Tertulijanova protislovnost

‚ALI je sploh kakšna podobnost med kristjanom in filozofom? Med tistim, ki resnico pači, in tistim, ki jo oživlja in uči? Kaj imata skupnega Akademija in Cerkev?‘ Takšna izzivalna vprašanja je zastavil Tertulijan, pisec iz drugega in tretjega stoletja n. š. Zaslovel je kot »eden najplodovitejših virov cerkvene zgodovine ter naukov, ki so jih učili v njegovem času«. Bil je pozoren na skoraj vsak vidik verskega življenja.

Tertulijan je bil morda najbolj poznan po svojih paradoksnih oziroma protislovnih izjavah, kot so: »Bog je še zlasti velik takrat, ko je majhen.« »[V smrt Božjega sina] je vsekakor treba verjeti, ker je nesmiselna.« »[Jezus] je bil pokopan in je znova vstal; to zagotovo drži, saj je to nemogoče.«

Vendar pa niso protislovne samo njegove izjave. Čeprav je Tertulijan menil, da je s svojimi spisi branil resnico ter prispeval k neokrnjenosti cerkve in njenih doktrin, je v resnici popačil prave nauke. Izkazalo se je, da je njegov ključni prispevek k tako imenovanemu krščanstvu teorija, na kateri so kasnejši pisci razvili nauk o Trojici. Da bi dobili vpogled v to, kako je do tega prišlo, si najprej na kratko poglejmo samega Tertulijana.

»Nikoli dolgočasen«

O Tertulijanovem življenju vemo zelo malo. Večina učenjakov soglaša, da se je rodil okoli leta 160 n. š. v Kartagini v severni Afriki. Očitno je bil dobro izobražen in temeljito seznanjen z glavnimi filozofskimi šolami svojih dni. V krščanstvo ga je, kot je videti, pritegnila pripravljenost deklariranih kristjanov, da umrejo za svojo vero. Glede krščanskega mučeništva je spraševal: »Koga premišljevanje o mučeništvu ne navede k temu, da poizve, kaj je razlog zanj? Kdo po takšnem poizvedovanju ne prevzame naših naukov?«

Tertulijan je po spreobrnitvi k tako imenovanemu krščanstvu postal ustvarjalen pisec, nadarjen za jedrnate in domiselne izjave. »Imel je sposobnost, ki je bila med teologi redka,« opaža knjiga The Fathers of the Church. »Ni nikoli dolgočasen.« Neki učenjak je rekel: »Tertulijan je bil bolj nadarjen za besede kot za stavke in zato je veliko lažje razumeti njegove duhovite opazke kakor njegova dokazovanja. Morda ga prav zato tako pogosto citirajo, toda tako redko navajajo njegova daljša besedila.«

V obrambo krščanstva

Tertulijanovo najbolj znano delo je Apologija, ki jo imajo za eno najvplivnejših literarnih obramb nominalnega krščanstva. Napisal jo je v času, ko so bili kristjani pogosto žrtve vraževerne drhali. Tertulijan je te kristjane branil in ugovarjal nerazumnemu ravnanju z njimi. Rekel je: »[Nasprotniki]  imajo kristjane za vzrok vsake katastrofe in nesreče, ki zadane ljudstvo. Če reka Nil ne namoči polj, če se vreme ne spremeni, če nastane potres, če pride do lakote, če izbruhne kuga, se takoj zasliši kričanje: ,Vrzite kristjane levom!‘«

Čeprav so bili kristjani pogosto obtoženi nezvestobe državi, si je Tertulijan prizadeval pokazati, da so pravzaprav najbolj zaupanja vredni državljani v imperiju. Potem ko je svoje nasprotnike opozoril na različne poskuse zarotnikov, da bi strmoglavili vlado, jih je spomnil, da so bili ti v resnici pogani in ne kristjani. Tertulijan je pokazal, da je država z usmrtitvijo kristjanov utrpela resnično izgubo.

Druga njegova dela so obravnavala krščansko življenje. V svojem komentarju De spectaculis je denimo kristjane opominjal, naj se izogibajo določenih zabavišč, poganskih iger in gledaliških predstav. Očitno se takratnim novim spreobrnjencem ni zdelo nič napačnega hoditi na shode, na katerih so se učili o Bibliji, nato pa obiskovati poganske igre. Da bi jih spodbudil k razmišljanju, je napisal: »Kako grozljivo je iz Božje cerkve iti v hudičevo – iz nebesnega svoda v svinjsko zakotje.« Rekel je: »Kar zavračate v dejanjih, ne smete pozdraviti v besedi.«

Popači resnico, medtem ko jo brani

Tertulijan je na začetku svojega eseja Proti Prakseasu dejal: »Hudič na različne načine rovari proti resnici in ji nasprotuje. Včasih je njegova nakana uničiti resnico tako, da jo brani.« Čeprav se ne ve točno, kdo je bil v eseju omenjeni Prakseas, je Tertulijan oporekal njegovim naukom o Bogu in Kristusu. Prakseasa je imel za orodje v Satanovih rokah, s katerim je ta poskušal krščanstvo prikrito pokvariti.

V tistem času je bila med tako imenovanimi kristjani ključni predmet razprave zveza med Bogom in Kristusom. Nekaterim izmed njih, še zlasti tistim, ki so bili grškega porekla, je bilo verovanje v enega Boga težko uskladiti z Jezusovo vlogo Rešitelja in Odkupitelja. Prakseas je poskušal ta problem rešiti z naukom, da je Jezus samo drugačna oblika Očeta in da med Očetom in Sinom ni nikakršne razlike. Ta teorija, ki je poznana kot modalizem, trdi, da se je Bog razkril »kot Oče pri Stvaritvi in dajanju Postave, kot Sin v Jezusu Kristusu in kot Sveti Duh po Kristusovem vnebohodu«.

Tertulijan je pokazal, da Sveto pismo jasno ločuje med Očetom in Sinom. Potem ko je citiral Prvi list Korinčanom 15:27, 28, je sklenil: »Tisti, ki je podložil (vse), in tisti, kateremu je bilo vse podloženo – morata obvezno biti dve različni Bitji.« Tertulijan je  opozoril na besede samega Jezusa: »Oče je večji od mene.« (Janez 14:28) Z odlomki iz Hebrejskih spisov, kot je Psalm 8:5, je pokazal, kako Biblija opisuje »podrejenost« Sina. »Potemtakem se Oče razlikuje od Sina, saj je večji od njega,« sklene Tertulijan. »Kajti tisti, ki ustvarja, ni isti kot ta, ki je ustvarjen; tako tudi ta, ki pošilja, ni isti kot ta, ki je poslan; poleg tega ta, ki nekaj naredi, ni isti kot ta, po katerem je to narejeno.«

Tertulijan je imel Sina za podrejenega Očetu. Vendar je v svojem poskusu, da bi preprečil modalizem, šel »prek tega, kar je pisano«. (1. Korinčanom 4:6, SSP) Ko je s še eno teorijo zmotno poskušal dokazati Jezusovo božanskost, si je izmislil formulo »ena substanca v treh osebah«. S to zamislijo je poskušal prikazati, da so Bog, njegov Sin in sveti duh tri različne osebe, ki obstajajo v eni božanski substanci. Tertulijan je tako prvi, ki je za Očeta, Sina in sveti duh, uporabil latinsko obliko besede »trojica«.

Pazimo se svetne filozofije

Kako je Tertulijan lahko razvil teorijo o »eni substanci v treh osebah«? Odgovor tiči v še eni njegovi protislovnosti – njegovem pogledu na filozofijo. Tertulijan je filozofijo imenoval »‚nauki‘ ljudi in ‚demonov‘«. Odkrito je obsojal navado, da se s filozofijo podpira krščanske resnice. »Proč z vsemi poskusi, da bi krščanstvo popačili s stoičnimi, platonskimi in dialektičnimi spisi,« je izjavil. Kljub temu pa je sam svetno filozofijo veliko uporabljal, kadar se je ta skladala z njegovimi lastnimi zamislimi. (Kološanom 2:8)

V nekem priročniku je pojasnjeno: »Trinitarska teologija je za to, da so jo lahko razvili in izrazili, potrebovala podporo helenističnih zamisli in kategorij.« V knjigi The Theology of Tertullian pa piše: »Tertulijanu je uspelo z nenavadno zmesjo pravnih in filozofskih pojmov ter izrazov predstaviti trinitarski nauk v takšni obliki, da je bil kljub svojim omejitvam in nedovršenosti osnova kasnejšemu uvajanju tega nauka na nicejskem koncilu.« Torej je imela Tertulijanova formula – tri osebe v eni božanski substanci – pomembno vlogo pri razširjanju te verske zablode po vsem tako imenovanem krščanstvu.

Tertulijan je druge obtoževal, da resnico uničujejo medtem, ko jo skušajo braniti. Ironično pa je, da je sam padel v isto past, ko je Božji navdihnjeni biblijski resnici primešal človeško filozofijo. Zato si vzemimo k srcu svetopisemsko svarilo, naj ne poslušamo ‚zapeljivih duhov in naukov hudobnih duhov‘. (1. Timoteju 4:1)

[Slike na straneh 29, 30]

Tertulijan je filozofijo obsojal, vendar pa je z njo pospeševal svoje lastne ideje

[Vir slike]

Strani 29 in 30: © Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris

[Slika na strani 31]

Pravi kristjani se ogibajo tega, da bi biblijsko resnico mešali s človeško filozofijo