Življenjska zgodba

Nagrajen zaradi vdanosti Bogu

PRIPOVEDUJE WILLIAM AIHINORIA

Sredi noči sem se zbudil zaradi očetovega značilnega ječanja. Zvijal se je po tleh in se držal za trebuh. Z materjo in starejšo sestro smo ga obstopili. Ko je bilo videti, da je bolečina popustila, se je vzravnal, zavzdihnil in dejal: »Edino Jehovove priče imajo na tem svetu mir.« Ta pripomba je bila nenavadna, vendar je name naredila globok vtis, saj še nikoli prej nisem slišal za Jehovove priče. Zanimalo me je, kaj je s tem mislil.

TO SE je zgodilo leta 1953, ko sem bil star šest let. Živel sem v poligamistični družini v Ewossi, poljedelski vasi v srednjezahodnem delu Nigerije. Bil sem drugi otrok, vendar prvi sin v družini, ki se je sčasoma povečala, tako da je oče na koncu imel tri žene in trinajst otrok. Delili smo si dedkovo s slamo krito, štirisobno hišo, narejeno iz blata. V družini so bili tudi babica in očetovi trije bratje s svojimi družinami.

Moje zgodnje življenje je bilo nesrečno. K temu je še zlasti prispevalo očetovo slabo zdravje. Imel je kronične bolečine v trebuhu, ki so ga spremljale vse do njegove smrti mnogo let kasneje. Njegove neznane bolezni se ni dalo odpraviti z nobenim zdravljenjem, ki si ga je lahko privoščila afriška kmečka družina – ne z zelišči, ne s tradicionalnim zdravljenjem. Veliko noči smo prejokali ob očetu, ki se je v mukah zvijal po tleh vse do petelinovega  kikirikanja naslednjega jutra. Z materjo sta pogosto kam odpotovala, da bi našla zdravilo za njegovo bolezen, zame in za moje brate in sestre pa je takrat skrbela babica.

Naša družina se je preživljala z gojenjem in prodajo jama, kasave in semen kole. Pridobivali smo tudi kavčuk, tako da smo borni dohodek nekoliko povečali. Naša glavna hrana je bil jam. Jedli smo ga zjutraj, zdrobljenega popoldan in še enkrat zvečer. Tu in tam pa smo si za spremembo privoščili pečene banane.

Pomemben del našega življenja je bilo čaščenje prednikov. Družina je darovala hrano pred palicami, na katerih so bile privezane lupine kavrov. Oče je častil tudi nekega malika, da bi se ubranil hudobnih duhov in čarovnic.

Ko sem bil star pet let, smo se začasno preselili v poljedelski tabor, ki je bil od naše vasi oddaljen enajst kilometrov. Tam se je oče okužil s podkožnimi glistami, kar je njegovo trpljenje zaradi trebušne bolezni le še povečalo. Podnevi ni mogel delati, zaradi bolečin v trebuhu pa se je mučil tudi ponoči. Jaz pa sem se okužil s peščenimi bolhami, kar je vrsta tifusa. Posledica tega je bila, da smo živeli od miloščine naše razširjene družine. Da ne bi zaradi bede umrli, smo se preselili nazaj v našo vas, v Ewosso. Ker sem bil prvi sin, je oče želel, da bi postal kaj več kot kmet, ki se le stežka preživlja. Menil je, da bi mi dobra izobrazba omogočila dvigniti življenjski standard družine in bi tako laže vzrejal svoje brate in sestre.

V stiku z različnimi religijami

V domači vasi sem se lahko začel šolati. Tako sem prišel v stik s krščanskimi religijami. V 1950-ih je bila zahodnjaška izobrazba neločljivo povezana z religijo kolonialne oblasti. Ker sem obiskoval katoliško osnovno šolo, je to pomenilo, da sem moral biti rimski katoličan.

Leta 1966, ko sem dopolnil 19 let, sem bil v mestu Ewohinmi, ki je od Ewosse oddaljeno kakih osem kilometrov, sprejet na srednjo šolo romarskih baptistov. Tam se je moja verska izobrazba spremenila. Sedaj sem obiskoval protestantsko šolo, zato so mi katoliški duhovniki preprečili obiskovanje nedeljske maše.

Med obiskovanjem te baptistične šole sem se prvič srečal z Biblijo. Čeprav sem še naprej hodil v katoliško cerkev, sem vsako nedeljo po cerkvenem bogoslužju Biblijo bral kar sam. Nauki Jezusa Kristusa so me prevzeli in v meni razvneli željo, da bi živel smiselno in bogovdano. Bolj ko sem bral Biblijo, bolj sem bil zgrožen nad hinavščino nekaterih verskih voditeljev in nemoralnim življenjskim slogom mnogih laikov. To, kar sem videl med tistimi, ki se imajo za kristjane, se je tako razlikovalo od tega, kar so govorili in delali Jezus in njegovi učenci.

Določeni pripetljaji so me še posebej šokirali. Ko sem nekoč šel v katehetsko trgovino z verskimi potrebščinami, da bi si kupil rožni venec, sem na podboju vrat videl viseti juju amulet. Nekoč drugič me je ravnatelj baptistične šole poskušal spolno zlorabiti. Kasneje sem izvedel, da je homoseksualec in da je že nekatere zlorabil. Premišljeval sem o tem in se spraševal: ‚Ali Bog odobrava religije,  katerih člani in celo voditelji ne odgovarjajo za očitne grehe?‘

Sprememba vere

Kljub temu sem še vedno imel rad to, kar sem bral v Bibliji, in sklenil sem, da jo bom še naprej bral. Takrat sem tudi začel premišljevati o očetovi pripombi, izrečeni pred kakimi 15 leti: »Edino Jehovove priče imajo na tem svetu mir.« Vendar me je bilo nekoliko strah, ker so se mladim Pričam v moji šoli posmehovali in jih včasih kaznovali, ker se niso pridružili našemu jutranjemu bogočastju. Poleg tega so se mi nekatera njihova verovanja zdela čudna. Težko sem na primer verjel, da gre v nebesa samo 144.000 ljudi. (Razodetje 14:3) Vedno sem si želel iti v nebesa, zato sem se spraševal, ali je bilo to število dopolnjeno že pred mojim rojstvom.

Jasno mi je bilo, da se Priče vedejo in ravnajo drugače. Niso se vpletali v nemoralna in nasilna dejanja drugih mladih v šoli. Videl sem, da so zares ločeni od sveta, prav takšni, kot naj bi po Bibliji pravi verniki bili. (Janez 17:14–16; Jakob 1:27)

Odločil sem se, da o njih še kaj raziščem. Septembra 1969 sem dobil knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Naslednji mesec je neki pionir, kot se imenuje polnočasni strežnik Jehovovih prič, pričel z mano preučevati. Ker sem bil nad prvim preučevanjem navdušen, sem knjigo Resnica začel brati v soboto zvečer in jo prebral do naslednjega popoldneva. Svojim sošolcem sem takoj začel pripovedovati o čudovitih rečeh, o katerih sem bral. Študentje in učitelji so mislili, da se mi je zaradi novonajdene vere zmešalo. Jaz pa sem vedel, da se mi od tega že ni zmešalo. (Dejanja 26:24)

Novica o tem, da oznanjam novo vero, je prišla do mojih staršev. Prosila sta me, naj se nemudoma vrnem domov, tako da bi lahko ugotovila, v čem je moja težava. Vsi Priče so takrat odšli na eno svojih območnih zborovanj v Ilesho, tako da nisem imel nikogar, ki bi ga lahko vprašal za nasvet. Ob prihodu domov  so me mati in drugi sorodniki obsuli z vprašanji in kritikami. Po svojih najboljših močeh sem se trudil braniti to, kar sem se naučil iz Biblije. (1. Petrov 3:15)

Stric je po neuspelem poskusu, da bi mi dokazal, da so Jehovove priče lažni učitelji, ubral drugačne strune. Rotil me je: »Spomni se, da si šel v šolo zaradi izobrazbe. Če nehaš študirati in greš oznanjat, ne boš šolanja nikoli dokončal. Zakaj ne bi torej počakal, da najprej končaš šolo in se šele nato pridružiš tej novi religiji.« Takrat se mi je to zdelo razumno, zato sem s Pričami nehal preučevati.

Decembra 1970, takoj po opravljeni diplomi, sem odšel naravnost v kraljestveno dvorano in od takrat naprej sem vedno navzoč na shodih Jehovovih prič. Tridesetega avgusta 1971 sem se v znak svoje posvetitve Bogu krstil. To ni pretreslo le mojih staršev, ampak tudi celotno skupnost. Rekli so, da sem jih razočaral, saj sem bil prvi v Ewossi oziroma njeni okolici, ki sem prejemal vladno štipendijo. Mnogi so od mene veliko pričakovali. Upali so, da bom s svojo izobrazbo pripomogel k izboljšanju skupnosti.

Rezultati moje odločitve

Družina in starejši možje v skupnosti so k meni poslali predstavnike, ki so me skušali pregovoriti, naj se odpovem svoji veri. Pri tem so izrekali tudi prekletstva. »Če ne boš zapustil te vere,« so rekli, »je tvoja prihodnost obsojena na propad. Ne boš dobil službe. Ne boš si zgradil svoje hiše. Ne boš se mogel poročiti in imeti družine.«

V nasprotju z njihovimi zloveščimi napovedmi sem deset mesecev po končanem šolanju začel delati kot učitelj. Oktobra 1972 sem se poročil s svojo ljubljeno ženo Veronico. Kasneje me je vlada izšolala za predstavnika za razširitev kmetijstva. Kupil sem si svoj prvi avto in začel graditi hišo. Petega novembra 1973 se nama je rodila najina prva hči Victory in v naslednjih letih sva dobila še Lydio, Wilfreda in Joan. Leta 1986 pa se je rodil najin zadnji otrok Micah. Vsi najini otroci so se izkazali za dragoceno dediščino od Jehova. (Psalm 127:3)

Ko se ozrem nazaj, lahko rečem, da se je vse slabo, kar so mi v skupnosti želeli, obrnilo v blagoslov. Prav zato sem svojo prvo hčerko poimenoval Victory (Zmaga). Pred kratkim so mi iz skupnosti takole napisali: »Prosimo te, da se sedaj, ko te Bog blagoslavlja, vrneš domov in sodeluješ pri razvoju naše skupnosti.«

Vzgajanje otrok, da bi živeli po Božje

Z ženo sva vedela, da od Boga dane odgovornosti vzgoje otrok ne moreva združevati s prizadevanjem za gmotnim bogastvom. Zato smo se naučili biti zadovoljni z enostavnim življenjem. Veliko raje živimo tako, kot pa da bi se spoprijemali z morebitnimi posledicami, ki jih s sabo prinese drugačen življenjski slog.

V našem delu sveta je povsem običajno, da si več družin deli isto hišo. To pomeni, da uporabljajo isto kopalnico, kuhinjske pripomočke in tako naprej. Bili smo veseli, da smo lahko v vsakem mestu, kamor sem bil kot vladni uslužbenec premeščen, vedno najeli prostore, kjer smo živeli sami. Res je, da je bila takšna namestitev dražja, vendar so bili najini otroci tako manj izpostavljeni škodljivim vplivom. Jehovu se zahvaljujem, da sva lahko otroke v vseh teh letih vzgajala v duhovno zdravem okolju.

Poleg tega je moja žena ostala doma, da bi lahko bila z otroki in skrbela zanje. Ko pridem iz službe, si kot družina prizadevamo delati vse skupaj. Vse delamo kot nekakšen tim. To med drugim pomeni, da kot družina preučujemo Biblijo, se pripravljamo na krščanske shode in smo na njih navzoči, sodelujemo v krščanski strežbi in tudi v družabnih dejavnostih.

Trudiva se upoštevati nasvet iz Pete Mojzesove knjige 6:6, 7, kjer so starši spodbujeni, naj svoje otroke ne učijo samo doma, ampak  ob vsaki priložnosti. Tako otroci iščejo prijatelje znotraj občine in ne v svetu. Iz najinega zgleda so se naučili nadzorovati svojo družbo, saj z Veronico ne zapravljava pretirano veliko časa s tistimi, ki ne verujejo enako kot mi. (Pregovori 13:20; 1. Korinčanom 15:33)

Seveda pa na življenje najinih otrok nisva pozitivno vplivala le s smernicami in poučevanjem. Vrata našega doma so vedno bila in še vedno so odprta za goreče kristjane, med katerimi je mnogo potujočih strežnikov Jehovovih prič. Ob tem, ko smo kot družina preživljali čas s temi zrelimi kristjani, so lahko najini otroci opazovali njihovo požrtvovalnost in se od nje učili. To je podkrepilo najino poučevanje in biblijska resnica je otrokom postala njihova last.

Nagrajen za bogovdanost

Sedaj sem skupaj z ženo in štirimi najinimi otroki v polnočasni strežbi. Prvič sem začel pionirati leta 1973. Z leti sem moral zaradi ekonomskega položaja tu in tam polnočasno strežbo prenehati. Občasno sem imel tudi prednost, da sem sodeloval pri poučevanju v Kraljestveni strežbeni šoli, ki je namenjena izobraževanju krščanskih nadzornikov Jehovovih prič. Trenutno imam prednost služiti v odboru za stike z bolnišnicami, kakor tudi biti mestni nadzornik v Uhonmori.

Moji najstarejši hčerki, Victory in Lydia, sta srečno poročeni z zglednima krščanskima starešinama. S svojima možema služita v podružničem uradu Jehovovih prič v Igiedumi v Nigeriji. Najin najstarejši sin Wilfred je strežni služabnik, najmlajši Micah pa je občasno pomožni pionir. Joan je leta 1997 končala srednjo šolo in začela redno pionirati.

Ena najbolj nagrajujočih izkušenj v mojem življenju je pomoč drugim, da bi služili Bogu Jehovu. Med drugim sem pomagal tudi nekaterim članom moje razširjene družine. Moj oče si je prizadeval, da bi služil Jehovu, vendar zaradi poligamije ni napredoval. Že vse od mladosti imam rad ljudi. Ko vidim druge trpeti, se mi zdijo moji problemi manj pomembni. Mislim, da ljudje opazijo, da jim iskreno želim pomagati, in zaradi tega jim je veliko lažje govoriti z menoj.

Eden izmed teh, ki sem jim pomagal spoznati Božje namene, je mlad fant, ki je priklenjen na posteljo. Delal je kot elektrikar in nekoč ga je pri delu močno stresla elektrika, tako da je od prsnega koša navzdol paraliziran. Sprejel je biblijski pouk in postopoma postal dovzeten za to, kar se je učil. Krstil se je 14. oktobra 1995 v potoku blizu našega doma in takrat je prvič po 15 letih zapustil svojo posteljo. Rekel je, da je bil to najsrečnejši dan v njegovem življenju. Sedaj v občini služi kot strežni služabnik.

Povedati moram, da čisto nič ne obžalujem, ker sem se pred kakimi 30 leti odločil, da bom služil Jehovu skupaj z njegovim enotnim, posvečenim ljudstvom. Pri tem ljudstvu sem videl zares dejavno ljubezen. Četudi Jehova svojih vdanih služabnikov ne bi nagradil z upanjem na večno življenje, bi kljub temu želel živeti bogovdano. (1. Timoteju 6:6; Hebrejcem 11:6) Prav vdanost Bogu je izoblikovala in utrdila moje življenje ter prinesla radost, zadovoljstvo in srečo meni in moji družini.

[Slika na strani 25]

Z ženo in otroki leta 1990

[Slika na strani 26]

Z ženo in otroki ter dvema zetoma