavel. (Galatom 6:2) V družbi sokristjanov lahko slišimo ‚dobro besedo‘, spodbudo, ki lahko olajša breme osamljenosti. (Pregovori 12:25)

Premislite tudi o tem, kaj Sveto pismo govori o hčeri izraelskega sodnika Jefta. Jefta je pred svojo zmago nad sovražnimi silami Amoncev prisegel, da bo daroval Jehovu prvega iz njegove hiše, ki mu bo prišel čestitat. In to je bila njegova hči. (Sodniki 11:30, 31, 34–36) Jeftejeva hči se je voljno podredila tej zaobljubi in je do konca življenja služila v templju v Silu, čeprav je to pomenilo, da je ostala samska in se tako odrekla naravni želji, da bi si ustvarila družino. Ali pa je njena žrtev ostala neopažena? Ravno nasprotno: ‚Izraelove hčere so hodile vsako leto slavit hčer Jefta Gileadskega, po štiri dni v letu.‘ (Sodniki 11:40) Da, s pohvalo se lahko nekoga spodbudi. Zato ne izpustimo priložnosti, da pohvalimo tiste, ki si to zaslužijo.

Koristno je preučiti tudi Jezusov zgled. Judovski moški se običajno niso pogovarjali z ženskami, toda Jezus je preživel kar nekaj časa z Marijo in Marto. Verjetno sta bili bodisi vdovi bodisi neporočeni. Jezus je hotel, da bi imeli obe duhovne koristi od  njegovega prijateljstva. (Lukež 10:38–42) Jezusov zgled lahko posnemamo tako, da naše neporočene duhovne sestre povabimo na družabna srečanja in da se z njimi dogovorimo za oznanjevanje. (Rimljanom 12:13) Ali takšno pozornost cenijo? Neka sestra je dejala: »Vem, da me imajo bratje in sestre radi ter me cenijo, vendar sem hvaležna, kadar se bolj osebno zanimajo zame.«

»Ker nimamo svoje družine,« pojasnjuje Sandra, »imamo močnejšo potrebo po tem, da se čutimo ljubljene in kot del družine duhovnih bratov in sester.« Očitno je, da Jehova za take skrbi, mi pa z njim sodelujemo, ko jim damo vedeti, da so zaželene in ljubljene. (1. Petrov 5:6, 7) Takšna skrb ne bo ostala neopažena, saj »GOSPODU posoja, kdor milostno deli siromaku, in dobroto njegovo mu bo [Bog Jehova] povrnil«. (Pregovori 19:17)

‚Vsak bo nosil svoje breme‘

Čeprav so lahko drugi v pomoč in je njihova podpora lahko zelo spodbudna, ‚bo vsak nosil svoje breme‘. (Galatom 6:5) Vendar pa se moramo pri nošenju bremena osamljenosti paziti nekaterih nevarnosti. Osamljenost nas lahko denimo obvlada, če se umaknemo v čustveno lupino. Po drugi strani pa lahko osamljenost obvladamo z ljubeznijo. (1. Korinčanom 13:7, 8) Najboljši način, kako najti srečo in to ne glede na naše okoliščine, je ta, da dajemo in delimo z drugimi. (Dejanja 20:35) »Nimam toliko časa, da bi premišljevala o tem, kako sem osamljena,« pravi neka marljiva pionirka. »Ko se počutim koristno in zaposleno, se ne počutim osamljeno.«

Prav tako moramo paziti, da nas osamljenost ne porine v nespametno zvezo. Kako žalostno bi denimo bilo, če bi dopustili, da bi zaradi želje po poroki postali slepi za mnoge težave, ki se porajajo s poroko z nevernikom, in še posebej za modrost svetopisemskega nasveta, naj se ogibamo takšnega jarma! (2. Korinčanom 6:14) Razvezana kristjanka je dejala: »Je nekaj, kar je še veliko hujše od samskega stanu. To je zakon z napačnim človekom!«

Težavo, katere se trenutno ne da rešiti, je morda treba vsaj začasno prenašati. In z Božjo pomočjo se občutke osamljenosti da prenašati. Še naprej služimo Jehovu in bodimo prepričani, da bodo nekega dne vse naše potrebe zadovoljene na najboljši možen način. (Psalm 145:16)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 28]

Osamljenost lahko obvladujete tako, da dajete in delite z drugimi