Radostni, ker so se naučili brati!

NA NEKATERIH delih Salomonovih otokov se je moralo do 80 odstotkov tistih, ki so sedaj Jehovove priče, bojevati z nepismenostjo. Ne le da jih je to oviralo pri sodelovanju na tedenskih občinskih shodih, temveč jim je bilo tudi težje druge poučevati o kraljestvenih resnicah. Ali je zares mogoče, da bi odrasli, ki še nikoli niso imeli v roki svinčnika, postali pismeni?

V skoraj vsaki občini Jehovovih prič po vseh Salomonovih otokih pri opismenjevalnih tečajih uporabljajo brošuro Apply Yourself to Reading and Writing (Prizadevajte si brati in pisati), ki so jo izdali Jehovove priče. Naslednja doživetja kažejo, kako se je s tem programom pomagalo že na stotine ljudem, da so si pridobili nove spretnosti. Še pomembnejše pa je, da lahko zaradi tega, ker so se naučili brati, drugim bolje pričujejo o svoji veri. (1. Petrov 3:15)

Misijonarka, ki je bila dodeljena v občino z več kot sto kraljestvenimi oznanjevalci, je opazila, da jih je na tedenskem preučevanju Stražnega stolpa le malo imelo svojo revijo, še manj pa jih je komentiralo. In razlog? Nepismenost. Ko so v občini obvestili, da se bo ustanovilo šolo branja in pisanja, se je misijonarka z veseljem ponudila za učiteljico. Na začetku jih je prišla le peščica, vendar je tečaj kmalu začelo obiskovati več kot 40 ljudi različnih starosti.

Kakšni so bili rezultati? Misijonarka pripoveduje: »Kmalu po pričetku opismenjevalnega tečaja sem ob šestih zjutraj odšla na tržnico, da bi kupila hrano za misijonarski dom. Tam sem zagledala nekaj udeležencev tečaja, med katerimi so bili tudi zelo mladi, kako prodajajo kokosove orehe in zelenjavo. Zakaj? Ker so hoteli zaslužiti dovolj denarja, da bi si lahko  kupili pisalo in beležnico, ki bi ju uporabljali na opismenjevalnem tečaju! Poleg tega je obiskovanje tečaja spodbujalo k temu, da bi vsakdo imel svoj izvod revije Stražni stolp.« Misijonarka dodaja: »Sedaj na občinskem preučevanju Stražnega stolpa sodelujejo mladi in starejši, zato so naše razprave živahne.« Misijonarka je bila še posebej vesela, ko so štirje učenci vprašali, ali bi lahko tudi oni začeli javno oznanjevati, ker jih, kot so se izrazili, »sedaj ni nič več strah«.

Opismenjevalni tečaji pa na učence niso pozitivno vplivali samo v tem, da so se naučili brati in pisati. V neki občini so bili denimo dolga leta zaskrbljeni zaradi neverujoče žene nekega Pričevalca. Ta je ob vsakem najmanjšem izzivanju v ljudi metala kamenje in druge ženske celo napadala z lesenim kolom. Kadar je tu in tam skupaj z možem obiskala krščanske shode, je bila nanj tako ljubosumna, da se je ta odločil nositi sončna očala, saj ga tako ni mogla obtožiti, da gleda druge ženske.

Vendar je ta ženska kmalu po tem, ko se je opismenjevalni tečaj pričel, tiho vprašala: »Ali lahko tudi jaz obiskujem tečaj?« Odgovor je bil pritrdilen. Od takrat naprej ni izpustila nobene ure tečaja ali občinskega shoda. Pri učnih urah branja se je zelo trudila in je osupljivo napredovala, kar jo je zelo osrečilo. Njena naslednja prošnja je bila: »Ali bi lahko preučevala Biblijo?« Njen mož je z njo z veseljem začel preučevati, in tako še dalje napreduje v branju in pisanju ter v spoznavanju Biblije.

Za petdesetletnika, ki se še nikoli v življenju ni dotaknil svinčnika, je lahko že samo to, da drži svinčnik in oblikuje črke abecede, kot gora velika ovira. Nekaj jih na začetku učenja tako pritiska s svinčnikom na papir, da imajo prste povsem ožuljene. Nekateri učenci po večtedenskem trudu, da bi se naučili držati in nadzorovati svinčnik, s širokim nasmehom vzkliknejo: »Sedaj lahko brez težav premikam roko po papirju!« Tudi učitelji so srečni, ko vidijo, kako učenci napredujejo. Neka učiteljica je dejala: »Poučevanje mi je v veliko radost in ob koncu tečaja učenci pogosto s ploskanjem izrazijo svoje iskreno cenjenje do te Jehovove priprave.«

Skupaj z misijonarji pa se veselijo tudi tisti Priče, ki so postali pismeni. Zakaj? Ker lahko sedaj svojo zmožnost branja in pisanja uporabljajo za slavljenje Jehova.

[Slika na strani 9]

Opismenjevalne tečaje cenijo mladi in starejši