Empatija – ključ do prijaznosti in usmiljenja

»VSE dokler lahko drugemu lajšaš bolečino, življenje ni zaman,« je zapisala Helen Keller. Kellerjeva je gotovo razumela čustveno bolečino. Pri 19 mesecih starosti je zaradi bolezni popolnoma oslepela in oglušela. Toda sočutna učiteljica jo je naučila brati in pisati v Braillovi pisavi, kasneje pa tudi govoriti.

Ann Sullivan je bila učiteljica Kellerjeve in je zelo dobro razumela frustracijo ob spoprijemanju z invalidnostjo. Sama je bila skoraj slepa. Vendar se je potrpežljivo domislila načina, kako komunicirati s Helen, in sicer tako, da ji je črke »črkovala« v dlan. Učiteljičina empatija je Helen spodbudila, da je svoje življenje posvetila pomoči slepim in gluhim. Ker je lastno invalidnost premagala z velikim trudom, je čutila s tistimi, ki so bili v podobnih razmerah. Želela jim je pomagati.

Najbrž ste opazili, da je v tem sebičnem svetu enostavno ‚zapreti vrata svoje najgloblje sočutnosti‘ in se ne zmeniti za potrebe drugih. (1. Janezov 3:17, NW) Toda kristjanom je zapovedano, naj ljubijo svoje bližnje ter naj imajo med sabo gorečo ljubezen. (Matevž 22:39; 1. Petrov 4:8, SSP) Kljub temu pa se verjetno zavedate naslednjega dejstva: čeprav smo povsem odločeni ljubiti drug drugega, pogosto spregledamo priložnosti, ko bi lahko drugim olajšali bolečino. Do tega morda enostavno pride zato, ker se ne zavedamo njihovih potreb. Empatija je ključ, ki lahko odpre vrata naši prijaznosti in usmiljenju.

Kaj je empatija?

V nekem slovarju piše, da empatija pomeni »popolnoma se vživeti v okoliščine, čustva in vzgibe drugih ter jih razumeti«. Opisana je bila tudi kot sposobnost postaviti se v položaj drugega. Pri empatiji je torej treba predvsem razumeti razmere drugega in občutiti, kako te vplivajo nanj. Da, to med drugim pomeni, da bolečino drugega občutimo v svojem srcu.

Besede »empatija« v Bibliji sicer ne zasledimo, vendar Sveto pismo neposredno opozarja na to lastnost. Apostol Peter je kristjanom svetoval, naj bodo ‚sočutni, imajo bratsko srčno navezanost in naj bodo usmiljeni‘. (1. Petrov 3:8, NW) Grška beseda, ki je prevedena s »sočutni«, dobesedno pomeni »trpeti z drugim« oziroma »imeti usmiljenje«. Apostol Pavel je priporočal podobno, ko je sokristjanom prigovarjal, naj ‚se veselijo s tistimi, ki se veselijo, in jokajo s tistimi, ki jočejo‘. Dodal je še: »Drug o drugem imejte isto mišljenje [razmišljajte tako kakor o sebi, NW].«  (Rimljanom 12:15, 16, SSP) Ali se ne strinjate, da bi bilo pravzaprav nemogoče ljubiti svojega bližnjega kakor sebe, če se ne postavimo v njegov položaj?

Skoraj vsakdo že po naravi čuti vsaj nekaj empatije. Le koga ne ganejo žalostne slike sestradanih otrok ali vznemirjenih beguncev? Katera ljubeča mati se ne bi zmenila za krčevito jokanje svojega otroka? Vendar se vsakega trpljenja ne da kar zlahka opaziti. Kako težko je razumeti občutke koga, ki se spoprijema z depresijo, s kakšno prikrito telesno okvaro ali celo motnjo hranjenja – če sami nikoli nismo imeli takšnih problemov! Vendar Sveto pismo kaže, da smo lahko in bi tudi morali biti sočutni do tistih, ki živijo v drugačnih razmerah od naših.

Svetopisemski zgledi empatije

Jehova je naš največji zgled empatije. Čeprav je sam popoln, od nas ne pričakuje popolnosti, »kajti on pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah«. (Psalm 103:14; Rimljanom 5:12) Še več, ker se zaveda naših omejitev, ‚ne dopusti, da bi bili preizkušani čez svoje moči‘. (1. Korinčanom 10:13, SSP) Po svojih služabnikih in svojem duhu nam pomaga do rešitve. (Jeremija 25:4, 5; Dejanja 5:32)

Jehova osebno čuti bolečino svojega ljudstva. Judom, ki so se vrnili iz Babilona, je dejal: »Kdor se vas dotakne, se dotakne punčice očesa njegovega [mojega, NW].« (Zaharija 2:8) Biblijski pisec David se je močno zavedal Božje empatije, zato Mu je dejal: »Spravi moje solze v svojem mehu, mar niso v tvojem štetju [tvoji knjigi, NW]?« (Psalm 56:9, SSP [56:8, AC]) Kako tolažilno je vedeti, da se Jehova spominja solz (kakor bi jih zapisal v knjigo), ki jih zvesti služabniki prelijejo, ko si prizadevajo ostati značajni!

Jezus Kristus je podobno kakor njegov nebeški Oče občutljiv za občutke drugih. Preden je ozdravil gluhega moža, ga je povedel vstran, verjetno zato, da mu ne bi bilo zaradi čudežne ozdravitve preveč nerodno ali pa bi ga ta prestrašila. (Marko 7:32–35) Ob neki drugi priložnosti je Jezus opazil vdovo, ki je bila tik pred tem, da pokoplje svojega edinca. Takoj je začutil njeno bolečino, se približal pogrebnemu sprevodu in obudil mladeniča. (Lukež 7:11–16)

Jezus se je po svojem vstajenju prikazal Savlu, ko je bil ta na poti v Damask, in mu dal vedeti, kako nanj vpliva njegovo surovo preganjanje učencev. »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,« mu je rekel. (Dejanja 9:3–5) Jezus je osebno občutil bolečino svojih učencev, kakor mati, ki občuti bolečino svojega bolnega otroka. Kot naš nebeški Veliki duhovnik podobno ‚z nami čuti slabosti naše‘ ali, kot je zapisano v Slovenskem standardnem prevodu, on ‚sočustvuje z našimi slabostmi‘. (Hebrejcem 4:15)

Apostol Pavel se je naučil biti občutljiv za trpljenje in občutke drugih. »Kdo je slaboten,  ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?« je vprašal. (2. Korinčanom 11:29, SSP) Ko je angel čudežno osvobodil Pavla in Sila iz okov v filipski ječi, je Pavel najprej pomislil na ječarja in ga obvestil, da ni nihče pobegnil. Vživel se je v njegovo kožo in zaznal, da bi lahko storil samomor. Vedel je, da bi bil ječar po rimskem običaju ostro kaznovan, če bi mu ujetnik pobegnil, še posebej če mu je bilo naročeno, naj skrbno pazi nanj. (Dejanja 16:24–28) Pavlova življenje rešujoča prijaznost je na ječarja naredila vtis in skupaj z družino je naredil vse potrebno, da so lahko postali kristjani. (Dejanja 16:30–34)

Kako razvijati empatijo?

Sveto pismo nas vedno znova spodbuja, naj posnemamo nebeškega Očeta in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, zato je empatija lastnost, ki jo moramo razvijati. Kako lahko to storimo? Svojo občutljivost za potrebe in čustva drugih si lahko izostrimo na tri glavne načine: s poslušanjem, z opazovanjem ter s predstavljanjem.

Poslušanje. S skrbnim poslušanjem izvemo, s kakšnimi problemi se drugi spoprijemajo. Pazljiveje ko bomo poslušali, bolj bo verjetno, da nam bodo odprli srce in razkrili svoje občutke. »S starešinom se lahko pogovorim, če vem, da me bo poslušal,« pojasni Miriam. »Želim biti prepričana, da resnično razume moj problem. Ko mi zastavi pronicljiva vprašanja, mu še bolj zaupam, saj s tem pokaže, da je skrbno poslušal, kar sem mu govorila.«

Opazujte. Vsakdo nam ne bo prostodušno povedal, kako se počuti oziroma kaj trenutno doživlja. Toda pozoren opazovalec bo videl, da je sokristjan potrt, da se najstnik pričenja zapirati vase ali da goreči strežnik izgublja navdušenje. Sposobnost zaznati problem v njegovi začetni fazi je zelo pomembna za starše. »Ne vem kako, ampak moja mama ve, kako se počutim, še preden govorim z njo,« opaža Marie, »tako ji laže odkrito spregovorim o svojih problemih.«

Uporabite sposobnost predstavljanja. Empatijo najučinkoviteje spodbudite tako, da se vprašate: ‚Kako bi se počutil, če bi se znašel v takšnih razmerah? Kako bi se odzval? Kaj bi potreboval?‘ Jobovi trije lažni tolažniki se očitno niso mogli vživeti v Jobov položaj. Zato so ga obtožili namišljenih grehov, za katere so domnevali, da jih je moral zakriviti.

Nepopolni ljudje pogosto laže očitajo napake, kakor da razumejo občutke. Toda če se bomo močno potrudili in si predstavljali stisko koga, ki trpi, nam bo to pomagalo, da bomo raje sočustvovali kot pa obsojali. »Mnogo bolj učinkovito svetujem takrat, ko pazljivo prisluhnem ter skušam razumeti celoten položaj in šele nato kaj predlagam,« je razložil Juan, ki je izkušen starešina.

Pri tem so mnogim pomagale publikacije, ki jih razdeljujejo Jehovove priče. V revijah Stražni stolp in Prebudite se! so bili obravnavani zapleteni problemi, kot sta depresija in zloraba otrok. Takšne času primerne informacije pomagajo bralcem biti bolj pozorni do občutkov tistih, ki tako trpijo. Podobno je knjiga Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih mnogim staršem pomagala, da so se seznanili s problemi svojih otrok.

 Empatija pomaga pri krščanskih dejavnostih

Le redki od nas se ne bi zmenili za muko sestradanega otroka in ga ne bi nahranili, če bi imeli hrano. Če do drugih čutimo empatijo, bomo sprevideli tudi človekovo duhovno stanje. V Bibliji o Jezusu piše: »Ko pa vidi množice, se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja.« (Matevž 9:36) Milijoni danes so v podobnem duhovnem stanju in potrebujejo pomoč.

Morda moramo, kakor so ljudje v Jezusovih dneh, premagati predsodke ali ukoreninjene običaje, da lahko dosežemo srce nekaterih ljudi. Strežnik, ki se vživi v položaj drugih, se potrudi najti skupni temelj z ljudmi ali pa govoriti o tem, o čemer so zaskrbljeni, in naredi sporočilo bolj privlačno. (Dejanja 17:22, 23; 1. Korinčanom 9:20–23) Naši poslušalci lahko postanejo sprejemljivejši za kraljestveno sporočilo tudi zaradi prijaznosti, h kateri nas vzgibava empatija, kakor se je to izkazalo pri filipskem ječarju.

Empatija je zelo dragocena, ko nam pomaga spregledati napake drugih v občini. Če se trudimo razumeti občutke brata, ki nas je užalil, mu bomo gotovo mnogo laže odpustili. Morda bi podobno ravnali, če bi se znašli v enaki okoliščini in imeli bratovo preteklost. Empatija vzgibava Jehova, da ‚se spominja, da smo prah,‘ ali torej ne bi morala tudi nas empatija vzgibavati, da upoštevamo slabosti drugih in jim ‚odpuščamo‘? (Psalm 103:14; Kološanom 3:13)

Če moramo svetovati, bomo verjetno to storili mnogo prijazneje, če razumemo čustva in občutke posameznika, ki je grešil. Krščanski starešina, ki se zna vživeti v položaj drugih, se bo opomnil: ‚Tudi jaz bi lahko to zagrešil. Lahko bi bil na njegovem mestu.‘ Pavel zato svetuje: »Pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti, in glej sam nase, da tudi ti ne boš izkušan.« (Galatom 6:1)

Empatija nas lahko tudi spodbudi, da sokristjanu, ki morda ne bo ravno prosil za pomoč, praktično pomagamo, kolikor je pač v naši moči. Apostol Janez piše: »Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim [zapre vrata svoje najgloblje sočutnosti, NW], kako prebiva ljubezen Božja v njem? [. . .] Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Janezov 3:17, 18)

Da bi torej ljubili »v dejanju in resnici«, moramo najprej videti posebne potrebe naših bratov. Ali smo pozorni do potreb drugih, da bi jim pomagali? To je bistvo empatije.

Razvijati sočutje

Morda po naravi ne znamo tako dobro izražati empatije, vseeno pa lahko razvijamo takšno sočutje. Če bomo poslušali bolj pazljivo, opazovali bolj pozorno in se pogosteje vživeli v položaj drugega, bo naša empatija rasla. To nas bo spodbudilo, da bomo bolj ljubeči, prijazni in usmiljeni do naših otrok, do sokristjanov in do naših bližnjih.

Nikoli ne dovolite, da bi sebičnost zadušila vašo empatijo. »Naj nobeden od vas ne misli le na lastne zadeve,« je pisal Pavel, »temveč naj ima v mislih tudi koristi drugih.« (Filipljanom 2:4, Phillips) Naša večna prihodnost je odvisna od empatije Jehova in njegovega Velikega duhovnika, Jezusa Kristusa. Zato je naša moralna obveza, da razvijamo to lastnost. Naša empatija nam bo omogočila postati boljši strežniki in boljši starši. Predvsem pa nam bo pomagala spoznati, da ‚je večja sreča dajati kakor prejemati‘. (Dejanja 20:35, SSP)

[Slika na strani 25]

Empatija med drugim pomeni biti pozoren do potreb drugih, da bi jim pomagali

[Slika na strani 26]

Ljubeča mati že po naravi čuti empatijo do svojega otroka. Ali se jo bomo učili izkazovati tudi mi?