Življenjska zgodba

Stara in zadovoljna z dolgim življenjem

PO PRIPOVEDI MURIEL SMITH

Zaslišala sem glasno trkanje po vhodnih vratih. Pravkar sem se po živahnem dopoldnevu, ki sem ga preživela v oznanjevalskem delu, vrnila domov na kosilo. Kot po navadi sem grela vodo za skodelico čaja, nato pa sem si nameravala pol ure oddahniti. Trkanje je bilo zelo vztrajno in na poti do vrat sem premišljevala, kdo bi me pravzaprav lahko ob tem času obiskal. Kmalu sem ugotovila. Na stopnicah pred vrati sta stala dva moška in se predstavila kot policista. Pojasnila sta, da mi bosta preiskala hišo, ker iščeta literaturo Jehovovih prič, organizacije, ki je prepovedana.

Zakaj so bili Jehovove priče v Avstraliji prepovedani, in kako sem postala ena izmed njih? Vse se je začelo z darilom, ki mi ga je dala mati leta 1910, ko sem bila stara deset let.

MOJA družina je živela v leseni koči v Crows Nestu, predmestju severnega Sydneyja. Nekoč sem prišla iz šole in videla mamo, kako se pri vratih pogovarja z nekim moškim. Zanimalo me je, kdo je ta neznani gospod, ki je bil oblečen v lepi obleki in imel s seboj torbo, polno knjig. Plašno sem se opravičila in odšla v hišo. Vendar me je mati čez nekaj minut poklicala in mi dejala: »Ta mož ima nekaj dobrih knjig in vse govorijo o Svetem pismu. In ker boš kmalu imela rojstni dan, lahko dobiš novo obleko ali pa te knjige. Kaj si torej bolj želiš?«

 »Oh, mamica, knjige bi imela, hvala ti,« sem odgovorila.

Torej sem pri desetih letih dobila prve tri zvezke Studies in the Scriptures, ki jih je napisal Charles Taze Russell. Moški pri vratih je mami pojasnil, da mi bo morala pomagati, da bom te knjige razumela, saj bodo zame verjetno pretežke. Mati mu je rekla, da bo to z veseljem storila. A je žal kmalu po tem dogodku umrla. Oče je za mojega brata, sestro in mene marljivo skrbel, vseeno pa sem morala prevzeti nekaj dodatnih odgovornosti in videti je bilo, da so me te povsem zaposlile. Toda na obzorju se je risala že nova tragedija.

Leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna, in samo leto kasneje je bil naš dragi oče ubit. Sedaj smo bili sirote. Mojega brata in sestro so poslali živet k sorodnikom, jaz pa sem odšla v katoliški internat. Tu in tam sem bila žalostna zaradi osamljenosti. Kljub temu sem hvaležna, da sem tam lahko gojila ljubezen do glasbe, še posebej do klavirja. Leta so minevala in v internatu sem maturirala. Leta 1919 sem se poročila z Royem Smithom, ki je bil prodajalec glasbil. Leto zatem se je najina družina povečala in znova sem bila zatopljena v vsakodnevne življenjske skrbi. Kaj pa se je zgodilo s tistimi knjigami?

Soseda me seznani z duhovno resnico

»Biblijske knjige« so v vseh teh letih potovale z menoj. Čeprav jih nisem nikoli zares brala, sem globoko v sebi vedela, da je njihovo sporočilo pomembno. Nato pa me je nekega dne v poznih 1920-ih obiskala soseda Lil Bimson. Odšli sva v dnevno sobo, se usedli in pili čaj.

»Joj, te knjige imaš!« je nenadoma vzkliknila.

»Kakšne knjige?« sem zmedeno vprašala.

S prstom je pokazala na Studies in the Scriptures, ki so bile na knjižni polici. Lil si jih je tega dne sposodila in jih doma željno prebrala. Kmalu je postalo zelo očitno, da je nad prebranim navdušena. Od Preučevalcev Biblije, kot so bili Jehovove priče takrat poznani, si je priskrbela dodatno literaturo. Še več, ni in ni mogla, da ne bi z nami govorila o rečeh, ki se jih je naučila. Ena od knjig, ki jih je dobila, je bila Harfa Božja in kmalu je končala pri nas doma. Moja življenjska pot v Jehovovi službi se je nazadnje začela, ko sem si vzela čas in prebrala to na Bibliji temelječo publikacijo. Končno sem našla odgovore na temeljna vprašanja, na katera mi moja cerkev ni znala odgovoriti.

Na moje veselje je bil Roy še posebej pozoren na biblijsko sporočilo in tako sva oba postala vneta biblijska preučevalca. Roy je bil pred tem član prostozidarjev. Sedaj pa je eden od bratov dvakrat na teden vodil biblijski pouk z vso našo družino, ki je bila tako združena v pravem čaščenju. Nadaljnjo spodbudo smo dobili, ko smo začeli obiskovati shode Preučevalcev Biblije. Zbirali smo se v majhni najeti dvorani v Newtownu v predmestju Sydneyja. V tistem času je bilo v celi državi manj kot 400 Prič, zato je morala večina bratov in sester prepotovati precejšnjo razdaljo, da bi obiskali shod.

 Naša družina je morala, če je želela priti na shod, prečkati sydneyjsko pristanišče. Preden je bil leta 1932 zgrajen pristaniški most, se je bilo čez pristanišče treba vsakič peljati s trajektom. Čeprav so nas ta potovanja stala veliko časa in denarja, smo si prizadevali, da nismo zamudili niti enega od duhovnih obrokov, ki nam jih je priskrbel Jehova. Prizadevanje, da bi se resnica v nas čvrsto ukoreninila, je bilo vredno truda, saj se je druga svetovna vojna neusmiljeno približevala in z vprašanjem nevtralnosti se je naša družina morala neposredno spoprijeti.

Čas preizkušenj in nagrad

V zgodnjih 1930-ih smo z družino preživljali razburljive čase. Leta 1930 sem se krstila, leta 1931 pa sem bila prisotna na nepozabnem zborovanju, ko smo vsi vstali in z veseljem sprejeli prekrasno ime Jehovove priče. Z Royem sva se trudila živeti v skladu s tem imenom, tako da sva sodelovala v vseh vejah oznanjevanja in v oznanjevalskih akcijah, h katerim nas je organizacija spodbujala. Leta 1932 smo denimo sodelovali pri razdeljevanju posebne brošure, s katero smo želeli doseči množice ljudi, ki so prišli na otvoritev Sydeyjskega pristaniškega mostu. Še prav posebno doživetje pa so bili za nas avtomobili z ozvočenjem in imeli smo prednost, da smo ozvočenje lahko namestili tudi na naš družinski avto. Posneti biblijski govori brata Rutherforda so s to tehniko odmevali po sydneyjskih ulicah.

Toda časi so se znova spreminjali in postajali bolj in bolj težavni. Leta 1932 je velika gospodarska kriza začela hudo pritiskati na Avstralijo, zato sva se z Royem odločila, da bova poenostavila naše življenje. To smo med drugim storili tako, da smo se preselili bliže občini, kar je zelo zmanjšalo naše potne stroške. Vendar pa je pomembnost ekonomskih pritiskov kar zbledela, ko je groza druge svetovne vojne zajela ves svet.

Jehovove priče smo s poslušnostjo Jezusovi zapovedi, naj ne bomo del sveta, povsod po svetu postali tarče preganjanj in Avstralija ni bila nikakršna izjema. Nekateri, ki so bili zaradi vojne histerije razdraženi, so nas imeli za komuniste. Ti nasprotniki so zmotno trdili, da avstralski Jehovove priče svoje štiri radijske postaje uporabljamo za pošiljanje sporočil japonski vojski.

Mladi bratje, ki so jih vpoklicali k vojakom, so se spoprijemali s hudim pritiskom, da bi naredili kompromis. Z zadovoljstvom lahko povem, da so vsi najini trije sinovi ravnali po svojem prepričanju in ostali nevtralni. Najin najstarejši sin Richard je bil obsojen na 18 mesecev zapora. Najinemu drugemu sinu Kevinu je uspelo dobiti status ugovornika vesti. Na žalost pa je najin najmlajši sin Stuart na poti na sodišče, kjer naj bi se zagovarjal zaradi nevtralnosti, umrl v prometni nesreči z motorjem. Ta tragedija je bila zares stresna. Ker pa smo ostali osredinjeni na Kraljestvo in Jehovovo vstajensko obljubo, smo laže vzdržali.

Spregledali so glavni plen

Januarja 1941 je Avstralija delovanje Jehovovih prič prepovedala. Z Royem sva, tako kakor Jezusovi apostoli, Boga kot vladarja bolj ubogala kakor ljudi, in dve leti in pol še naprej delovala ilegalno. Med tem časom sta prišla tudi dva policista, ki sem ju omenila na začetku, in potrkala na naša vrata. Kaj se je zgodilo?

No, povabila sem ju v hišo. Ko sta vstopila, sem vprašala: »Ali mi prosim dovolita, da, preden preiščeta hišo, najprej popijem svoj čaj?« Začuda sta se strinjala, zato sem odšla v kuhinjo, molila k Jehovu in se miselno zbrala. Ko sem se vrnila, je eden od policistov stopil v prostor, v katerem smo preučevali, in odnesel vse publikacije z logotipom Stražnega stolpa, tudi literaturo iz moje oznanjevalske torbe in mojo Biblijo.

 »Ali ste prepričani, da nimate nobene druge literature skrite po škatlah?« me je nato vprašal. »Obveščeni smo bili, da vsak teden obiskujete shode v dvorani, ki je na koncu te ulice, in da tja nesete veliko literature.«

»To je res,« sem odgovorila, »vendar je sedaj ni več tam.«

»Da, to vemo, gospa Smith,« je rekel. »Vemo pa tudi, da je literatura shranjena po domovih ljudi v vsem okolišu.«

V sinovi sobi sta našla pet škatel s knjižicami Freedom or Romanism.

»Ali ste prepričani, da nimate ničesar več v garaži?« je vprašal.

»Ne, tam ni ničesar,« sem odvrnila.

Nato je v jedilnici odprl kredenco. V njej je našel prazne obrazce, ki smo jih uporabljali za občinsko poročilo. Vzel jih je in vztrajal, da pregleda še garažo.

»Potem pa kar za mano,« sem dejala.

Sledila sta mi v garažo in ko sta jo preiskala, sta končno odšla.

No, ta policista sta mislila, da sta s temi petimi škatlami dobila izvrsten plen! Vendar pa do glavnega plena sploh nista prišla. Veste, v tistih časih sem bila občinska tajnica in sem imela v hiši seznam občinskih oznanjevalcev ter druge pomembne informacije. K sreči so nas bratje opozorili, naj bomo na takšne preiskave pripravljeni, tako da sem te dokumente skrbno skrila. Dala sem jih v kuverte in jih položila na dno pločevink s čajem, sladkorjem in moko. Nekaj sem jih skrila tudi v ptičnico, ki je bila zraven garaže. Policista sta torej šla mimo prav tistih informacij, ki sta jih iskala.

Začetek polnočasne službe

Do leta 1947 so najini starejši otroci že imeli svoje družine. In z Royem sva se takrat odločila, da bi lahko začela polnočasno strežbo. Na področju južne Avstralije je bila velika potreba po oznanjevalcih, zato sva prodala hišo in kupila bivalnik, ki sva ga poimenovala Micpa, kar pomeni »Stražni stolp«. Zaradi takšnega življenjskega sloga sva lahko oznanjevala na odročnih področjih. Pogosto sva delala na nedodeljenem podeželskem področju. Iz tega časa imam mnogo spominov, ki so mi pri srcu. Enega od mojih poukov sem vodila z mlado žensko, ki ji je bilo ime Beverly. Preden je napredovala do krsta, se je odselila s področja, kjer sva midva oznanjevala. Predstavljajte si, kako srečna sem bila, ko me je leta kasneje neka sestra na zborovanju ogovorila in mi povedala, da je Beverly! V kakšno radost mi je bilo, ko sem po vseh teh letih videla, da skupaj z možem in otroki služi Jehovu.

Leta 1979 sem imela prednost obiskati pionirsko šolo. V tej šoli je bilo med drugim poudarjeno, da lahko v pionirski strežbi vztraja le tisti, ki ima dobre osebne preučevalne navade. Ugotovila sem, da to zanesljivo drži. Moje celotno življenje se je vrtelo okoli preučevanja, shodov in strežbe. Štejem si v prednost, da sem lahko bila redna pionirka več kot 50 let.

Obvladovanje zdravstvenih težav

Zadnja desetletja pa so mi prinesla nekaj posebnih izzivov. Leta 1962 so mi diagnosticirali  glavkom. Takrat ni bilo veliko možnosti za zdravljenje te bolezni in moj vid se je dokaj hitro slabšal. Tudi Royu je zdravje pešalo, poleg tega ga je leta 1983 zadela močna kap, tako da je ostal delno paraliziran in ni mogel več govoriti. Umrl je leta 1986. V polnočasni službi mi je zares zelo pomagal in resnično ga pogrešam.

Navzlic tem oviram sem se trudila ohranjati dobre duhovne navade. Kupila sem si robusten avto, ki je bil primeren za terensko službo na našem deloma podeželskem področju, in s pomočjo hčere Joyce nadaljevala pionirsko službo. Vid se mi je postopoma slabšal, vse dokler nisem na eno oko popolnoma oslepela. Zdravniki so mi ga zamenjali s steklenim. Kljub temu, da sem tudi na drugo oko zelo slabo videla, pa sem lahko s povečevalnim steklom tri do pet ur na dan preučevala literaturo z velikimi črkami.

Čas preučevanja mi je bil vedno zelo dragocen. Torej si lahko predstavljate, kakšen šok sem doživela, ko nekega popoldneva med preučevanjem kar naenkrat nisem več ničesar videla. Bilo je tako, kot da bi nekdo ugasnil luč. Sedaj sem popolnoma oslepela. Kako sem lahko še naprej preučevala? No, čeprav sem sedaj že kar precej gluha, se zanašam na avdiokasete in na ljubečo podporo moje družine, kar mi pomaga, da ostajam duhovno močna.

Vztrajanje do konca

Sedaj sem stoletnica in imam še druge zdravstvene težave, tako da sem se morala precej upočasniti. Včasih se počutim nekoliko zgubljena. Pravzaprav se sedaj, ko čisto nič ne vidim, včasih tudi res izgubim! Ponovno bi rada vodila biblijske pouke, vendar zaradi slabega zdravja ne morem več ven, da bi našla ljudi, s katerimi bi lahko preučevala. Na začetku me je to potrlo. Morala sem se naučiti sprejemati svoje omejitve in delati, kar lahko. To ni bilo enostavno. Vseeno pa imam prednost, da lahko vsak mesec poročam nekaj časa, ki ga porabim za to, da govorim o našem velikem Bogu Jehovu. Kadar se pri meni oglasijo negovalke, trgovci in drugi, izkoristim priložnost, seveda obzirno, in jim govorim o Bibliji.

Eden najbolj zadovoljujočih blagoslovov je ta, da vidim kako štiri generacije moje družine zvesto služijo Jehovu. Nekateri od njih pionirajo v krajih, kjer je velika potreba, drugi so starešine in strežni služabniki, spet tretji pa služijo v Betelu. Seveda sem pričakovala, tako kot mnogi v moji generaciji, da bo konec te stvarnosti prišel precej prej. Toda kakšen porast sem videla v teh sedmih desetletjih mojega služenja! Zelo zadovoljna sem, da sem lahko sodelovala pri nečem tako sijajnem.

Negovalke, ki me obiskujejo, mi pravijo, da me nedvomno drži pokonci moja vera. Strinjam se z njimi. Ker sem bila dejavna v Jehovovi službi, sem imela najboljše življenje, kar si ga lahko zamislim. Kot kralj David lahko zares rečem, da sem stara in zadovoljna z dolgim življenjem. (1. letopisov 29:28, NW)

(Sestra Muriel Smith je umrla 1. aprila 2002 med končnim oblikovanjem tega članka. Čeprav bi bila čez samo en mesec stara 102 leti, je bila zares zgledna v zvestosti in vzdržljivosti.)

[Slika na strani 24]

Ko sem bila stara približno pet let in pri 19 letih, ko sem spoznala svojega moža Roya

[Slika na strani 26]

Najin avto in bivalnik, ki sva ga poimenovala Micpa

[Slika na strani 27]

Z Royem leta 1971