Vprašanja bralcev

Ali je primerno moliti k Bogu, ne da bi uporabili izraz »v imenu Jezusa«?

Biblija pokaže, da morajo kristjani, ki želijo moliti k Jehovu, to narediti v imenu Jezusa. Jezus je svojim učencem rekel: »Nihče ne pride k Očetu razen po meni.« Dodal je še: »Karkoli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da bo oslavljen Oče v Sinu. Če boste kaj prosili v mojem imenu, jaz bom storil.« (Janez 14:6, 13, 14)

Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature glede Jezusovega edinstvenega položaja pravi: »Cilj molitev je Bog sam, po posredniku Jezusu Kristusu. Zato vse prošnje k svetnikom oziroma angelom niso samo nekoristne, ampak tudi bogokletne. Vsakršno čaščenje kakšnega bitja, ne glede na to, kako vzvišeno je to bitje, je malikovalstvo, ki ga je Bog po svojem svetem zakonu strogo prepovedal.«

Kaj pa, če kdo po kakšnem zares nagrajujočem doživetju reče »Hvala ti Jehova«, ne da bi dodal »v imenu Jezusa«? Ali bi bilo to neprimerno? Ni nujno. Denimo da se kristjan nenadoma znajde v nevarnosti in zavpije: »Jehova, pomagaj mi!« Težko je verjeti, da Jehova svojemu služabniku ne bi pomagal, ker ta ni rekel »v imenu Jezusa«.

Vendar pa je treba omeniti, da samo glasen pogovor, pa čeprav z Bogom, sam po sebi še ni molitev. Kajn je denimo potem, ko ga je Jehova obsodil za uboj brata Abela, dejal: »Prevelika je krivda moja, da bi jo prenašal! Glej, izganjaš me danes s tal te zemlje, in pred obličjem tvojim se mi je skrivati, in se bodem potikal in begal po zemlji, in zgodi se, kdorkoli me dobi, me ubije.« (1. Mojzesova 4:13, 14) Čeprav je Kajn te besede izrekel Jehovu, se mu je s tem čustvenim izbruhom samo pritoževal zaradi grenkih posledic greha.

Biblija nam pove: »Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost.« Če Najvišjega naslavljamo neuradno, kot da bi bil samo človek, jasno kažemo, da smo premalo ponižni. (Jakob 4:6; Psalm 47:2; Razodetje 14:7) Prav tako bi bilo nespoštljivo, če vemo, kaj Božja Beseda pravi o Jezusovi vlogi, a kljub temu namerno molimo tako, da ne priznamo Jezusa Kristusa. (Lukež 1:32, 33)

To seveda ne pomeni, da Jehova od nas pričakuje molitve po kakem posebnem vzorcu oziroma predpisu. Najpomembnejši dejavnik je posameznikovo srce. (1. Samuelova 16:7) V prvem stoletju n. š. je rimski stotnik Kornelij »molil k Bogu neprenehoma«. Kornelij, neobrezan Nejud, ni bil posvečen Jehovu. Čeprav je malo verjetno, da je molil v imenu Jezusa, so njegove molitve »prišle v spomin pred Bogom«. Zakaj? Zato, ker je ‚preiskovalec src‘ videl, da je bil Kornelij »pobožen in bogaboječ«. (Dejanja 10:2, 4; Pregovori 17:3, NW) Ko si je pridobil spoznanje o »Jezusu iz Nazareta«, je prejel sveti duh in postal krščen Jezusov učenec. (Dejanja 10:30–48)

Navsezadnje lahko rečemo, da ljudje ne moremo določati, katere molitve Bog posluša. Če se kristjan kdaj pogovarja z Bogom in ne uporabi izraza, kot je denimo »v imenu Jezusa«, se mu zato ni treba obremenjevati s krivdo. Jehova se povsem zaveda naših omejitev in nam želi pomagati. (Psalm 103:12–14) Če verujemo v »Sina Božjega« , smo lahko prepričani, »da nas sliši, ako kaj prosimo po volji njegovi«. (1. Janezov 5:13, 14) Vendar pa pravi kristjani, še zlasti, ko javno predstavljajo druge v molitvi, priznavajo v Svetem pismu pojasnjeno vlogo, ki jo ima Jezus v Jehovovem namenu. Zato si poslušno prizadevajo izkazati čast Jezusu, tako da po njem usmerjajo svoje molitve k Bogu.