Hoja po Jehovovih stezah bogato nagrajuje

ALI ste se kdaj podali v gore? Če ste, vam je bilo morda tako, kakor da bi se povzpeli na streho sveta. Kako krasno je bilo dihati svež zrak, upreti pogled v širno daljavo, vsrkavati lepoto narave! Morda so se vam vsakdanje skrbi zdele manj pomembne.

Večina ljudi gre malokdaj na takšne izlete, vendar če ste posvečen kristjan, morda že nekaj časa v duhovnem smislu živite tako, kot da bi hodili po gorah. Gotovo molite podobno kakor psalmist starega časa: »Pota svoja mi kaži, GOSPOD, steze svoje me uči.« (Psalm 25:4) Ali se spomnite, kako ste se počutili, ko ste se prvič odpravili na goro Jehovove hiše in pričeli hoditi po višavah? (Miha 4:2; Habakuk 3:19) Nedvomno ste kmalu spoznali, da vam hoja po teh vzvišenih stezah čistega čaščenja prinaša zaščito in veselje. Pričeli ste čutiti kakor psalmist: »Blagor ljudstvu, ki pozna trobente radostni glas! Ti hodijo v svetlobi obličja tvojega, o GOSPOD!« (Psalm 89:15)

Pohodniki pa morajo v gorah včasih premagati dolga, strma pobočja. Pričnejo jih boleti noge in postanejo utrujeni. Tudi mi lahko doživimo težave v naši službi Bogu. Morda so nam koraki v zadnjem času nekoliko težji. Kako si lahko ponovno pridobimo moč in veselje? Najprej moramo priznati, da so Jehovove poti vzvišene.

Jehovovi vzvišeni zakoni

Jehovova pota so ‚višja od človekovih poti‘. Njegovo čaščenje je ‚utrjeno nad gorami in povišano nad hribi‘. (Izaija 55:9; Miha 4:1) Jehovova modrost je ‚modrost od zgoraj‘. (Jakob 3:17) Njegovi zakoni prekašajo vse druge. Oglejmo si primer. V času, ko so Kanaanci kruto žrtvovali otroke, je Jehova dal Izraelcem zakone, ki so bili moralno vzvišeni in so se odlikovali po sočutju. Dejal jim je: »Ne bodi pristranski do ubožca in ne klanjaj se velikemu [. . .]! Tujec [. . .] vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe.« (3. Mojzesova 19:15, 34, SSP)

Jezus je petnajst stoletij kasneje navedel še več zgledov Jehovove ‚slavne postave‘. (Izaija 42:21, SSP) Svojim učencem je v govoru na gori dejal: »Ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo: da bodete sinovi Očeta svojega, ki je v nebesih.« (Matevž  5:44, 45) »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim,« je dodal. »To je postava in proroki.« (Matevž 7:12)

Božji vzvišeni zakoni vplivajo na srce sprejemljivih ljudi. Tako se ti čutijo spodbujene k posnemanju Boga, ki ga častijo. (Efežanom 5:1; 1. Tesaloničanom 2:13) Pomislite, do kakšne preobrazbe je prišlo pri Pavlu. Ko se v Bibliji prvič srečamo z njim, ‚je odobraval [Štefanov] uboj‘ (SSP) in »zatiral cerkev«. Samo nekaj let kasneje pa je s kristjani v Tesaloniki ravnal nežno, tako kakor »mati neguje svoje otroke«. Pavel se je zaradi Božjega pouka spremenil iz preganjalca v pozornega kristjana. (Dejanja 8:1, 3; 1. Tesaloničanom 2:7, SSP) Prav gotovo je bil hvaležen, da mu je Kristusov pouk oblikoval osebnost. (1. Timoteju 1:12, 13) Kako lahko podobna hvaležnost pomaga nam, da še naprej hodimo po Božjih vzvišenih stezah?

Hoditi hvaležno

Pohodniki uživajo v veličastnih razgledih, ki se odpirajo z gora. Naučijo pa se tudi ceniti majhne reči ob stezi, na primer nenavaden kamen, ljubko cvetlico ali pa pogled na kako divjo žival. V duhovnem smislu moramo biti pozorni na nagrade, velike in majhne, ki jih prinaša hoja z Bogom. Ta zavest lahko da zagona našim korakom in spremeni utrudljivo pešačenje v poživljajočo hojo. Strinjali se bomo z Davidovimi besedami: »Daj, da slišim zgodaj milost tvojo, ker nate stavim upanje; naznani mi pot, po kateri naj hodim.« (Psalm 143:8)

Mary, ki že mnogo let hodi po Jehovovih stezah, pravi: »Ko se zazrem v Jehovovo stvarstvo, ne vidim le zapletene načrtnosti, ampak tudi Božjo ljubečo osebnost. Naj bo to sesalec, ptič ali žuželka, vsako bitje je majhen svet zase, povsem te očara. Podobno veselje izvira iz duhovnih resnic, ki postajajo z leti vse jasnejše.«

Kako lahko povečamo svoje cenjenje? Delno tako, da ne jemljemo na lahko tega, kar Jehova dela za nas. »Neprestano molite,« je zapisal Pavel. »Hvaležni bodite v vsem.« (1. Tesaloničanom 5:17, 18; Psalm 119:62)

Tudi osebno preučevanje nam pomaga biti hvaležni. Pavel je kološke kristjane spodbudil: »[Hodite, NW] naprej torej v Gospodu Kristusu Jezusu [. . .], polni zahvaljevanja.« (Kološanom 2:6, 7, Ekumenska izdaja) Z branjem Biblije in poglobljenim premišljevanjem o prebranem si krepimo vero in se zbližamo z njenim Avtorjem. Na njenih straneh so zakladi, ki nas lahko spodbudijo, da smo »polni zahvaljevanja«.

Pot nam olajša tudi to, da Jehovu služimo skupaj z brati in sestrami. Psalmist je zase dejal: »Tovariš sem vsem, ki se te bojé.« (Psalm 119:63) Nekaj najlepših trenutkov smo preživeli prav na krščanskih zborovanjih ali ob drugih priložnostih v družbi bratov. Zavedamo se, da naša dragocena svetovna krščanska družina dolguje svoj obstoj Jehovu in njegovim vzvišenim potem. (Psalm 144:15b)

Za nadaljnjo hojo po Jehovovih vzvišenih stezah nas bo poleg cenjenja okrepil tudi čut odgovornosti.

 Hoditi odgovorno

Pohodniki, ki imajo čut odgovornosti, se zavedajo, da morajo biti pri hoji pazljivi, da ne bi zašli ali pa se preveč približali robu kake nevarne pečine. Jehova nam kot ljudem s svobodno voljo dovoljuje razumno mero svobode in pobude. Toda pri takšni svobodi moramo imeti čut odgovornosti, ko izpolnjujemo svoje krščanske obveznosti.

Jehova na primer svojim služabnikom zaupa, da odgovorno izpolnjujejo svoje obveznosti. Ne določa, koliko energije in časa naj bi porabili za krščanske dejavnosti oziroma koliko naj bi finančno prispevali ali kaj drugega. Nasprotno, Pavlove besede, ki so bile namenjene Korintčanom, veljajo za vse nas: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil.« (2. Korinčanom 9:7; Hebrejcem 13:15, 16)

Med odgovorno krščansko dajanje spada oznanjevanje dobre novice drugim. Da smo odgovorni, pokažemo tudi z denarnim prispevanjem za svetovno kraljestveno delo. Gerhardt, ki je starešina, pojasnjuje, da sta se z ženo po obisku zbora v vzhodni Evropi odločila, da bosta svoje prispevke precej povečala. »Videla sva, kako malo imajo tamkaj naši bratje v gmotnem pogledu, a vseeno tako cenijo biblijsko literaturo,« pravi, »zato sva se odločila, da bova, kolikor pač lahko, podprla brate v drugih deželah, ki živijo v pomanjkanju.«

Povečati svojo zdržljivost

Za hojo po gorah je potrebna vzdržljivost. Pohodniki se razgibavajo, kadar le lahko, in mnogi se na daljše pohode pripravljajo s krajšimi pešačenji. Podobno je Pavel priporočal, naj ostanemo zaposleni s teokratičnimi dejavnostmi, da bi ohranili duhovno pripravljenost. Dejal je, da naj bi tisti, ki želijo ‚živeti [hoditi, NW] dostojno Gospoda‘ in biti ‚okrepčani‘, ‚rodili sad v vsakem dobrem delu‘. (Kološanom 1:10, 11)

K pohodnikovi zdržljivosti prispeva motivacija. Kako? Spodbuja ga to, da se osredotoča na jasen cilj pred sabo, denimo oddaljeno goro. In ko pride do vmesnih orientacijskih točk, lahko oceni, koliko mu je še ostalo do končnega cilja. Ko se ozre nazaj na pot, ki jo je že prehodil, čuti zadovoljstvo.

Prav tako nas upanje na večno življenje krepi in spodbuja. (Rimljanom 12:12) Medtem pa, ko hodimo po Jehovovih poteh, postajamo vse spretnejši v postavljanju in nato doseganju krščanskih ciljev. In v kakšno veselje nam je, ko premišljujemo o mnogih letih zveste službe ali pa opazujemo spremembe, ki smo jih naredili pri sebi! (Psalm 16:11)

Da bi pohodnik lahko prehodil velike razdalje in ohranil energijo, mora hoditi s stalnim tempom. Podobno nam bo dobra ustaljena navada, h kateri spada tudi redno obiskovanje shodov in sodelovanje v terenski službi, pomagala še naprej odločno stopati proti cilju. Zato je Pavel sokristjane spodbujal: »Pravilno stopajmo naprej po ustaljeni poti.« (Filipljanom 3:16, NW)

Ko hodimo po Jehovovih stezah, seveda nismo sami. »Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom,« piše Pavel. (Hebrejcem 10:24, SSP) Dobra duhovna družba nam bo pomagala ohranjati tempo pri hoji s soverniki. (Pregovori 13:20)

Končno pa, kar je najpomembnejše, nikoli ne smemo pozabiti na moč, ki nam jo daje Jehova. Tisti, ki se krepčajo v Jehovu, bodo ‚hodili od kreposti do kreposti‘. (Psalm 84:5, 7) Četudi se moramo včasih prebijati skozi težavne okoliščine, z Jehovovo pomočjo lahko uspemo.