‚Ali veste, zakaj vam vračam denar?‘

‚OH, KAKO bi potrebovala nekaj denarja!‘ je razmišljala Nana, mati samohranilka s tremi sinovi, ki živi na področju Kaspi v Republiki Gruziji. Nekega jutra pa se ji je želja, da bi ga dobila, uresničila. Ob policijski postaji je našla 300 larijev (170 evrov). Nikogar ni bilo blizu, vsota denarja pa je bila kar velika. Pravzaprav Nana sploh še ni videla bankovca za 100 larijev, odkar je lari pred petimi leti postal državna valuta. Toliko ne zaslužijo niti krajevni trgovci po več letih dela.

‚Čemu mi bo ta denar, ko pa bom s tem izgubila svojo vero, strah do Boga in duhovnost?‘, je razmišljala Nana. Takšne krščanske lastnosti je namreč negovala celo takrat, ko so jo zaradi verovanja kruto preganjali in pretepali.

Nana se je odpravila proti policijski postaji in zagledala pet policistov, ki so nekaj obupno iskali. Uvidela je, da iščejo denar, zato se jim je približala in dejala: »Ali ste kaj izgubili?«

»Denar,« so odgovorili.

»Koliko pa?«

»Tristo larijev!«

»Našla sem vaš denar,« je odvrnila. Nato jih je vprašala: »Ali veste, zakaj vam ga vračam?« Niso vedeli.

»Ker sem Jehovova priča,« je nadaljevala. »Če ne bi bila, vam denarja ne bi vrnila.«

Policijski načelnik, ki je denar izgubil, je Nani v zahvalo za njeno pošteno ravnanje izročil 20 larijev.

Zgodba se je hitro razširila po vsem področju Kaspi. Naslednji dan je snažilka, ki je prišla s policijske postaje, Nani povedala: »[Načelnik] vedno hrani vašo literaturo v svoji pisarni. Sedaj jo bo najbrž še bolj cenil.« En policist je celo izjavil: »Če bi bili vsi ljudje Jehovove priče, kdo bi potem zagrešil zločine?«