Ali bo kdaj konec problemov človeštva?

»ENA četrtina svetovnega prebivalstva živi v revščini, 1,3 milijarde ljudi se preživlja z manj kot enim evrom na dan, 1 milijarda je nepismenih, 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do varne pitne vode in 1 milijarda je vsak dan lačnih.« Tako je o svetovnih razmerah pisalo v nekem poročilu z Irske.

Kako žalostna obtožba človekove nezmožnosti, da bi našel trajno rešitev svetovnih problemov! Ti problemi se zdijo še bolj tragični ob dejstvu, da je velika večina ljudi, opisanih v tem poročilu, nemočnih žensk in otrok. Ali ni zastrašujoče, da se celo sedaj, v 21. stoletju, njihove pravice še naprej »vsak dan krši, in to v tolikšnem obsegu, da teh kršitev ni mogoče prešteti?« (The State of the World’s Children 2000)

»Nov svet v času ene same generacije«

V Skladu Združenih narodov za otroke so prepričani, da je »kopreno, ki so jo te zlorabe [. . .] vrgle na življenje ljudi po vsem svetu, možno odstraniti«. V tej organizaciji pravijo, da strašne razmere, ki jih morajo milijarde nesrečnežev trenutno prenašati, niso »niti neogibne niti nespremenljive«. Pravzaprav vse ljudi pozivajo, naj »uresničijo nov svet v času ene same generacije«. Upajo, da bo to svet, v katerem bo vse človeštvo »osvobojeno revščine in diskriminacije, nasilja in bolezni«.

Tiste, ki izražajo takšne upe, navdihuje dejstvo, da se že sedaj nekateri sočutni ljudje močno trudijo zmanjšati žalostne posledice »na videz neskončne vrste sporov in kriz«. S Projektom za pomoč černobilskim otrokom so na primer v preteklih 15 letih »pomagali zmanjšati trpljenje stotinam otrok, ki so zaradi jedrske nesreče dobili raka«. (The Irish Examiner, 4. april 2000) Večje in manjše humanitarne organizacije zagotovo zelo spreminjajo življenje neštetim žrtvam vojn in katastrof.

Vseeno pa so tisti, ki sodelujejo pri takšnih človekoljubnih prizadevanjih, stvarni. Vedo, da so problemi, s katerimi se ljudje srečujemo, »bolj razširjeni in globlje ukoreninjeni, kot so bili pred samo enim desetletjem«. David Begg, predsednik Irskega dobrodelnega združenja, pravi, da so se njihovi »nameščenci, podpiralci in darovalci sijajno odzvali« na uničujoče poplave, ki so prizadele Mozambik. »Vendar,« dodaja, »sami nismo kos tolikšnemu številu takšnih nesreč.« Glede prizadevanj, da bi se pomagalo ljudem v Afriki, je odkrito priznal: »Teh nekaj žarkov upanja, ki obstajajo, sije zelo slabotno.« Mnogi bi se strinjali, da njegova izjava točno povzema tudi razmere celotnega sveta.

Ali lahko v resnici pričakujemo, da bomo doživeli »nov svet v času ene same generacije«? Čeprav je sedanja človekoljubna naprezanja zares treba pohvaliti, je gotovo smiselno premisliti še o nekem drugem obetu za pravičen in miroljuben novi svet. Ta obet je poudarjen v Bibliji in ga bomo preučili v naslednjem članku.

 [Navedba vira slike na strani 2]

Stran 3, otroci: UN/DPI Photo by James Bu