Življenjska zgodba

Vsaditi ljubezen do Jehova v srce najinih otrok

PRIPOVEDUJE WERNER MATZEN

Pred leti mi je najstarejši sin Hans Werner podaril Biblijo. Na notranjo stran platnic je napisal: »Dragi oče, naj Jehovova Beseda še naprej vodi našo družino na poti življenja. S hvaležnostjo, tvoj najstarejši sin.« Starši bodo razumeli, kako se je moje srce zaradi teh besed napolnilo s hvaležnostjo in radostjo. Takrat nisem vedel, s kakšnimi izzivi se bomo še morali spoprijeti kot družina.

RODIL sem se leta 1924 v Halstenbeku, kakih 20 kilometrov od nemškega pristanišča Hamburg. Vzgojila sta me mati in stari oče. Ker sem se kot vajenec izučil za orodjarja, so me leta 1942 vpoklicali v Wehrmacht, nemške oborožene sile. Kar sem doživel med drugo svetovno vojno, medtem ko sem se bojeval na ruski fronti, je preveč strašno, da bi opisal. Zbolel sem za tifusom, vendar so me po zdravljenju poslali nazaj na fronto. Januarja 1945 sem bil v Lodžu na Poljskem huje ranjen in nameščen v vojaško bolnišnico. Tam sem dočakal konec vojne. V bolnišnici, pa tudi pozneje v taborišču za pridržanje v Neuengammeu, sem imel dovolj časa za razmišljanje. Vznemirjali sta me vprašanji: Ali res obstaja Bog? Če obstaja, zakaj dovoljuje take krutosti?

Kmalu po tem, ko sem bil izpuščen iz taborišča za pridržanje, septembra leta 1947, sem se poročil s Karlo. Odraščala sva v istem  mestu. Medtem ko je bila Karla katoličanka, pa vera pri moji vzgoji ni imela nikakršne vloge. Duhovnik, ki naju je poročil, nama je svetoval, naj vsak večer skupaj zmoliva vsaj Gospodovo molitev. Naredila sva, kakor je rekel, ne da bi pravzaprav vedela, kaj moliva.

Leto kasneje se je rodil Hans Werner. Približno takrat me je sodelavec v službi, Wilhelm Ahrens, seznanil z Jehovovimi pričami. Iz Biblije mi je pokazal, da se bodo nekega dne vojne končale. (Psalm 46:9) Jeseni leta 1950 sem posvetil svoje življenje Jehovu in se krstil. Kako sem bil radosten, ko se je čez leto dni krstila tudi moja draga žena!

Vzgajati otroke po Jehovovih poteh

V Bibliji sem prebral, da zakonska zveza izvira od Jehova. (1. Mojzesova 1:26–28; 2:22–24) To, da sem bil navzoč ob rojstvu najinih otrok, Hansa Wernerja, Karla-Heinza, Michaela, Gabriele in Thomasa, je okrepilo mojo obljubo, da bom dober mož in oče. S Karlo sva bila zelo navdušena ob rojstvu vsakega od najinih otrok.

Zborovanje Jehovovih prič leta 1953 v Nürnbergu je bilo za našo družino zelo pomemben dogodek. V petek popoldan je predavatelj v govoru z naslovom »Vzgoja otrok v novosvetni družbi« rekel nekaj, česar nismo nikoli pozabili: »Največja dediščina, ki jo lahko damo svojim otrokom, je želja, da postanejo Božji služabniki.« S Karlo sva hotela ob Jehovovi pomoči narediti ravno to. Toda kako?

Za začetek smo si privzgojili navado, da smo vsak dan skupaj molili kot družina. Tako so se otroci naučili, kako pomembna je molitev. Vsak otrok se je že kmalu naučil, da smo pred obrokom vedno molili. Ko so bili še zelo majhni, so takoj, ko so zagledali svojo stekleničko, sklonili glavico in sklenili ročice. Nekoč smo bili povabljeni na poroko enega ženinih sorodnikov, ki niso bili Priče. Po slovesnosti so nevestini starši povabili goste domov na prigrizek. Vsi so hoteli takoj pričeti jesti. Toda najinemu petletnemu Karlu-Heinzu se to ni zdelo prav. »Prosim, najprej molite,« je rekel. Gostje so pogledali njega, potem naju in nazadnje še gostitelja. Da bi se ognil neprijetnostim, sem predlagal, da se zahvalim za obrok, s čimer se je gostitelj strinjal.

 Ta dogodek me je spomnil na Jezusove besede: »Iz ust otročičev in dojenčkov si sebi pripravil hvalo.« (Matevž 21:16, SSP) Prepričana sva, da so naše redne in iskrene molitve pomagale otrokom videti Jehova kot njihovega ljubečega nebeškega Očeta.

Najina odgovornost do Jehova

Da bi se otroci naučili ljubiti Boga, je treba tudi redno brati in preučevati njegovo Besedo. S tem v mislih, smo imeli družinski pouk vsak teden, najpogosteje ob ponedeljkih zvečer. Med najstarejšim in najmlajšim je bilo devet let razlike, zato so imeli otroci zelo različne potrebe in nisva vedno mogla preučiti istega gradiva z vsemi.

Tako sva denimo otroke, ki še niso hodili v šolo, precej preprosto poučevala. Karla je z njimi preučila po en biblijski stavek ali pa je uporabila slike iz biblijskih publikacij. Še vedno se rad spominjam tega, kako so naju zgodaj zjutraj zbudili mlajši otroci, ki so splezali na najino posteljo, da bi nama pokazali svoje najljubše slike iz knjige The New World. *

Karla je postala prav spretna v tem, da je otroke potrpežljivo učila, zakaj vse ljubimo Jehova. To zveni morda preprosto in neposredno, ampak v resnici je bilo to zame in za Karlo tako fizično kot čustveno skoraj zaposlitev s polnim delovnim časom. Kljub vsemu se nisva vdala. Hotela sva pustiti vtis v njihovem nežnem srcu, preden bi drugi, ki niso poznali Jehova, začeli vplivati nanje. Zato sva vztrajala pri tem, da so bili otroci navzoči na družinskem pouku takoj, ko so lahko sedeli.

S Karlo sva se kot starša zavedala, kako pomembno je dati otrokom pravilen zgled glede čaščenja. In ne glede na to, ali smo jedli, vrtnarili ali se sprehajali, sva se trudila vsakemu otroku okrepiti njegov odnos z Jehovom. (5. Mojzesova 6:6, 7) Poskrbela sva, da je vsak, ko je bil še majhen, imel svojo Biblijo. Poleg tega sem, ko smo dobili revije, napisal ime vsakega družinskega člana na njegov ali njen osebni izvod. Tako so se otroci naučili imeti svojo literaturo. Domislila sva se tega, da določene članke iz revije Prebudite se! dodeliva otrokom v branje. V nedeljo po kosilu so nama pojasnili, kako so gradivo razumeli.

Posvetiti otrokom potrebno pozornost

Seveda pa stvari niso vedno tekle gladko. Ko so otroci rasli, sva ugotovila, da sva morala, če sva hotela vsaditi ljubezen v njihovo srce, najprej vedeti, kaj že imajo v srcu. To je pomenilo poslušati jih. Včasih so menili, da imajo razlog za pritožbo, zato smo sedli in se o težavah skupaj pogovorili. Vpeljala sva posebne pol ure na koncu družinskega pouka. Vsakdo je lahko povsem iskreno povedal, kaj čuti.

Tako sta denimo najina najmlajša, Thomas in Gabriele, menila, da sva bolj naklonjena njunemu najstarejšemu bratu. Na nekem pouku sta spregovorila in rekla: »Oči, misliva, da ti in mami vedno dovolita Hansu Wernerju delati, kar želi.« Sprva nisem mogel verjeti svojim ušesom. Po tem, ko sva s Karlo zadevo nepristransko preučila, sva morala priznati, da sta otroka imela prav. Tako sva se še bolj trudila, da bi z vsemi otroki ravnala enako.

Občasno se je zgodilo, da sem otroke kaznoval prenagljeno ali pa nepravično. Ob takih priložnostih sva se kot starša morala naučiti opravičiti. Potem smo molili k Jehovu. Pomembno je bilo, da so se otroci zavedali, da se je njihov oče pripravljen opravičiti Jehovu in tudi njim samim.  Tako sva imela z njimi prisrčen in prijateljski odnos. Pogosto so nama rekli: »Vidva sta naša najboljša prijatelja.« To naju je zelo osrečilo.

Če družina dela skupaj, to pospešuje enotnost. Zato je vsak imel redna opravila. Naloga Hansa Wernerja je bila, da gre enkrat tedensko v trgovino in kupi hrano ter druge reči za gospodinjstvo, kar je običajno pomenilo, da je dobil nakupovalni seznam, poleg njega pa nekaj denarja. Nekega tedna pa mu nisva dala ne seznama ne denarja. Glede tega je vprašal mamo in rekla mu je, da še nismo dobili denarja. No, otroci so pričeli šepetati med seboj, potem pa je vsak vzel svoj hranilnik in ga spraznil na mizo. »Mami, zdaj gremo lahko nakupovat!« so vsi vzkliknili. Da, otroci so se naučili pomagati v stiski in to je družino še bolj zbližalo.

Z leti so se fantje pričeli zanimati za dekleta. Denimo Thomas se je zelo zanimal za šestnajstletno Pričo. Pojasnil sem mu, da se mora, če misli resno glede nje, biti pripravljen poročiti z njo in prevzeti odgovornost za ženo in otroke. Thomas je ugotovil, da ni pripravljen za zakon, saj je imel komaj 18 let.

Napredovati kot družina

Še v rani mladosti so otroci drug za drugim pričeli sodelovati v Teokratični strežbeni šoli. Pozorno sva poslušala njihove naloge, kar nama je bilo v spodbudo, ker sva videla njihovo osebno iskreno ljubezen do Boga. Okrajni in območni nadzorniki, ki so občasno bivali pri nas, so nam pripovedovali o svojih doživetjih ali pa nam brali iz Biblije. Ti možje in njihove žene so pomagali gojiti ljubezen do polnočasne službe v našem srcu.

Veselili smo se zborovanj. Bila so ključna v najinih naprezanjih, da bi v otroke vsadila željo po služenju Jehovu. Za otroke je bil poseben trenutek, ko so si pripeli zborovalne kartice, preden smo odpotovali na mesto zborovanja. Ganjena sva bila, ko se je Hans Werner krstil pri desetih letih. Nekateri so menili, da je premlad za posvetitev Jehovu, vendar mi je pri 50 letih povedal, kako hvaležen je, da Jehovu služi že 40 let.

Otrokom sva pokazala, da je oseben odnos z Jehovom pomemben, vendar jih v posvetitev nisva silila. Seveda pa sva bila zadovoljna, ko je vsak od njih ob svojem času napredoval do krsta.

Naučiti se vreči breme na Jehova

Prekipevala sva od veselja, ko je leta 1971 Hans Werner diplomiral kot član 51. razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead in bil dodeljen, da služi kot misijonar v Španiji. Sčasoma so tudi drugi otroci preživeli nekaj časa  kot polnočasni strežniki, kar je naju kot starša zelo osrečilo. Približno tedaj mi je Hans Werner podaril Biblijo, ki sem jo omenil na začetku tega članka. Naša družinska sreča se je zdela popolna.

Potem pa sva odkrila, da bi se morali še trdneje oprijeti Jehova. Zakaj? Ker sva videla, da so se nekateri od najinih odraslih otrok spoprijemali s težavami, ki so resno preizkusile njihovo vero. Denimo najini dragi hčeri Gabrieli niso bile prikrajšane bolečine. Leta 1976 se je poročila z Lotharjem. Kmalu po poroki je zbolel. Gabriele ga je negovala, ko je postal vse šibkejši, dokler ni umrl. Ko smo videli, kako je zdrav družinski član zbolel in umrl, nas je to spomnilo, kako zelo potrebujemo ljubečo Jehovovo roko. (Izaija 33:2)

Prednosti v Jehovovi organizaciji

Ko sem bil leta 1955 postavljen za občinskega slugo (danes predsedujoči nadzornik), se nisem počutil sposobnega za to odgovornost. Veliko je bilo dela in vse občinske odgovornosti sem lahko izpolnil le tako, da sem včasih vstal ob štirih zjutraj. Žena in otroci so me zelo podpirali, saj so poskrbeli, da me zvečer, ko sem moral še kaj narediti, ni nihče motil.

Kljub temu smo kot družina preživeli kar največ prostega časa skupaj. Včasih mi je delodajalec dovolil, da sem lahko z njegovim avtomobilom odpeljal družino na izlet. Otroci so uživali ob priložnostih, ko smo v gozdu preučevali Stražni stolp. Skupaj smo šli tudi pešačit, včasih pa smo med hojo skozi gozd prepevali pesmi ob mojem igranju na ustno harmoniko.

Leta 1978 sem bil postavljen kot nadomestni okrajni nadzornik (potujoči strežnik). Vznemirjen sem molil: »Jehova, ne počutim se sposobnega opravljati to delo. Toda če ti hočeš, da poskusim, potem bom dal vse od sebe.« Dve leti pozneje sem pri 54 letih predal svoje majhno podjetje najinemu najmlajšemu sinu Thomasu.

Vsi najini otroci so odrasli, kar nama je dalo priložnost narediti več za Jehova. Istega leta sem bil postavljen za okrajnega nadzornika ter dodeljen v del Hamburga in celotno pokrajino Schleswig-Holstein. Zaradi najinih izkušenj pri vzgoji družine sva lahko pokazala posebno razumevanje do staršev in njihovih otrok. Številni bratje so naju imenovali okrajna mama in oče.

Karla je morala, potem ko me je deset let spremljala v okrajnem delu, na operacijo. In še isto leto so zdravniki ugotovili, da imam možganski tumor. Zato nisem mogel več nadaljevati svoje strežbe kot okrajni nadzornik in sem šel na operacijo. Šele čez tri leta sem lahko zopet delal kot nadomestni okrajni nadzornik. S Karlo sva sedaj oba v 70 letih in ne sodelujeva več v potujočem delu. Jehova nama je pomagal sprevideti, da je nesmiselno oklepati se neke prednosti, ki je nisem več mogel opravljati.

Ko gledava nazaj, sva s Karlo hvaležna Jehovu, da nama je pomagal vsaditi ljubezen do resnice v srce najinih otrok. (Pregovori 22:6) V teh letih naju je Jehova vodil in šolal ter nama pomagal izpolniti najine odgovornosti. Čeprav sva se postarala in sva bolna, je najina ljubezen do Jehova tako mlada in živa kot vedno. (Rimljanom 12:10, 11)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 26]

Najina družina na sprehodu ob reki Elbe v Hamburgu leta 1965

[Slika na strani 28]

Nekateri družinski člani na mednarodnem zborovanju v Berlinu leta 1998

[Slika na strani 29]

Z ženo Karlo