Kam so vsi sosedje šli?

»Sodobna družba ne priznava sosedov.« (Benjamin Disraeli, angleški državnik iz 19. stoletja)

STAREJŠI Kubanci pospešujejo blaginjo na neobičajen način: z mrežo sosesk oziroma círculos de abuelos (skupine dedkov in babic), kakor jih imenujejo. Kot piše v nekem poročilu za leto 1997, približno vsak peti starejši Kubanec pripada takšni skupini, v kateri najde tovarištvo, podporo in praktično pomoč, da ohrani zdrav življenjski slog. »Kadar koli družinski zdravniki v soseski potrebujejo pomoč pri cepljenju,« je omenjeno v reviji World-Health, »so v círculos de abuelos pripravljeni in zmožni pomagati.«

Žal pa v mnogih delih sveta soseske nimajo več takšnih skrbnih skupnosti. Premislite denimo o tragičnem primeru Wolfganga Dircksa, ki je živel v stanovanjskem bloku v zahodni Evropi. Pred nekaj leti je The Canberra Times poročal, da je 17 družin, ki je živelo v istem bloku kot Wolfgang, sicer opazilo, da je ta odsoten, vendar »se nihče ni spomnil, da bi pozvonil pri njegovih vratih«. Ko se je lastnik končno le pojavil, »je našel okostnjaka, ki je sedel pred televizorjem«. V okostnjakovem naročju je bil razprostrt televizijski spored z datumom 5. december 1993. Wolfgang je bil mrtev že pet let. Kako žalosten dokaz tega, da zanimanje in skrb med sosedi izginjata! Nič čudnega, da je neki esejist v The New York Times Magazine napisal, da je njegova soseska, tako kot mnogo drugih, postala »skupnost tujcev«. Ali je tako tudi v vaši soseski?

Resda je v nekaterih podeželskih skupnostih še vedno mogoče občutiti pristno naklonjenost in si v nekaterih urbanih predelih prizadevajo, da bi se ljudje bolj zanimali za svoje sosede. Vseeno pa se mnogo mestnih prebivalcev počuti v svoji soseski osamljene in nezaščitene. Hirajo za zidovi anonimnosti. Kako to?

 Za zidovi anonimnosti

Seveda ima večina med nami sosede, ki živijo blizu nas. Migetajoča svetloba televizorja, premikajoče se sence ob oknu, luči, ki se prižigajo in ugašajo, zvok avtomobilov, ki se pripeljejo in odpeljejo, koraki na hodniku, ključi, ki odklepajo in zaklepajo vrata, vse to so znaki, da je soseska »živa«. Vendar vsakršen pravi pomen sosedstva izgine, ko se ljudje, ki živijo blizu skupaj, skrivajo za zidovi anonimnosti oziroma se v tej naglici mrzličnega življenjskega sloga ne zmenijo drug za drugega. Ljudje morda mislijo, da se jim ni treba povezovati s sosedi oziroma imeti do njih kakršno koli obveznost. Avstralski časopis Herald Sun priznava: »Ljudje so v svoji neposredni okolici postali anonimnejši in jih zato družbene dolžnosti manj obvezujejo. Sedaj je ljudi, ki niso družbeno privlačni, laže prezreti oziroma izločiti.«

Takšno stanje nas ne preseneča. V svetu, kjer so ljudje »samoljubni«, soseske žanjejo posledice takšnega vase osredinjenega življenjskega sloga. (2. Timoteju 3:2) Ljudje so vsepovsod osamljeni in odtujeni. Odtujenost povzroča nezaupanje, še posebej takrat, ko se po soseski širita nasilje in kriminal. Zaradi nezaupanja pa ljudem nato kmalu otopi sočutje.

Naj je v vaši soseski tako ali drugače, se boste nedvomno strinjali, da so dobri sosedje za družbo pridobitev. Veliko se doseže, kadar ljudje delajo za skupni cilj. Dobri sosedje so lahko tudi blagoslov. Naslednji članek bo pokazal, kako.