Kaj se je zgodilo s peklenskim ognjem?

KAJ si v mislih predstavljate, ko slišite besedo »pekel«? Ali si pekel predstavljate kot dobesedni kraj ognja in žvepla, neskončnega mučenja in trpljenja? Ali pa je za vas pekel simboličen opis nekakšnega stanja?

Verski voditelji tako imenovanega krščanstva so si ognjeni pekel dolga stoletja predstavljali kot kraj hudih muk, ki je zanesljiva usoda grešnikov. Ta zamisel je tudi med mnogimi drugimi verskimi skupinami še danes priljubljena. »Čeprav je krščanstvo besedo pekel morda res udomačilo,« piše v U.S.News & World Report, »pa ni edino, ki ta nauk uči. Pretnjo bolečega kaznovanja po smrti je podobno mogoče najti v skoraj vsaki večji svetovni religiji kot tudi v nekaterih manjših.« Hindujci, budisti, muslimani, džainisti in daoisti verjamejo v takšen ali drugačen pekel.

Vendar pa sodobna miselnost pekel slika še drugače. »Medtem ko ima tradicionalna predstava o ognjenem peklu še vedno privržence,« piše v prej omenjeni reviji, »pa so se začeli pojavljati sodobni pogledi na večno pogubo kot na izjemno neprijetno osamitev, s čimer se namiguje na to, da pekel navsezadnje morda sploh ni tako vroč.«

Jezuitski časopis La Civiltà Cattolica je pripomnil: »Zavajajoče je [. . .] misliti, da Bog po demonih obsojenim zadaja tako grozljive bolečine, kot jih denimo povzroča ogenj.« In dodal: »Pekel obstaja, vendar ne kot kraj, temveč kot stanje, pojem bivanja posameznika, ki trpi muke zaradi odtujenosti Bogu.« Papež Janez Pavel II. je leta 1999 dejal: »Pekel ni kraj, ampak prej stanje tistih, ki so se prostovoljno in povsem ločili od Boga, vira vsega življenja in sreče.« O upodobitvah pekla kot ognjenega kraja pa je rekel: »V njih vidimo popolno razočaranje in praznino življenja brez Boga.« Če bi papež pekel opisal s »plameni in rdeče oblečenim hudičem z vilami«, je rekel cerkveni zgodovinar Martin Marty, »ga ljudje ne bi jemali resno«.

Podobne spremembe nastajajo tudi v drugih veroizpovedih. Komisija za doktrinalne zadeve anglikanske cerkve je poročala: »Pekel ni večno mučenje, temveč je končna in nepreklicna izbira tega, kar nasprotuje Bogu tako popolnoma in brezpogojno, da je edini možni konec popoln neobstoj.«

V katekizmu episkopalne cerkve v Združenih državah je pekel definiran kot »večna smrt zaradi naše zavrnitve Boga«. Vse več ljudi, piše v U.S.News & World Report, zagovarja zamisel, da je »konec hudobnih uničenje in ne večno trpljenje. [. . .] Trdijo, da bodo tisti, ki  dokončno zavrnejo Boga, enostavno nehali obstajati v ‚uničujočem ognju‘ pekla.«

Čeprav ljudje sodobnega časa težijo k temu, da bi zavrnili miselnost o ognjenem in žveplenem peklu, pa mnogi še naprej ostajajo zvesti prepričanju, da je pekel dobeseden kraj mučenja. »Sveto pismo jasno govori o peklu kot o dobesednem kraju ognjenega mučenja,« pravi Albert Mohler iz Louisvillskega južnobabtističnega teološkega semenišča v Kentuckyju, ZDA. V poročilu The Nature of Hell, ki so ga pripravili pri Združenju evangeličanov, je zapisano: »Pekel je zavestno doživetje zavrnitve in trpljenja.« Poročilo dodaja: »V peklu obstajajo stopnje kaznovanja in trpljenja, in so odvisne od resnosti grehov, zagrešenih na zemlji.«

Ali je torej pekel ognjeni kraj večnega mučenja ali uničenja? Ali pa je preprosto le stanje ločenosti od Boga? Kaj je v resnici pekel?

[Okvir/slike na strani 4]

Kratka zgodovina peklenskega ognja

KDAJ so deklarirani kristjani privzeli verovanje v peklenski ogenj? Precej kasneje po življenju Jezusa Kristusa in njegovih apostolov. »Petrova apokalipsa (drugo stoletje n. š.) je prvo [apokrifno] krščansko delo, ki opisuje kaznovanje in mučenje grešnikov v peklu,« piše v francoski Encyclopædia Universalis.

Vseeno pa zgodnji cerkveni očetje glede pekla niso bili enotnega mnenja. Justin Mučenec, Klement Aleksandrijski, Tertulijan in Ciprijan so verjeli, da je pekel ognjeni kraj. Origen in teolog Gregor iz Nise sta mislila, da je pekel kraj ločenosti od Boga, kraj duhovnega trpljenja. Po drugi strani pa je Avguštin iz Hipona verjel, da v peklu obstaja tako duhovno kot telesno trpljenje, in njegovo mnenje je bilo sprejeto. »Neizprosen nauk, da grešniki po tem življenju nimajo druge možnosti in da ogenj, ki jih bo pogoltnil, ne bo nikoli ugasnil, je v petem stoletju že povsod prevladoval,« je napisal profesor J.N.D. Kelly.

V 16. stoletju je protestantskim reformatorjem, kot sta bila na primer Martin Luther in John Calvin, mučenje v peklenskem ognju pomenilo figurativno ločenost od Boga za vso večnost. Vendar se je zamisel o peklu kot kraju mučenja v naslednjih dveh stoletjih vrnila. V 18. stoletju je protestantski pridigar Jonathan Edwards z živopisnimi opisi pekla prebivalcem kolonialne Amerike nagnal strah v kosti.

Vendar pa so plameni ognja kmalu zatem začeli pojemati. »Pekel je bil v 20. stoletju blizu izumrtja,« ugotavlja U.S.News & World Report.

[Slike ]

Justin Mučenec je verjel, da je pekel ognjeni kraj

Avguštin iz Hipona je učil, da v peklu obstajata duhovno in telesno trpljenje