Valdežani – od krivoverstva do protestantizma

Bilo je leta 1545 v čudoviti provansalski pokrajini Lubéron v južni Franciji. Tam se je že zbrala vojska, ki je morala izvesti strašno nalogo, in sicer zaradi verske nestrpnosti. Ves teden je tekla kri.

VASI so zravnali z zemljo, prebivalce pa zaprli ali ubili. V tem pokolu so surovi vojaki povzročili kruta zverinstva, ki so pretresla Evropo. Kakih 2700 mož so pobili, 600 pa so jih poslali delat na galeje, da ne omenjamo trpljenja, ki so ga izkusile ženske in otroci. Vojaškega poveljnika, ki je poveljeval tej krvavi operaciji, sta hvalila tako francoski kralj kot papež.

Reformacija je Nemčijo že razdelila, ko se je francoski katoliški kralj Franc I., zaskrbljen zaradi širjenja protestantizma, pozanimal o tako imenovanih krivovercih v njegovem kraljestvu. Oblasti v Provansi so mislile, da bodo našle le nekaj osamljenih primerov krivoverstva, toda odkrile so cele vasi verskih odpadnikov. Izdan je bil edikt, s katerim bi te krivoverce izbrisali, kar se je potem tudi zgodilo v pokolu leta 1545.

Kdo so bili ti krivoverci? In zakaj so bili predmet nasilne verske nestrpnosti?

Od bogastva do uboštva

Pobiti v pokolu so pripadali verskemu gibanju, ki se je pričelo v 12. stoletju in je zajelo velik del Evrope. V analih verskega razkolništva je zaradi tega, kako se je širilo in preživelo več stoletij, nekaj edinstvenega. Večina zgodovinarjev se strinja, da se je to gibanje pričelo okoli leta 1170. V francoskem mestu Lyon se je premožni trgovec Vaudès pričel močno zanimati za to, kako bi lahko ugajal Bogu. Nasvet, ki ga je Jezus Kristus dal nekemu bogatinu, namreč naj proda svoje imetje in to razdeli ubogim, je Vaudèsa očitno spodbudil, da je finančno poskrbel za svojo družino, potem pa se svojemu bogastvu odrekel, da bi oznanjeval evangelij. (Matevž 19:16–22)  Kmalu so mu pričeli slediti še drugi, ki so kasneje postali poznani kot valdežani. *

V središču Vaudèsovega življenja je bilo uboštvo, oznanjevanje in Biblija. Nasprotovanje duhovniškemu razkošju ni bilo nekaj novega, saj so nekateri odpadniki iz duhovniških vrst že nekaj časa javno obtoževali cerkev zaradi pokvarjenega ravnanja in zlorabe oblasti. Toda Vaudès je bil tako kot večina njegovih sledilcev laik. To nedvomno pojasni, zakaj je bilo po njegovem mnenju nujno imeti Biblijo v domačem, ljudskem jeziku. Ker je bil cerkveni latinski prevod Biblije na voljo le duhovščini, je Vaudès naročil prevod evangelijev in drugih biblijskih knjig v francoski provansalščini, jeziku, ki so ga razumeli navadni ljudje v vzhodnem delu osrednje Francije. * V skladu z Jezusovo zapovedjo, naj se oznanjuje, so lyonski ubožniki ponesli svoje sporočilo na ulice. (Matevž 28:19, 20) Zgodovinar Gabriel Audisio razlaga, da je njihovo vztrajanje pri javnem oznanjevanju odločujoče vplivalo na stališče cerkve do valdežanov.

Od katoličanov do krivovercev

V tistih dneh je lahko oznanjevala le duhovščina. Cerkev si je tudi lastila pravico odločanja o tem, komu bo dovolila oznanjevati. Duhovščina je imela valdežane za nešolane in nepismene ljudi, toda leta 1179 je Vaudès od papeža Aleksandra III. poskušal dobiti uradno dovoljenje za svoje oznanjevanje. Dovoljenje je sicer dobil, vendar le pod pogojem, da se s tem strinjajo krajevni duhovniki. Zgodovinar Malcolm Lambert pripominja, da je bilo to »skoraj tako, kot bi ga popolnoma zavrnil«. In res je lyonski nadškof Jean Bellesmains uradno prepovedal oznanjevanje laikov. Vaudès se je na to odzval z navedkom iz Dejanj apostolov 5:29: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« Ker Vaudès prepovedi ni spoštoval, so ga leta 1184 izobčili iz cerkve.

Čeprav so valdežane izgnali iz lyonske škofije in tudi iz samega Lyona, kaže, da je bila ta začetna obsodba delno le teoretična. Veliko preprostih ljudi je valdežane občudovalo zaradi njihove iskrenosti in življenskega sloga. Celo škofi so še naprej govorili z njimi.

Po besedah zgodovinarja Euana Camerona se zdi, da valdežanski oznanjevalci niso »nasprotovali rimski cerkvi kot taki«. Edino, »kar so si želeli, je bilo oznanjevati in poučevati«. Zgodovinarji pravijo, da je bilo to gibanje pravzaprav potisnjeno v krivoverstvo z nizom odlokov, s katerimi so jih postopno in trajno odrinili na obrobje družbe. Cerkvene obsodbe so dosegle vrhunec na četrtem lateranskem koncilu leta 1215, ko so zoper valdežane izrekli anatemo (izobčenje iz cerkve). Kako je to učinkovalo na njihovo oznanjevanje?

 Ilegalno delovanje

Vaudès je leta 1217 umrl. Njegovi sledilci so se pred preganjanjem umaknili v doline francoskih Alp, Nemčijo, severno Italijo ter srednjo in vzhodno Evropo. Zaradi preganjanja so se valdežani naselili na podeželju, kar je na mnogih področjih omejilo njihovo oznanjevalsko dejavnost.

Leta 1229 je katoliška cerkev končala križarski pohod proti katarom oziroma albižanom na jugu Francije. * Naslednji so bili na vrsti valdežani. Inkvizicija se je namreč kmalu neusmiljeno obrnila proti vsem nasprotnikom cerkve. Iz strahu so valdežani pričeli delovati ilegalno in so do leta 1230 že prenehali javno oznanjevati. Audisio razlaga: »Namesto, da bi iskali nove ovce [. . .], so se raje posvetili spreobrnjencem, tako da so jih ohranjali v veri kljub zunanjim pritiskom in preganjanju.« Dodaja še, da je »oznanjevanje ostalo bistveno, toda v praksi se je popolnoma spremenilo«.

Njihovo verovanje in navade

Valdežani so, namesto da bi v oznanjevalskih dejavnostih dovolili sodelovati tako moškim kot ženskam, do 14. stoletja pričeli razlikovati med oznanjevalci in verniki. Tako so v pastirskem delu lahko sodelovali le dobro usposobljeni moški. Takšni potujoči oznanjevalci so kasneje postali poznani kot barbe (strici).

Ti barbe, ki so obiskovali valdežanske družine na njihovem domu, so se predvsem trudili gibanje ohraniti živo, ne pa ga širiti. Vsi barbe so znali brati in pisati, njihovo šolanje, ki jim je vzelo tudi do šest let, pa je bilo usmerjeno na Biblijo. To, da so uporabljali Biblijo v domačem jeziku, jim je pomagalo, ko so jo razlagali svojim čredam. Celo nasprotniki so priznavali, da imajo valdežani, z otroki vred, močno biblijsko vzgojo in da znajo tudi citirati obsežne svetopisemske odlomke.

Zgodnji valdežani so med drugim zavračali laganje, vice, maše za umrle, papeške odpustke ter čaščenje Marije in »svetnikov«. So pa vsako leto obhajali Gospodovo večerjo oziroma zadnjo večerjo. Po Lambertovih besedah je bila njihova oblika čaščenja »dejansko religija navadnega laika«.

»Dvojno življenje«

Skupnosti valdežanov so bile med sabo tesno povezane. Posamezniki so se poročali znotraj gibanja, tako so se skozi stoletja izoblikovali valdežanski priimki. Vendar so valdežani v boju za preživetje skušali svoje poglede prikriti. In prav zaradi skrivnostnosti, ki je bila povezana z njihovimi verovanji in navadami, so zlahka postali tarča nezaslišanih obtožb njihovih nasprotnikov; tako so jih denimo obtožili tega, da častijo Hudiča. *

Valdežani so skušali takšne obtožbe med drugim izničiti tako, da so popustili pri svojem prepričanju in se »minimalno prilagodili« katoliškemu čaščenju, kot se je izrazil zgodovinar Cameron. Mnogi valdežani so se spovedovali katoliškim duhovnikom, hodili k maši, uporabljali sveto vodo in celo hodili na romanja. Lambert opaža: »V marsičem so ravnali tako kot njihovi katoliški sosedje.« Audisio pa odkrito pravi, da so valdežani sčasoma »zaživeli dvojno življenje«. Dodaja še: »Po eni strani so se na zunaj vedli kot katoličani, da bi tako zaščitili sorazmerno spokojnost, po drugi strani pa so med seboj ohranjali nekatere obrede in običaje, ki so zagotavljali obstoj skupnosti.«

Od krivoverstva do protestantizma

Reformacija je v 16. stoletju korenito spremenila evropsko versko prizorišče. Žrtve nestrpnosti so lahko poskušale pridobiti zakonito  priznanje v svoji državi ali pa so se izselile v sprejemljivejše okolje. Tudi zamisel o krivoverstvu je postala manj usodna, saj so mnogi ljudje pričeli dvomiti o ustaljeni verski pravovernosti.

Valdežane je že leta 1523 omenjal sloviti reformator Martin Luther. Leta 1526 je neki valdežanski barba prinesel v Alpe novice o razvoju dogodkov na verskem področju v Evropi. Temu je sledilo obdobje izmenjav, v katerem so protestantske skupnosti svoje zamisli delile z valdežani. Protestanti so valdežane spodbudili, naj podprejo prvo prevajanje Biblije iz izvirnih jezikov v francoščino. Biblija je bila natisnjena leta 1535 in kasneje poznana kot Olivetanova Biblija. Pri vsem tem pa je ironično to, da večina valdežanov ni razumela francosko.

Katoliška cerkev je nadaljevala preganjanje, zato se je veliko valdežanov, pa tudi protestantskih priseljencev, naselilo v varnejši provansalski pokrajini v južni Franciji. Oblasti so bile s tem priseljevanjem kmalu seznanjene. Kljub mnogim spodbudnim poročilom o življenjskem slogu in moralnosti valdežanov so nekateri ljudje dvomili o njihovi zvestovdanosti in jih obtoževali, da ogrožajo dober red. Zato so izdali merindolski edikt, katerega posledica je bila strašno prelivanje krvi, omenjeno na začetku tega članka.

Odnosi med katoličani in valdežani so se še naprej slabšali. Valdežani so se pred napadi, naperjenimi proti njim, branili celo z orožjem. Ta spor jih je potisnil v protestantski tabor. Tako so se valdežani povezali z glavno strujo protestantizma.

V naslednjih stoletjih so bile valdežanske cerkve ustanovljene v deželah, ki so tako daleč stran od Francije, kot sta Urugvaj in Združene države. Vendar se večina zgodovinarjev strinja z Audisiem, ki pravi, da se je »valdežanstvo končalo v času reformacije«, ko ga je »pogoltnil« protestantizem. Valdežansko gibanje pa je dejansko večino svoje prvotne gorečnosti izgubilo že stoletja prej. To se je zgodilo, ko so njegovi člani iz strahu opustili oznanjevanje in učenje, ki je temeljilo na Bibliji.

[Podčrtne opombe]

[Zemljevid/slika na strani 23]

(Lega besedila - glej publikacijo)

Področja, na katera so vplivali valdežani

FRANCIJA

Lyon

PROVANSA

Lubéron

Strasbourg

Milano

Rim

Berlin

Praga

Dunaj

[Slika]

Valdežani so podprli prevajanje Olivetanove Biblije iz leta 1535

[Vir slike]

Biblija: © Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris

[Slike na straneh 20, 21]

VAUDÈS

Sežig dveh starejših valdežank

[Vir slike]

Strani 20 in 21: © Landesbildstelle Baden, Karlsruhe