Natančnejši pregled nekaterih mitov o smrti

JEZIK PREDVAJANJA:

Natančnejši pregled nekaterih mitov o smrti

ČLOVEKA mračno pričakovanje smrti že skozi vso zgodovino bega in mu vzbuja strah. Poleg tega k strahu pred smrtjo prispeva še mešanica napačnih verskih zamisli, priljubljenih običajev in ukoreninjenih osebnih prepričanj. Težava v zvezi s strahom pred smrtjo je v tem, da človeku lahko prepreči, da bi užival življenje, in mu spodkoplje zaupanje v to, da ima življenje smisel.

Vodilna religija si še zlasti zasluži grajo, zato ker širi številne splošno razširjene mite o smrti. Preiščite nekaj teh mitov v luči biblijske resnice, tako da boste ugotovili, ali lahko svoje osebno dojemanje smrti razjasnite.

Prvi mit: Smrt je naravni konec življenja.

»Smrt [. . .] je bistven del našega življenja,« piše v knjigi Death—The Final Stage of Growth. Takšne izjave odsevajo prepričanje, da je smrt običajni, naravni konec vseh živih organizmov. Posledica tega je, da se mnogi zatekajo k nihilistični filozofiji in preračunljivemu ravnanju.

Toda ali je smrt res naravni konec življenja? Vsi raziskovalci ne menijo tako. Biolog Calvin Harvey, ki raziskuje človekovo staranje, je na primer v nekem intervjuju povedal, da ne verjame, da bi ljudje »imeli smrt vprogramirano«. Imunolog William Clark je opazil: »Smrt ni neločljivo prepletena z definicijo življenja.« Seymour Benzer iz Kalifornijskega tehnološkega inštituta pa preudarja, da bi »bilo staranje bolje opisati kot nekakšen scenarij, za katerega upamo, da ga bomo lahko spremenili, in ne kot nekakšno uro«.

Ko znanstveniki preučujejo sestavo ljudi, so zbegani. Ugotavljajo, da smo obdarjeni z zmogljivostmi in zmožnostmi, ki znatno presegajo potrebe našega 70 do 80 let trajajočega življenja. Znanstveniki so na primer ugotovili, da imajo človeški možgani izredno zmožnost pomnjenja. Neki raziskovalec je ocenil, da lahko naši možgani sprejmejo informacije, s katerimi »bi napolnili približno dvajset milijonov knjig, toliko kot jih premorejo največje knjižnice na svetu«. Nekateri nevroznanstveniki menijo, da človek v povprečni življenjski dobi izkoristi le stotinko enega odstotka (0,0001) svoje potencialne možganske kapacitete. Primerno je, da se vprašamo: ,Zakaj imamo vendar možgane s tolikšno kapaciteto, ko pa je v povprečni življenjski dobi uporabimo le majhen del?‘

Razmislite tudi o tem, kako nenaravno se ljudje odzovemo na smrt! Za večino je lahko smrt žene, moža ali otroka najbolj pretresljiva izkušnja v življenju. Ko ljudem umre kdo, ki so ga srčno ljubili, je njihov celotni čustveni ustroj pogosto moten še dolgo časa. Celo tisti, ki trdijo, da je smrt za ljudi naravna, se težko sprijaznijo z mislijo, da bo zanje z njihovo smrtjo vsega konec. V British Medical Journal je pisalo o »splošno razširjeni domnevi strokovnjakov, da vsakdo želi živeti karseda dolgo«.

Mar človekov splošni odziv na smrt, njegova osupljiva zmožnost pomnjenja in učenja ter njegovo notranje hrepenenje po večnosti ne kažejo jasno na to, da je bil ustvarjen za življenje? Zares, Bog ljudi ni ustvaril, da bi na koncu umrli, temveč z upanjem na neskončno življenje. Upoštevajte, kakšno prihodnost je Bog namenil prvemu človeškemu paru: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« (1. Mojzesova 1:28) Kako čudovita, trajna prihodnost je to!

Drugi mit: Ljudje umrejo zato, ker jih Bog vzame k sebi.

Neka 27-letna mati je, preden je umrla in zapustila tri otroke, katoliški nuni dejala: »Nočem, da pridete in mi poveste, da je to Božja volja. [. . .] Ne prenesem, da mi kdo to reče.« Vendar je ravno to tisto, kar mnoge religije učijo o smrti – da Bog vzame ljudi k sebi.

Ali je Stvarnik res tako krut, da bi brezčutno povzročil smrt, vedoč, da nam to stre srce? Ne, biblijski Bog že ne. V Prvem Janezovem listu 4:8 piše: »Bog je ljubezen«. Upoštevajte, da ne piše, da Bog ima ljubezen ali da je Bog ljubeč, temveč da Bog je ljubezen. Božja ljubezen je tako silna, tako čista in tako popolna, pa tudi tako temeljito prežema osebnost in dejanja Boga, da zanj lahko upravičeno rečemo, da je prava poosebitev ljubezni. To ni Bog, ki bi povzročal smrt ljudi, zato da bi jih vzel k sebi.

Zaradi krive religije mnogi ne vedo, kje in v kakšnem stanju so mrtvi. Nebesa, pekel, vice, limb – ti in razni drugi kraji so ali nedoumljivi ali resnično strašni. Iz Biblije pa po drugi strani izvemo, da se mrtvi ne zavedajo, da so v stanju, ki ga lahko najbolje primerjamo s spanjem. (Propovednik 9:5, 10; Janez 11:11–14) Torej nam ni treba skrbeti, kaj se z nami zgodi po smrti, prav kakor nas ne skrbi, kadar vidimo koga globoko spati. Jezus je govoril o času, ko bodo ‚vsi, ki so v grobih prišli ven‘, da bi zopet živeli na rajski zemlji. (Janez 5:28, 29; Lukež 23:43)

Tretji mit: Bog vzame majhne otroke k sebi, da bi bili angelčki.

Elisabeth Kübler - Ross, ki je vodila raziskavo o na smrt bolnih posameznikih, je opozorila na še eno splošno razširjeno mnenje med vernimi ljudmi. Opisala je resničen pripetljaj in dejala, da je »punčki, ki je izgubila bratca, nerazumno reči, da je Bog malega Johnnyja zato vzel v nebesa, ker ima majhne dečke zelo rad«. Takšne izjave prikazujejo Boga v slabi luči in ne odsevajo njegove osebnosti ter ravnanja. Doktorica Kübler - Rossova je nadaljevala: »Ko je ta punčka odrastla v žensko, se ni nikoli otresla jeze do Boga, kar je tri desetletja kasneje, ko je sama izgubila majhnega sina, vodilo v psihotično depresijo.«

Zakaj bi se Bog polastil otroka, da bi si tako pridobil še enega angela, kakor da bi ga potreboval bolj kot otrokovi starši? Ali ne bi bil Bog, če bi v resnici otroke jemal k sebi, neljubeč, sebičen Stvarnik? Biblija v nasprotju s takšno zamislijo pravi: »Ljubezen je iz Boga.« (1. Janezov 4:7) Ali bi Bog ljubezni povzročil izgubo, ki je ne dopuščajo niti ljudje z vsaj malo dostojnosti?

Zakaj torej otroci umirajo? Del biblijskega odgovora je zapisan v Propovedniku 9:11: »Čas in razmere naklanjajo vse.« Iz Psalma 51:5 pa izvemo, da smo vsi nepopolni, grešni že od spočetja in da se danes vsakomur lahko pripeti, da umre iz takšnega ali drugačnega razloga. Včasih smrt nastopi že pred rojstvom in tako se otrok rodi mrtev. V drugih primerih otroci umrejo zaradi strašnih razmer oziroma v nesrečah. Bog ni odgovoren za takšne primere.

Četrti mit: Nekateri ljudje so po smrti mučeni.

V mnogih religijah učijo, da bodo šli hudobni v ognjeni pekel in da bodo tam večno mučeni. Ali je ta nauk logičen in svetopisemski? Človek živi le kakih 70 ali 80 let. Ali bi bilo pravično nekoga kaznovati z večnim mučenjem, četudi je vse svoje življenje delal velika hudodelstva? Ne. Človeka bi bilo skrajno krivično za večno mučiti zaradi grehov, ki jih je zakrivil v svojem kratkem življenju.

Edino Bog lahko razkrije, kaj se zgodi z ljudmi po smrti, in to je tudi storil v svoji napisani Besedi, Bibliji. V njej takole piše: »Kakor te [živali] umrjo, umrjo tudi oni [ljudje], in enak dih imajo vsi [. . .]. Vse gre na eno mesto; vse je postalo iz prahu in vse se vrača zopet v prah.« (Propovednik 3:19, 20) Tukaj ni nikjer omenjen ognjeni pekel. Ko ljudje umrejo, se vrnejo v prah, v neobstoj.

Da bi človek lahko občutil muke, mora biti pri zavesti. Ali se mrtvi zavedajo? Biblija še enkrat odgovarja: »Živeči vedo [se zavedajo, NW], da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [se ničesar ne zavedajo, NW] ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen.« (Propovednik 9:5) Mrtvi, ki »se ničesar ne zavedajo«, ne morejo nikjer hudo trpeti.

Peti mit: Smrt je trajni konec našega obstoja.

Ko umremo, prenehamo obstajati, toda to še ne pomeni, da je s tem nujno vsega konec. Zvesti mož Job je vedel, da bo po smrti šel v grob, šeol. Toda prisluhnite njegovi molitvi k Bogu: ‚O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil! Ko človek umre, bo li spet živel? [. . .] Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril.‘ (Job 14:13–15)

Job je verjel, da se ga bo Bog spomnil in ga čez čas obudil, če bo ostal zvest do smrti. V to so verjeli vsi Božji služabniki starih dni. Sam Jezus je to upanje potrdil in odkril, da ga bo Bog uporabil pri obujanju mrtvih. Kristusove lastne besede nam zagotavljajo: »Pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov [Jezusov] in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe.« (Janez 5:28, 29)

Bog bo prav kmalu odstranil vso hudobijo in pod nebeško vlado vzpostavil novi svet. (Psalm 37:10, 11; Daniel 2:44; Razodetje 16:14, 16) Na koncu se bo čez vso zemljo razprostiral raj, v katerem bodo prebivali ljudje, ki služijo Bogu. V Bibliji beremo: »Slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:3, 4)

Osvobojeni strahu

Če poznamo vstajenjsko upanje in hkrati tudi Tistega, ki je vir tega upanja, smo lahko potolaženi. Jezus je obljubil: »Spoznate resnico, in resnica vas osvobodi.« (Janez 8:32) Med drugim nas osvobodi strahu pred smrtjo. Edino Jehova lahko zares spremeni proces staranja in umiranja ter nam podeli večno življenje. Ali lahko verjamete Božjim obljubam? Da, lahko, saj se Božja Beseda vedno uresniči. (Izaija 55:11) Spodbujamo vas, da o Božjih namenih s človeštvom izveste še več. Jehovove priče vam bomo z veseljem pomagali.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Težava v zvezi s strahom pred smrtjo je v tem, da človeku lahko prepreči, da bi užival življenje

[Tabela na strani 7]

NEKATERI SPLOŠNO RAZŠIRJENI KAJ PRAVI SVETO PISMO?

MITI O SMRTI

● Smrt je naravni konec življenja 1. Mojzesova 1:28; 2:17; Rimljanom 5:12

● Ljudje umrejo zato, ker jih Bog Job 34:15;

vzame k sebi Psalm 37:11, 29; 115:16

● Bog vzame majhne otroke k sebi, Psalm 51:5; 104:1, 4, NW;

da bi bili angelčki Hebrejcem 1:7, 14

● Nekateri ljudje so po smrti Psalm 146:4;

mučeni Propovednik 9:5, 10;