Pouk iz rimske zgodovine

»ČE SEM se po človeško boril z zvermi v Efezu.« Nekateri menijo, da te besede iz Prvega lista Korinčanom 15:32 kažejo na to, da so apostola Pavla obsodili na bojevanje v rimski areni. Ne glede na to, ali so ga ali ne, so bili takrat boji do smrti v arenah nekaj običajnega. Kaj nam zgodovina pove o areni in dogodkih, ki so se tam odigrali?

Kot kristjani želimo svojo vest oblikovati po Jehovovem mišljenju, kar nam lahko pomaga pri odločanju glede sodobne zabave. Razmislite na primer, kako Bog gleda na nasilje, kar je razvidno iz naslednjih besed: »Ne zavidaj nobenemu silovitniku in ne izvoli nobenih potov njegovih.« (Pregovori 3:31) Zgodnji kristjani so se ravnali po tem že danem nasvetu, medtem ko so se mnogi okrog njih navduševali nad rimskimi gladiatorskimi boji. Ko bomo pregledali, kaj  se je dogajalo na takšnih prireditvah, bodimo pozorni na jasen pouk, ki velja današnjim kristjanom.

Oborožena gladiatorja se soočita v rimski areni. Ob prvem udarcu z mečem po ščitu poblaznela množica zavpije v spodbudo svojemu ljubljencu. Spopad je strašen. Kmalu eden od bojevnikov, ki je ranjen in nesposoben nadaljevati boj, odvrže orožje in poklekne. Tako prizna poraz in prosi za milost. Hrušč čedalje bolj narašča. Nekateri med množico vpijejo za milost, drugi za njegovo smrt. Vse oči so uprte v cesarja. Cesar, ki je pozoren do želja množice, lahko poraženemu bojevniku prizanese ali pa s palcem navzdol odredi njegovo smrt.

Rimljani so bili vneti za gladiatorske igre. Morda vas bo presenetilo, da so takšne boje sprva prirejali na pogrebih pomembnih posameznikov. Menijo, da boji izvirajo iz žrtvovanja ljudi med oskiškimi in samnitskimi ljudstvi na področju današnje osrednje Italije. Z žrtvami naj bi pomirili duhove umrlih. Takšen boj so imenovali munus oziroma »dar« (v množini munera). Prvi zapisi o igrah v Rimu so iz leta 264 pr. n. š., ko so se na živinskem sejmu spopadli trije pari gladiatorjev. Na pogrebu Marka Emilija Lepida se je bílo 22 dvobojev. Na pogrebu Publija Licinija pa se je pomerilo 60 parov. Leta 65 pr. n. š. je Julij Cezar v areno poslal 320 parov.

»Aristokratski pogrebi so bili politično dejanje,« pravi zgodovinar Keith Hopkins, »in pogrebne igre so imele politični prizvok [. . .], ker so bile pri mestnih volivcih priljubljene. Gladiatorske predstave so vedno bolj pridobivale na blišču predvsem zaradi političnega rivalstva med častihlepnimi aristokrati.« Med Avgustovim vladanjem (od 27 pr. n. š. do 14 n. š.) so munera postali razsipni darovi za zabavo množic, darovali pa so jih bogati državni uradniki, da bi si zagotovili politično kariero.

Udeleženci in urjenje

Morda boste vprašali: ‚Kdo so bili gladiatorji?‘ To so lahko bili sužnji, na smrt obsojeni zločinci, vojni ujetniki ali pa svobodnjaki, ki jih je privabljalo razburjenje ali želja po slavi in bogastvu. Vsi ti so se urili v šolah, ki so spominjale na jetnišnice. V knjigi Giochi e spettacoli piše, da so bili gladiatorji med urjenjem »pod stalnim nadzorom straže, strogo disciplino in pravili ter še posebej krutimi kaznimi [. . .]. Zaradi takšnega ravnanja je večkrat prišlo do samomorov, uporov in vstaj.« V največji rimski šoli za gladiatorje so imeli celice za najmanj tisoč bodočih gladiatorjev. Vsak se je izuril za določeno vrsto bojevanja. Nekateri so se bojevali z oklepom, ščitom in mečem, drugi z mrežo in trizobom. Spet drugi so se urili za spopad z zvermi v drugačni priljubljeni predstavi, lovu. Ali je morda Pavel namigoval prav na to?

Organizatorji predstav so se po pomoč lahko obrnili k trgovcem, ki so zbirali 17- in 18-letnike ter jih urili za gladiatorje. Trgovina s človeškimi življenji je bila donosen posel. V neki izjemni predstavi, ki jo je Trajan  priredil, da bi proslavil vojaško zmago, je sodelovalo 10.000 gladiatorjev in 11.000 živali.

Dan v areni

Dopoldnevi v areni so bili namenjeni lovu. V areno so lahko privlekli najrazličnejše zveri. Občinstvo je še posebej uživalo v spopadu med bikom in medvedom. Pogosto so ju zvezali skupaj in sta se spopadla, dokler ni eden od njiju poginil. Preživelo žival je nato lovec ubil. Drugi priljubljeni spopadi so bili med levi in tigri ali pa sloni in medvedi. Lovci so se ponašali s svojo spretnostjo pri ubijanju eksotičnih živali, ki so jih privedli z vseh koncev imperija, ne glede na ceno, in sicer leopardov, nosorogov, povodnih konjev, žiraf, hijen, kamel, volkov, merjascev ter antilop.

Zaradi odrskih efektov so bili lovi nepozabni. S skalami, umetnimi jezeri in drevesi so ustvarili podobo gozda. V nekaterih arenah so se zveri pojavile kot po čudežu, ko so jih dvignili s podzemnimi dvigali in spustili skozi loputna vrata. Nepredvidljivo vedenje živali je zanimanje stopnjevalo, vendar kaže, da so bili lovi še posebej privlačni zaradi krutosti.

Nato so bile na programu usmrtitve. Potrudili so se, da so bile čim bolj izvirne. V mitoloških igrah so igralci zares umrli.

Popoldan so se med sabo bojevale različne skupine gladiatorjev, ki so bili značilno oboroženi in izurjeni v različnih tehnikah. Nekateri teh, ki so odstranjevali trupla, so bili napravljeni kakor bog podzemlja.

Učinek na gledalce

Množica si je boja nenasitno želela, zato so bojevnike, ki so se upirali, prisilili k boju z bičanjem in pritiskanjem razbeljenega železa na kožo. Množice so vpile: »Zakaj drži meč tako strahopetno? Zakaj udarja tako rahlo? Zakaj ni [pripravljen] umreti? Prebičajte ga, da bo videl svoje rane! Naj se jim po razgaljenih prsih dá udarec za udarec!« Rimski politik Seneka piše, da so med nekim odmorom obvestili: »Vmes bomo še malo rezali vratove, zabave torej ne bo manjkalo!«

Nič čudnega ni, da se je Seneka vrnil domov, kot sam priznava, »bolj krut in nečloveški«. Ob takšnem odkritem priznanju gledalca bi se morali resno zamisliti. Ali utegnejo tudi nekateri današnji športni dogodki podobno vplivati na gledalce, tako da postanejo ti ‚bolj kruti in nečloveški‘?

Nekateri so lahko bili srečni, da so se sploh vrnili domov. Ko se je neki gledalec pošalil na Domicijanov račun, ga je cesar dal zvleči s sedeža in vrgel psom. Ker je bilo za usmrtitev  premalo zločincev, je Kaligula odredil, da med zveri vržejo del množice gledalcev. In ko odrske naprave niso delovale tako, kot je to želel Klavdij, je ta ukazal, naj se v areni bojujejo odgovorni upravljavci.

Do nesreč in izgredov je prišlo tudi zaradi zagrizenosti gledalcev. Neki amfiteater, ki je stal severno od Rima, se je zrušil in po navedbah je takrat umrlo na tisoče ljudi. Med neko predstavo v Pompejih leta 59 n. š. je prišlo do izgreda. Tacit poroča, da se je prepir med domačo množico in tekmeci iz bližnjega mesta pričel z izmenjavo psovk, nato kamnov in se končal z meči. Nekaj je bilo pohabljenih ali ranjenih in mnogo ubitih.

Jasen pouk

Nedavna razstava (Sangue e arena, »Kri in arena«) v Koloseju v Rimu je spomnila na sodobne vzporednice z munera. Pomenljivo je, da so predvajali video posnetke bikoborbe, poklicnega boksa, strašna trčenja v avtomobilskih in motorističnih dirkah, divje tekmovanje med atleti in surove pretepe med gledalci. Predstavo so sklenili z letalskim posnetkom Koloseja. Kaj menite, do kakšnih sklepov naj bi obiskovalci prišli? Koliko jih je dojelo pouk?

Danes so v nekaterih deželah običajni pasji in petelinji boji, bikoborbe in nasilni športi. Vozniki v avtomobilskih in motorističnih dirkah izpostavljajo življenje, da bi vznemirili velikansko množico. In pomislite na vsakodnevne televizijske oddaje. Raziskave v neki zahodni deželi so pokazale, da je lahko povprečni otrok, ki redno gleda televizijo, do svojega desetega leta starosti priča 10.000 umorom in 100.000 nasilnim dejanjem.

Užitki teh predstav niso bili »združljivi s pravo vero in pravo poslušnostjo pravemu Bogu«, je izjavil pisec Tertulijan iz tretjega stoletja. Navzoči so zanj bili toliko krivi kot tisti, ki so med predstavo ubijali. Kaj pa danes? Lahko se vprašamo: ‚Ali me zabavajo prizori, polni krvi, smrti ali nasilja po televiziji ali internetu?‘ Vredno se je spomniti tega, kar piše v Psalmu 11:5: »GOSPOD preiskuje pravičnika, brezbožnika pa in siloljubnega sovraži duša njegova.«

[Okvir na strani 28]

Boji za »pomiritev umrlih«

Pisec Tertulijan iz tretjega stoletja opiše izvor gladiatorskih bojev: »Stara ljudstva so menila, da so s takšnimi predstavami, ki so jih nato ublažili z bolj humano obliko krutosti, naredili umrlim uslugo. Nekoč so verjeli, da se duše umrlih pomiri s človeško krvjo, zato so na pogrebih običajno žrtvovali ujetnike ali kupljene slabe sužnje. Kasneje se jim je zdelo dobro, da to svojo brezobzirnost zakrijejo, tako da jo spremenijo v užitek. Priskrbljene ljudi so, potem ko so jih čim bolje, kar so jih lahko, izurili v rokovanju z orožjem, ki je bilo takrat na voljo (učili so se, kako bodo ubiti!), na določen dan pogrebne slovesnosti ob grobu ubili. Tako so se takrat za smrt potolažili z umorom. To je izvor munusa. Čez čas pa so se predstave tako izpopolnile, da so bile enako krute kakor uglajene, saj užitek slavnosti ni bil popoln, če tudi zveri niso raztrgale človeških teles na koščke. Darovanje za pomiritev umrlih se je torej štelo kot pogrebni obred.«

[Slika na strani 27]

Staroveška gladiatorska čelada in golenični ščitnik

[Slike na strani 29]

Za staroveške kristjane je bila nasilna zabava nesprejemljiva. Ali je tudi za vas?

[Vir slike]

Boksanje: Dave Kingdon/Index Stock Photography; avtomobilska nesreča: AP Photo/Martin Seppala

[Navedba vira slike na strani 26]

Phoenix Art Museum, Arizona/Bridgeman Art Library