Vprašanja bralcev

Ali lahko ima krščanski strežnik pogrebni govor za nekoga, ki je naredil samomor?

Vsak krščanski strežnik se mora sam odločiti, ali lahko ima s čisto vestjo pogrebni govor za nekoga, ki je verjetno naredil samomor. Pri tem naj bi razmislil o naslednjih vprašanjih: Kako Jehova gleda na samomor? Ali se je pokojni zares premišljeno ubil? Ali pa je bila za samomor povod duševna ali čustvena motnja? Kako na samomor gledajo v okolici?

Kot kristjane nas zanima, kako na samomor gleda Jehova. Jehovu je človeško življenje dragoceno in sveto. (1. Mojzesova 9:5; Psalm 36:9) Samomor pomeni, da se kdo namenoma ubije, in zato takšno dejanje Bogu ni po volji. (2. Mojzesova 20:13; 1. Janezov 3:15) Ali torej to dejstvo izključuje možnost pogrebnega govora za nekoga, ki je naredil samomor?

Razmislite o primeru izraelskega kralja Savla. Ko je uvidel, da ne bo preživel svoje zadnje bitke zoper Filistejce, je raje ‚vzel svoj meč in se nasadil nanj‘, kot pa da bi sovražniku pustil, da ravna z njim žaljivo. Filistejci so našli njegovo truplo in ga obesili na zid v Betsanu. Ko so prebivalci Jabesa v Gileadu to odkrili, so truplo sneli in ga sežgali. Nato so vzeli kosti in jih pokopali. Celo postili so se sedem dni, kar je bilo pri Izraelcih tradicionalni žalni obred. (1. Samuelova 31:4, 8–13; 1. Mojzesova 50:10) Ko je David, Jehovov maziljenec, zvedel, kaj so prebivalci Jabesa v Gileadu naredili, je dejal: »Blagoslovljeni bodite od GOSPODA, da ste izkazali to milost gospodu svojemu, Savlu, in ste ga pokopali! Sedaj pa izkaži GOSPOD milost in zvestobo vam.« (2. Samuelova 2:5, 6) Biblija nič ne navaja, da bi se prebivalce Jabesa v Gileadu grajalo, zato ker so poskrbeli za neke vrste pogrebni obred kralja Savla. Primerjajte ta dogodek s tistimi, ki se jih zaradi njihovih prestopkov ni pokopalo. (Jeremija 25:32, 33) Krščanski strežnik lahko upošteva poročilo o Savlu, ko se odloča, ali naj ima pogrebni govor nekoga, ki je naredil samomor.

Strežnik morda želi upoštevati tudi namen pogrebnega govora. V nasprotju z ljudmi, ki verjamejo, da je duša neumrljiva, Jehovove priče ne organizirajo pogreba zaradi zmotne zamisli, češ da umrlega s tem pospremijo na drug svet. Pogrebni obred ni v korist pokojnemu. Organiziran je predvsem za to, da se tolaži žalujoče in se navzočim pričuje o stanju mrtvih. (Propovednik 9:5, 10; 2. Korinčanom 1:3–5) Drug pomemben razlog je ta, da se vsem navzočim pomaga razmisliti o minljivosti življenja. (Propovednik 7:2) Ali bo pogrebni govor, če bo organiziran za žrtev samomora, izpolnil ta namena?

Nekateri morda menijo, da se je človek, ki si je namerno vzel življenje, popolnoma zavedal, da greši zoper Jehova. Toda ali je takšno mnenje vedno utemeljeno? Ali je mogoče, da je bilo dejanje narejeno brez premišljanja? Nekateri, ki razmišljajo o samomoru, se nato premislijo in odnehajo. Po smrti pa človek ne more obžalovati tega, kar je storil.

Naslednji pomemben dejavnik, ki je navzoč pri mnogih samomorih, so duševne in čustvene motnje. Tu lahko zares govorimo o žrtvah  samomora. Glede na nekatere statistične podatke je 90 odstotkov teh, ki so naredili samomor, imelo kakšen duševni ali čustveni problem oziroma problem z zasvojenostjo. Ali bo Jehova odpustil ljudem, ki so zaradi takšnega duševnega stanja naredili samomor? Ne moremo soditi, ali je pokojnik zagrešil neodpustljiv greh pred Jehovom. Krščanski strežnik lahko pri tem, ko razmišlja, ali bo imel pogrebni govor za žrtev samomora, upošteva okoliščine in zdravstveno stanje tega človeka pred smrtjo.

Še nekaj je dobro pretehtati: Kako na samomor in na smrt posameznika gleda okolica? O tem bodo še posebej razmislili starešine, ki skrbijo za ugled krajevne občine Jehovovih prič. Starešine se bodo morda odločili, glede na splošno mnenje okolice o samomoru, posebno pa o posameznem primeru, da pogrebnega govora ne bodo imeli niti na pokopališču niti v kraljestveni dvorani.

Vendar če se krščanskega strežnika prosi za pogrebni govor, se bo morda osebno odločil, da lahko ugodi prošnji. Pri tem mora biti previden, da v govoru ne postavlja kakšnih določnih izjav glede možnosti vstajenja. Prihodnost umrlega je v Jehovovih rokah in nihče ne more reči, ali bo pokojni obujen ali ne. Strežnik se lahko osredini na biblijsko resnico glede umrlih in tolaži žalujoče.