Izpolnjevanje Božjih zahtev poveličuje Jehova

»Poveličeval ga [bom] z zahvaljevanjem.« (PSALM 69:30)

1. a) Zakaj si Jehova zasluži, da se ga poveličuje? b) Kako ga lahko poveličujemo z zahvaljevanjem?

JEHOVA je vsemogočni Bog, Vesoljni suveren, Stvarnik. Kot takšen si zasluži, da se njegovo ime in namene poveličuje. Poveličevati Jehova pomeni nadvse ga spoštovati, z besedami in deli ga slaviti in hvaliti. Da bi to delali »z zahvaljevanjem«, moramo biti vedno hvaležni za to, kar dela za nas zdaj, in za to, kar bo storil v prihodnosti. Potrebujemo takšno stališče, kot je opisano v Razodetju 4:11, kjer zvesta duhovna bitja v nebesih objavljajo: »Vreden si, Gospod in Bog naš, prejemati slavo in čast in moč, zakaj ti si ustvaril vse, in zaradi volje tvoje je bilo vse in je bilo ustvarjeno.« Kako poveličujemo Jehova? Tako, da se o njem učimo in nato izpolnjujemo, kar zahteva od nas. Čutiti bi morali, kakor je čutil psalmist, ko je dejal: »Uči me delati po volji tvoji, ker ti si moj Bog.« (Psalm 143:10)

2. Kako Jehova ravna s tistimi, ki ga poveličujejo, in kako s tistimi, ki ga ne?

² Jehova visoko ceni tiste, ki ga poveličujejo. To pa zato, ker je »plačevalec tistim, ki ga iščejo«. (Hebrejcem 11:6) Kakšna je nagrada? Jezus je v molitvi svojemu nebeškemu Očetu dejal: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3) Da, tisti, ki ‚poveličujejo [Jehova] z zahvaljevanjem‘, bodo ‚podedovali deželo in večno prebivali v njej‘. (Psalm 37:29) Po drugi strani pa »hudobnež nima prihodnosti«. (Pregovori 24:20, SSP) V teh zadnjih dneh je nujno poveličevati Jehova, ker bo kmalu uničil hudobne in ohranil pravične. »Svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj.« (1. Janezov 2:17; Pregovori 2:21, 22)

3. Zakaj naj bi posvetili pozornost Malahijevi knjigi?

³ Jehovovo voljo spoznamo iz Biblije, saj ‚je vsako pismo navdihnjeno od Boga‘. (2. Timoteju 3:16) Ta Božja Beseda vsebuje mnogo poročil o tem, kako Jehova blagoslavlja tiste, ki ga poveličujejo, in kaj se zgodi s tistimi, ki ga ne. Eno teh poročil govori o tem, kaj se je dogajalo v Izraelu v dneh preroka Malahija. Ta je okoli leta 443 pr. n. š., med Nehemijevim izvajanjem oblasti na Judovem, napisal  knjigo, ki nosi njegovo ime. Ta energična in pretresljiva knjiga vsebuje informacije in prerokbe, ki ‚so bile napisane za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov‘. (1. Korinčanom 10:11) Če posvetimo pozornost Malahijevim besedam, se lahko pripravimo za ‚veliki in strašni dan GOSPODOV‘, ko bo Jehova uničil to hudobno stvarnost. (Malahija 4:5)

4. Na katerih šest točk nas opozori prvo poglavje Malahijeve knjige?

⁴ Kako nam Malahijeva knjiga, napisana pred več kot 2400 leti, pomaga v 21. stoletju pripraviti se za veliki in strašni Jehovov dan? Prvo poglavje nas opozori na najmanj šest pomembnih točk glede tega, kako poveličevati Jehova z zahvaljevanjem, tako da bi bili deležni njegovega odobravanja in večnega življenja: 1. Jehova ima rad svoje ljudstvo; 2. ceniti moramo svete reči; 3. Jehova pričakuje, da mu damo najboljše; 4. pravo čaščenje spodbuja nesebična ljubezen, ne pohlep; 5. sprejemljiva služba Bogu ni obremenjujoča formalnost; 6. vsakdo med nami mora dajati odgovor Bogu. V tem prvem od treh člankov o Malahijevi knjigi bomo torej med podrobnim pregledovanjem njenega prvega poglavja pretehtali vsako od naštetih točk.

Jehova ima rad svoje ljudstvo

5., 6. a) Zakaj je Jehova ljubil Jakoba? b) Česa se lahko nadejamo, če posnemamo Jakobovo zvestobo?

⁵ Jehovova ljubezen je razvidna iz prvih vrstic Malahijeve knjige, ki se začne z besedami: »Prorokovanje besede GOSPODOVE za Izraela.« Zatem Bog pravi: »Ljubil sem vas.« V isti vrstici navede zgled, ko pove: »Ljubil sem Jakoba.« Jakob je veroval v Jehova. Ta mož, čigar ime je Jehova čez čas spremenil v Izrael, je postal praoče izraelskega naroda. Jehova je imel Jakoba rad zato, ker je bil mož vere. Rad je imel tudi tiste med ljudstvom, ki so do njega imeli podobno stališče kot Jakob. (Malahija 1:1, 2)

⁶ Če imamo Jehova radi in smo zvesto povezani z njegovim ljudstvom, lahko zajemamo tolažbo iz izjave v Prvi Samuelovi knjigi 12:22: »GOSPOD ne zapusti ljudstva svojega zaradi velikega imena svojega.« Jehova ima rad svoje ljudstvo in ga nagrajuje, nazadnje mu bo podaril celo večno življenje. Tako beremo: »Upaj v GOSPODA in delaj dobro, prebivaj v deželi in goji zvestobo. In razveseljuj se v GOSPODU, in on ti dá, česar želi srce tvoje.« (Psalm 37:3, 4) Z našo ljubeznijo do Jehova je povezana druga točka, na katero smo opozorjeni v prvem poglavju Malahijeve knjige.

Cenimo svete reči

7. Zakaj je Jehova sovražil Ezava?

⁷ Kot beremo v Malahiju 1:2, 3, je Jehova, potem ko je rekel: »Ljubil sem Jakoba«, izjavil: »Ezava [. . .] sem sovražil.« Zakaj ta razlika? Jakob je poveličeval Jehova, Ezav, njegov brat dvojček, pa ga ni. Ezav je bil imenovan tudi Edom. V Malahiju 1:4 se edomska dežela imenuje kraj brezbožnosti, njeni prebivalci  pa so javno obtoženi. Ime Edom (kar pomeni »rdeči«) je dobil Ezav potem, ko je svoje dragoceno prvorojenstvo prodal Jakobu za nekaj rdeče enolončnice. »Ezav [je] zaničeval prvorojenstvo,« piše v Prvi Mojzesovi knjigi 25:34. Apostol Pavel je sovernike spodbudil, naj bodo previdni, da »ne bode kdo nečistnik ali skrunilec svetega kakor Ezav, ki je za eno jed prodal prvorojenstvo svoje«. (Hebrejcem 12:14–16)

8. Zaradi česa je Pavel povezal Ezava z nečistnikom?

⁸ Zakaj je Pavel povezal Ezavova dejanja z nečistovanjem? Zato, ker Ezavova miselnost lahko pripelje človeka do tega, da ne ceni več svetih reči. To pa potem utegne privesti do resnih grehov, kakršno je nečistovanje. Zato se lahko vsakdo med nami vpraša: ‚Ali me včasih mika, da bi zamenjal krščansko dediščino – večno življenje – za nekaj tako začasnega, kakor je skleda lečne enolončnice? Ali morda preziram svete reči, ne da bi se tega zavedal?‘ Ezav si je nepotrpežljivo želel potešiti telesno potrebo. Jakobu je dejal: »Daj mi [hitro, NW], prosim, zajeti od te rjave [rdeče, NW] jedi.« (1. Mojzesova 25:30) Žal so nekateri Božji služabniki v bistvu rekli: »Hitro! Zakaj čakati na časten zakon?« Želja po spolni zadovoljitvi za vsako ceno je postala njihova skleda lečne enolončnice.

9. Kako lahko ohranimo spoštljiv strah pred Jehovom?

⁹ Nikoli ne prezirajmo svetih reči, tako da zaničujemo nedolžnost, značajnost in našo duhovno dediščino. Namesto da smo kakor Ezav, raje ohranjajmo spoštljiv strah pred Bogom, kakor ga je zvesti Jakob, in visoko cenimo svete reči. Kako lahko to delamo? Tako da natančno izpolnjujemo Jehovove zahteve. To nas logično privede do tretje točke, ki je odkrita v prvem poglavju Malahijeve knjige. Katera je ta točka?

Jehovu dajmo najboljše

10. Kako so duhovniki prezirali Jehovovo mizo?

¹⁰ Judovski duhovniki, ki so v Malahijevem času služili v jeruzalemskem templju, niso darovali Jehovu najboljših žrtev. V Malahiju 1:6–8 piše: »Sin spoštuje očeta in hlapec gospodarja. Ako sem torej oče, kje je moja čast? in ako sem Gospod, kje je moj strah? pravi GOSPOD nad vojskami vam, o duhovniki, ki zaničujete moje ime.« »V čem smo zaničevali tvoje ime?« so vprašali duhovniki. »Oskrunjen kruh darujete na oltarju mojem,« je odgovoril Jehova. »S čim smo te oskrunili?« so vprašali duhovniki. Jehova jim je torej povedal: »S tem, da pravite: Miza GOSPODOVA se sme prezirati.« Ti duhovniki so prezirali Jehovovo mizo vsakokrat, ko so prinesli hibavo žrtev in dejali: »[To] ni nič hudega.«

11. a) Kaj je Jehova dejal glede nesprejemljivih žrtev? b) Kako so bili ljudje na splošno krivi?

¹¹ Jehova je nato o takšnih nesprejemljivih žrtvah razglabljal: »Prinesi pa to deželnemu oblastniku svojemu! mu li bodeš ugoden? ali se ozre nate?« Ne, njihov oblastnik ne bo  zadovoljen s takšnim darilom. Koliko manj bo Suveren vesolja sprejel hibave daritve! Niso pa grešili le duhovniki. Res, s takšnimi žrtvami so izražali zaničevanje do Jehova. Toda ali so bili ljudje na splošno nedolžni? Nikakor ne! Pravzaprav so oni izbirali te slepe, hrome in bolne živali ter jih prinašali duhovnikom, da bi jih žrtvovali. Kakšna grešnost!

12. Kaj nam pomaga dajati Jehovu najboljše?

¹² Če dajemo Jehovu najboljše kar lahko, pokažemo, da ga imamo resnično radi. (Matevž 22:37, 38) Jehovova organizacija danes, v nasprotju s trmastimi duhovniki Malahijevega časa, daje veliko odličnih svetopisemskih napotkov, ki nam pomagajo poveličevati Jehova z zahvaljevanjem, tako da izpolnjujemo njegove zahteve. S tem je povezana četrta pomembna točka, ki jo lahko izluščimo iz prvega poglavja Malahijeve knjige.

Pravo čaščenje, ki ga spodbuja ljubezen, ne pohlep

13. Kakšno početje duhovnikov odkriva, da jih je spodbujal pohlep?

¹³ Duhovniki Malahijevih dni so bili sebični, neljubeči in pohlepni po denarju. Kako to vemo? V Malahiju 1:10, NW, piše: »‚Kdo med vami bo vrh tega zapiral vrata? In ne boste prižigali ognja na mojem oltarju – brezplačno. Prav nič se vas ne veselim,‘ je govoril Jehova nad vojskami, ‚in ne ugaja mi daritev iz vaših rok.‘« Da, ti pohlepni duhovniki so zahtevali plačilo celo za najbolj preprosto tempeljsko službo, za zapiranje vrat in prižiganje ognja na oltarju! Ni čudno, da se Jehova ni veselil žrtev iz njihovih rok!

14. Zakaj lahko rečemo, da Jehovove priče spodbuja ljubezen?

¹⁴ Pohlep in sebičnost teh grešnih duhovnikov v staroveškem Jeruzalemu nas morda spomnita, da glede na Božjo Besedo lakomniki ne bodo podedovali Božjega kraljestva. (1. Korinčanom 6:9, 10) Ko razmišljamo o sebičnem služenju teh duhovnikov, še bolj cenimo svetovno oznanjevalsko delo, ki ga opravljamo Jehovove priče. To delo je prostovoljno. Za noben vidik naše strežbe nikoli ne zahtevamo plačila. Ne, ‚mi ne kupčujemo z Božjo besedo‘. (2. Korinčanom 2:17, SSP) Vsakdo od nas resnično lahko reče podobno kakor Pavel: ‚Brezplačno sem vam [rade volje, NW] oznanil Božji evangelij.‘ (2. Korinčanom 11:7) Bodite pozorni na to, da je Pavel »rade volje oznanil Božji evangelij«. To že kaže na peto točko, ki privablja našo pozornost k prvemu poglavju Malahijeve knjige.

Služba Bogu ni obremenjujoča formalnost

15., 16. a) Kakšno stališče so imeli duhovniki do darovanja žrtev? b) Kako Jehovove priče darujejo svoje žrtve?

¹⁵ Nezvesti duhovniki v staroveškem Jeruzalemu so na darovanje žrtev gledali kot na utrudljivo formalnost. Bilo jim je v breme. Kot je zapisano v Malahiju 1:13, jim je Bog dejal: »Pravite: Glej, koliko truda pri njej! in  jo zaničujete.« Ti duhovniki so zaničevali oziroma prezirali Božje svete reči. Molimo, da nikoli ne bi postali kakor oni! Namesto tega vedno kažimo takšno stališče, kakršno je razvidno iz besed v Prvem Janezovem listu 5:3: »To je ljubezen Božja, da držimo zapovedi njegove; in zapovedi njegove niso težke.«

¹⁶ Z veseljem darujmo duhovne žrtve Bogu in nikoli na to ne glejmo kot na utrujajoče breme. Bodimo pozorni na preroške besede: »Recite mu [Jehovu]: Odpusti vso pregreho in sprejmi nas milostljivo, in bomo prinašali sad ustnic kot daritve.« (Ozea 14:2) Besedna zveza »sad ustnic« pomeni duhovne žrtve, besede, s katerimi hvalimo Jehova in njegove namene. V Listu Hebrejcem 13:15 piše: »Po njem [Jezusu Kristusu] torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ,sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo.« Kako veseli smo, da naše duhovne žrtve niso le formalnost, temveč iskreni izrazi ljubezni do Boga! To nas privede do šeste točke, ki jo lahko razberemo iz prvega poglavja Malahijeve knjige.

Vsakdo mora dajati odgovor

17., 18. a) Zakaj je Jehova preklel tistega, »kdor ravna zvijačno«? b) Česa niso upoštevali tisti, ki so ravnali zvijačno?

¹⁷ Tisti, ki so živeli v Malahijevih dneh, so bili osebno odgovorni za svoja dejanja in tako smo tudi mi. (Rimljanom 14:12; Galatom 6:5) Zato v Malahiju 1:14 piše: »Proklet [. . .] bodi, kdor ravna zvijačno, ko ima [brezhibnega] samca v čredi, pa stori obljubo in potem daruje Gospodu kaj pokvarjenega!« Mož, ki je imel čredo, ni imel le ene živali, denimo samo ene ovce, tako da ne bi imel izbire. Ko je izbiral žival za žrtev, mu ni bilo treba izbrati slepe, hrome ali bolne živali. Če bi izbral takšno hibavo žival, bi to pokazalo, da je preziral Jehovovo žrtveno pripravo, saj je imetnik v svoji čredi zagotovo lahko našel takšno, ki ni imela take napake!

¹⁸ Jehova je torej upravičeno preklel tistega, ki je ravnal zvijačno, tistega, ki je imel primernega samca, a je duhovniku za žrtvovanje prinesel (morda je moral privleči) slepo, hromo ali bolno žival. Kljub temu pa ni niti namiga, da bi kateri duhovnik citiral Božjo postavo, da take hibave živali niso sprejemljive. (3. Mojzesova 22:17–20) Razumni so vedeli, da ne bi uspeli, če bi takšno darilo poskusili podtakniti svojemu deželnemu oblastniku. A v resnici so imeli opravka z Vesoljnim suverenom, Jehovom, ki je mnogo, mnogo bolj vzvišen od katerega koli človeškega oblastnika. V Malahiju 1:14 o tem piše takole: »Velik kralj sem jaz, pravi GOSPOD nad vojskami, in moje ime je strašno med pogani.«

19. Po čem hrepenimo in kaj bi morali delati?

¹⁹ Kot zvesti Božji služabniki hrepenimo po dnevu, ko bo Velikega kralja, Jehova, častilo vse človeštvo. Takrat ‚bo vsa zemlja polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino‘. (Izaija 11:9) Medtem pa si prizadevajmo izpolnjevati Jehovove zahteve, tako da posnemamo psalmista, ki je dejal: »Poveličeval ga [bom] z zahvaljevanjem.« (Psalm 69:30) Da bi to dosegli, nam Malahija streže z nadaljnjim nasvetom, ki nam lahko zelo koristi. Zato v naslednjih dveh člankih skrbno preiščimo še druge dele Malahijeve knjige.

Ali se spomnite?

• Zakaj bi morali poveličevati Jehova?

• Zakaj Jehova ni sprejel žrtvovanja, ki so ga opravljali duhovniki v Malahijevih dneh?

• Kako darujemo Jehovu hvalno žrtev?

• Kaj bi moralo spodbujati pravo čaščenje?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 9]

Malahijevo prerokovanje meri na današnje dni

[Slika na strani 10]

Ezav ni cenil svetih reči

[Slika na strani 11]

Duhovniki in ljudstvo so darovali nesprejemljive žrtve

[Slika na strani 12]

Jehovove priče po vsem svetu brezplačno darujejo hvalne žrtve