Oslavljanje Boga v filipinskih gorah

Če menite, da so Filipini otoška država, imate prav. Vendar so tudi dežela z impresivnimi gorami. Jehovove priče so dokaj neovirano in učinkovito oznanjevali po mestih in v nižinskih predelih. V gorah pa je zgodba povsem drugačna.

VELIČASTNE gore v tej deželi so v popolnem nasprotju s peščenimi plažami, koralnimi grebeni, ribiškimi vasmi in živahnimi mesti v otoških ravninah. Gore pa so tudi izzivalna ovira pri oznanjevanju »dobre novice« o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14, NW)

Filipinsko otočje leži na področju, kjer se stikata tektonski plošči. Zaradi gubanja tal so na večjih otokih nastali ostri gorski grebeni. Več kot 7100 otokov, ki sestavljajo Filipine, leži na zahodnem loku tihomorskega ognjenega obroča. Zato so posejani z ognjeniki, ki so tudi prispevali k oblikovanju gorate pokrajine. Takšen razgiban svet je osamil gorjane, ki jih je težko doseči, ker je razmeroma malo poti primernih za motorna vozila.

Kljub tem oviram se Jehovove priče zavedajo, da je treba doseči ‚vse ljudi‘. (1. Timoteju 2:4) Zato Priče s Filipinov delajo v skladu z duhom besed iz Izaija 42:11, 12, SSP: »Vriskajo naj prebivalci na pečinah, oglašajo naj se z vrhov gorá. Dajejo naj slavo GOSPODU, njegovo hvalo naj oznanjajo po otokih.«

Pred več kot 50 leti so si pričeli osredotočeno prizadevati, da bi pričevali tudi prebivalcem gora. Po drugi svetovni vojni so misijonarji pomagali dati zagon temu delu. Mnogi krajani so sprejeli biblijsko resnico in so jo potem pomagali širiti po vaseh visoko v gorah. Rezultati tega dela so bili odlični. Tako je denimo v gorovju Cordillera Central na severu Luzona več kot 6000 oznanjevalcev dobre novice. Večina jih je iz  domorodnih ljudstev, tudi Ibalojev, Ifugajev in Kalingov.

Kljub temu še vedno obstajajo težko dostopna področja v gorah. Ljudje, ki živijo tam, niso bili pozabljeni. Kako so prišli v stik z nekaterimi od njih in kakšen je bil odziv?

Prava vera zamenja izročilo

Na severnem otoku Luzon, v goratem predelu province Abre, živijo Tingijani. To ime morda izhaja iz starodavne malajske besede tingi, kar pomeni »gora«. Zares zelo primerno! Ljudje z besedo itneg imenujejo sebe in tudi svoj jezik. Verujejo v boga Kabunjana, na njihovo vsakodnevno življenje pa močno vpliva tudi praznoverje. Tako denimo šteje za slabo znamenje, če kdo, ki se kam odpravlja, kiha. Počakati mora nekaj ur, da slab učinek izgine.

Leta 1572 so prišli Španci in prinesli katoličanstvo, toda Tingijanov niso uspeli naučiti pravega krščanstva. Tisti, ki pa so postali katoličani, so obdržali verovanje v Kabunjana in se ravnali po prvotnih običajih. S točnim biblijskim spoznanjem so bili ti ljudje prvič seznanjeni v 1930-ih, ko so Jehovove priče pričeli širiti kraljestveno sporočilo v teh gorah. Od takrat so mnogi iskreni Tingijani pričeli slaviti Jehova »z vrhov gorá«.

Lingbaoan je bil denimo prej spoštovan plemenski poglavar na področju. Dejavno je sodeloval pri tingijanskih običajih. »Zvesto sem upošteval tingijanska izročila. Če je bil kdo ubit, smo po pokopu plesali in udarjali na gonge. Žrtvovali smo tudi živali. Verjeli smo v Kabunjana, biblijskega Boga pa nisem poznal.« In to kljub dejstvu, da je bil nominalni katoličan.

 Na tisto področje so prišli oznanjevat strežniki Jehovovih prič. Srečali so Lingbaoana in ga spodbudili k branju Biblije. Spominja se: »Biblija je bila tista, ki me je prepričala, da je Jehova resnični Bog.« Neki Priča je potem z njim preučeval Biblijo in Lingbaoan se je odločil, da bo služil resničnemu Bogu. Opustil je svoje prejšnje navade in tudi položaj plemenskega vodja, s čimer je razjezil krajevnega duhovnika in svoje prejšnje tovariše. Vendar pa je bil Lingbaoan odločen ravnati se po resnicah, ki jih je našel v Bibliji. Sedaj služi kot občinski starešina.

Sedem dni in šest noči

Čeprav v nekaterih predelih Abre sedaj dokaj redno slišijo dobro novico, so drugi predeli odročni in se tam le občasno pričuje. Pred nekaj časa so si Priče prizadevali doseči eno teh področij. Skupina 35 Prič se je odpravila oznanjevat na nedodeljeno področje v Tinegu (Abra), kjer niso bili že 27 let.

Ta oznanjevalska odprava je nalogo opravila peš v sedmih dneh. Predstavljajte si, kako greste čez viseče mostove in prečkate globoke reke, kako hodite ure in ure čez gorske grebene, noseč potrebščine – vse za to, da bi lahko oznanjevali dobro novico tistim, ki jo redko slišijo! Na potovanju so štiri noči od šestih prespali na prostem.

Čeprav so pogumni Priče, ki so se udeležili odprave, nesli s seboj nekaj hrane, pa je niso mogli vzeti dovolj za celo potovanje. Vendar to sploh ni bila težava, saj so ljudje z veseljem zamenjali živila za publikacije, ki so temeljile na Bibliji. Priče so dobili obilico pridelkov, rib in srnjega mesa. Kljub nekaterim nevšečnostim je skupina dejala: »Te žrtve je odtehtala radost, od katere smo prekipevali zaradi tega, kar smo doživeli.«

V sedmih dneh so ti strežniki pričevali v desetih vaseh in oddali 60 knjig, 186 revij, 50 brošur in mnogo traktatov. Potek biblijskega pouka so pokazali 74 skupinam ljudi. V mestu Tineg so imeli na željo krajevnih uradnikov in nekaterih uglednih meščanov občinski shod z 78 navzočimi, med njimi so bili večinoma učitelji in policisti. Upajmo, da se bo še veliko več Tingijanov pridružilo tistim, ki se »oglašajo« in hvalijo Jehova z gorskih vrhov.

Boljše od zlata

Južneje na Filipinih je nekaj otokov, na katerih so Španci našli zlato. Tako se je oblikovalo ime Mindoro, kar je okrajšava za špansko mina de oro oziroma »rudnik zlata«. Vendar pa se sedaj na teh otokih najde nekaj boljšega od zlata – ljudi, ki hočejo služiti resničnemu Bogu, Jehovu.

Okoli 125.000 prvotnih prebivalcev, ki se imenujejo Mangjani, živi v odročnih gozdovih v notranjosti Mindora. Živijo preprosto, večinoma se držijo zase in imajo svoj jezik. Pretežno so animisti in mnogobožci, verjamejo pa tudi v različne duhove v naravi.

 Posamezni Mangjani občasno pridejo na nižje ležeča obalna področja, da bi si poiskali delo, ko jim primanjkuje hrane ali drugih potrebščin. Tako je bilo tudi s Pailingom, ki izhaja iz podskupine Mangjanov, iz Batanganov. Odraščal je med svojim ljudstvom v gorskih gozdovih in je živel po batanganskih izročilih in navadah. Njihovo običajno oblačilo je kos blaga, ki ga ovijejo okoli bokov. Po batanganskem izročilu morajo častilci, če želijo dober pridelek, ubiti mlado kokoš in pustiti, da kri kaplja v vodo, medtem ko molijo.

Pailing se ne ravna več po teh izročilih. Zakaj ne? Ko je prišel v nižavje, je našel delo pri družinah Jehovovih prič. Ena od teh družin je izkoristila priložnost in Pailingu predstavila biblijsko resnico. Dobro se je odzval in zares cenil spoznanje o Jehovovem namenu za človeka in zemljo. Uredili so, da je šel v osnovno šolo in tudi preučeval Biblijo. Pailing se je krstil kot Jehovova priča, ko je imel 24 let. Pri 30 letih je bil v drugem letniku srednje šole in to je postalo njegovo oznanjevalsko področje. Sedaj ga kličejo Rolando (nižinsko ime).

Če srečate Rolanda, bo pred vami stal lepo oblečen in nasmejan strežnik, ki služi kot polnočasni oznanjevalec in strežni služabnik v eni od občin na Mindoru. Rolando se je nedavno vrnil v gore, pa ne da bi se pridružil Batanganom pri njihovih izročilih, ampak da bi z njimi delil oživljajoče biblijske resnice.

Željni kraljestvene dvorane

Bukidnonska provinca, to ime v sebujščini pomeni »ljudje z gor«, leži na južnem otoku Mindanau. To je področje gor, kanjonov, rečnih dolin in planot. Rodovitna zemlja omogoča rast pridelkov, kot so ananas, koruza, kava, riž in banane. Tam živijo višavska plemena Talandigov in Higaononov. Tudi ti se morajo poučiti o Jehovu. Nedavno se je blizu mesta Talakag pojavila zelo zanimiva priložnost za to.

Priče je na poti v višavje pričakalo hladno podnebje, ljudje pa so jih toplo pozdravili. Tamkajšni prebivalci so izpovedovali vero v vsemogočnega Boga, Očeta, toda njegovega imena niso poznali. Ker večino časa preživijo v gozdu, so tokrat prvič srečali Jehovove priče. Seznanili so se z Božjim imenom in tudi z njegovim čudovitim namenom, ki je povezan s Kraljestvom. Ljudje so bili zelo veseli, zato so se Priče odločili, da je treba njihovo vas še nadalje obiskovati.

Sledilo je več obiskov. Rezultat tega je bil, da so jim vaščani ponudili zemljišče za »hišo« Jehovovih prič. Priče so z veseljem sprejeli ponudbo. Zemljišče je bilo na vrhu najvišjega hriba na tem področju in z njega se je videlo na cesto. Stavbo so zgradili iz lesa, bambusa in palmovega listja. Projekt so končali v treh mesecih in desetih dneh. Pred stavbo je bil viden napis »Kraljestvena dvorana Jehovovih prič«. Samo pomislite, kraljestvena dvorana je bila postavljena še pred ustanovitvijo občine!

Od takrat sta se tja preselila občinski starešina, ki je polnočasni strežnik, in tudi strežni služabnik. Skupaj s Pričami iz sosednjih področij sta se trudila ustanoviti občino. To se je uresničilo avgusta 1998. Majhna občina sedaj s pridom uporablja to kraljestveno dvorano, ko pomaga gorjanom spoznati biblijsko resnico.

Jehova je resnično veličastno uporabil svoje voljne strežnike na Filipinih, da se je kraljestvena resnica razširila tudi v težko dostopnih gorah. To nas spomni na Izaija 52:7, NW, ki pravi: »Kako lepe so na gorah noge tistega, ki prinaša dobro novico.«

[Zemljevid na strani 11]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ABRA

MINDORO

BUKIDNON

[Vir slike]

Zemlja: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 10]

Pri oznanjevanju v gorah je treba tudi več ur pešačiti po razgibani pokrajini

[Slika na strani 10]

Krst v gorskem potoku