»Nikoli noben človek ni tako govoril«
»Nikoli noben človek ni tako govoril«
»Vsi so zanj [dobro, NW] pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust.« (LUKEŽ 4:22, SSP)
1., 2. a) Zakaj so se stražniki, ki so bili poslani, da bi prijeli Jezusa, vrnili praznih rok? b) Iz česa se vidi, da Jezus s svojim poučevanjem ni naredil vtisa le na stražnike?
STRAŽNIKI niso izpolnili svoje naloge. Višji duhovniki in farizeji so jih namreč poslali, naj primejo Jezusa Kristusa. Ker pa so se vrnili praznih rok, so zahtevali pojasnilo: »Zakaj ga niste pripeljali?« Res, zakaj stražniki niso prijeli moža, ki se ni fizično branil? Stražniki so pojasnili: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« Jezusovo poučevanje je naredilo nanje takšen vtis, da tega miroljubnega moža preprosto niso mogli aretirati. * (Janez 7:32, 45, 46)
2 Ti stražniki niso bili edini, na katere je Jezus s svojim poučevanjem naredil takšen vtis. Biblija nam pove, da so se ljudje zgrinjali k Jezusu že samo zato, da bi slišali, kako govori. Prebivalci njegovega domačega kraja so se čudili »besedam milosti, ki so prihajale iz ust njegovih«. (Lukež 4:22) Večkrat je govoril s čolna velikim množicam, zbranim na obali Galilejskega jezera. (Marko 3:9; 4:1; Lukež 5:1–3) Nekoč je »vse polno ljudstva« ostalo z njim več dni, čeprav s seboj niso imeli hrane. (Marko 8:1, 2)
3. Kateri je bil glavni razlog za to, da je bil Jezus tako izreden učitelj?
3 Zakaj je bil Jezus tako izreden učitelj? Glavni razlog je bila ljubezen. * Jezus je imel rad resnice, o katerih je govoril, in ljudi, ki jih je učil. Poleg tega pa je izredno dobro poznal poučevalne metode. V preučevalnih člankih v tej izdaji bomo razpravljali o nekaterih učinkovitih metodah, s katerimi je poučeval, in o tem, kako jih lahko posnemamo.
Preprostost in jasnost
4., 5. a) Zakaj je Jezus poučeval s preprostim jezikom in zakaj je njegovo ravnanje nekaj izrednega? b) Kako je govor na gori dober primer preprostosti, s katero je Jezus učil?
4 Nič neobičajnega ni, da se zelo izobraženi ljudje izražajo tako, da jih poslušalci ne razumejo. Toda kako lahko drugim naše znanje koristi, če nas ne morejo razumeti? Jezus kot učitelj ni nikoli govoril tako, da ga drugi ne bi razumeli. Samo predstavljajte si, kolikšen besedni zaklad mu je bil na voljo. Toda kljub neizmernemu znanju je mislil na svoje poslušalce, in ne nase. Vedel je, da so bili mnogi od njih ‚neučeni in preprosti‘. (Dejanja 4:13) Da bi sporočilo prišlo do njih, je govoril tako, da so ga ti ljudje lahko razumeli. Njegove besede so morda res bile preproste, toda resnice, ki jih je z njimi sporočil, so bile globoke.
5 Vzemimo na primer govor na gori, ki je zapisan v Matevževem evangeliju 5:3–7:27. Jezus ga je morda povedal v samo 20 minutah. Toda nauki v tem govoru so zelo globoki, saj je Jezus segel v samo bistvo takšnih navad, kot so prešuštvo, razveza in pridobitništvo. (Matevž 5:27–32; 6:19–34) Vendar ni uporabil nobenih zapletenih ali visoko zvenečih izrazov. Pravzaprav bi skoraj težko našli besedo, ki je celo otrok ne bi zlahka razumel! Nič čudnega torej ni, da so na koncu govora množice, ki jih je verjetno sestavljalo mnogo poljedelcev, pastirjev in ribičev, »strmele nad njegovim naukom«! (Matevž 7:28, SSP)
6. Povejte zgled za to, kako je Jezus govoril preprosto, a hkrati pomensko bogato.
6 Jezus je z jasnimi, kratkimi stavki pogosto povedal kaj, kar je bilo preprosto, a hkrati pomensko bogato. Tako je v času, ko še ni bilo tiskanih knjig, svoje sporočilo neizbrisno vtisnil v um in srce poslušalcev. Poglejmo si nekaj primerov: »Nihče ne more dvema gospodoma služiti [. . .]. Ne morete Bogu služiti in mamonu [bogastvu, NW].« »Ne sodite, da ne boste sojeni.« »Po njih sadovih jih spoznate.« »Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni.« »Vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« * (Matevž 6:24; 7:1, 20; 9:12; 26:52; Marko 12:17; Dejanja 20:35, SSP) Te krepke izreke si zlahka zapomnimo še sedaj, skoraj 2000 let po tem, ko jih je Jezus izrekel.
Postavljal je vprašanja
7. Zakaj je Jezus postavljal vprašanja?
7 Jezus je izredno spretno postavljal vprašanja. Pogosto jih je zastavil tudi tedaj, ko bi porabil manj časa, če bi poslušalcem misel kar povedal. Zakaj je torej vpraševal? Tu in tam je s prodornimi vprašanji razgalil motive svojih nasprotnikov in jih tako utišal. (Matevž 12:24–30; 21:23–27; 22:41–46) Mnogokrat pa si je vzel čas, da je z vprašanji sporočal resnice, navajal poslušalce, da so povedali svoje mišljenje, spodbujal učence k razmišljanju in jih tudi učil razmišljati. Preglejmo dva primera, v katera je bil vpleten apostol Peter.
8., 9. Kako je Jezus z vprašanji Petru pomagal do pravega sklepa glede plačevanja tempeljskega davka?
8 Najprej se spomnimo dogodka, ko so davkarji vprašali Petra, ali Jezus plačuje tempeljski davek. * Peter, ki se je včasih zelo hitro odzval, je odgovoril: »Seveda plačuje.« Malo pozneje pa je Jezus z njim takole razpravljal: »‚Kaj se ti zdi, Simon, od koga pobirajo zemeljski kralji davek ali carino? Od svojih sinov ali od tujcev?‘ ‚Od tujcev,‘ je dejal. Jezus mu je rekel: ‚Torej so sinovi oproščeni.‘« (Matevž 17:24–27, SSP) Petru je gotovo moralo biti jasno, kaj mu je Jezus z vprašanji želel povedati. Zakaj?
9 V Jezusovih dneh je bilo znano, da so bili člani kraljeve družine oproščeni davkov. Torej od Jezusa, ker je bil edinorojeni Sin nebeškega Kralja, ki se ga je častilo v templju, ne bi smeli zahtevati, naj plača davek. Vendar bodimo pozorni na to, da Jezus Petru ni kar povedal pravega odgovora, temveč mu je z vprašanji učinkovito, vendar prijazno pomagal do pravega sklepa. Morda pa mu je s tem tudi pomagal, da je uvidel, da mora drugič bolj pazljivo razmisliti, preden kaj reče.
10., 11. Kako se je Jezus odzval, ko je Peter na večer pashe leta 33 n. š. nekemu možu odsekal uho, in kako se iz tega vidi, da je Jezus poznal vrednost vprašanj?
10 Drugi primer pa je povezan s pripetljajem na večer pashe leta 33 n. š., ko je drhal prišla aretirat Jezusa. Učenci so ga vprašali, ali naj se njemu v bran bojujejo. (Lukež 22:49) Peter ni čakal na odgovor, temveč je nekemu možu z mečem odsekal uho (čeprav ga je verjetno nameraval še huje raniti). Ravnal je v nasprotju z voljo svojega gospodarja, saj je bil Jezus povsem pripravljen na to, da se bo predal. Kako se je Jezus odzval? Potrpežljivo, kakor vedno, je Petru zastavil tri vprašanja: »Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« »Meniš, da ne morem prositi Očeta svojega, in poslal bi mi takoj več nego dvanajst legijonov angelov? Kako bi se pa izpolnila pisma, ki pričajo, da mora tako biti?« (Janez 18:11; Matevž 26:52–54)
11 Razmislimo za trenutek o tem poročilu. Jezus, ki ga je obkrožala jezna drhal, je vedel, da bo kmalu moral umreti ter da je oslavitev Očetovega imena in rešitev človeške družine odvisna od njega. Pa vendar si je prav takrat in prav tam vzel čas, da je v Petrov razum z vprašanji vtisnil pomembne resnice. Ali ni očitno, da je Jezus poznal vrednost vprašanj?
Slikovite hiperbole
12., 13. a) Katero učinkovito poučevalno metodo je Jezus še uporabljal v strežbi? b) Kako je Jezus s hiperbolo poudaril, kako neumno je kritizirati manjše napake naših bratov in sester?
12 Jezus je v svoji strežbi pogosto uporabil še eno učinkovito poučevalno metodo – hiperbolo. To je namerno pretiravanje z namenom, da bi kaj poudaril. Jezus je s hiperbolami ustvaril miselne slike, ki se jih ni dalo tako zlahka pozabiti. Preglejmo nekaj zgledov.
13 Ko je v govoru na gori poudaril, naj ‚ne sodimo‘ drugih, je rekel: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Matevž 7:1–3, SSP) Ali si lahko zamislite ta prizor? Kritičen človek se ponudi, da bi iz bratovega ‚očesa‘ izvlekel mali iver. Zatrjuje, da njegov brat ne more videti stvari dovolj jasno, da bi lahko sprejemljivo presojal. Vendar pa njegovo zmožnost, da bi stvari prav presojal, ovira ‚bruno‘ – hlod ali tram, s katerim bi se lahko podprlo streho. Zares nepozabno je poudaril, da je zelo neumno kritizirati manjše napake naših bratov in sester, ko pa imamo sami morda večje napake!
14. Zakaj so bile Jezusove besede o precejanju komarja in požiranju kamele še posebej nepozabna hiperbola?
14 Ob neki drugi priložnosti je Jezus ožigosal farizeje za ‚slepe vodnike, ki precejajo komarja, kamelo pa požirajo‘. (Matevž 23:24, SSP) Ta hiperbola je še posebej nepozabna. Zakaj? Zaradi zelo očitne razlike med drobcenim komarjem in kamelo, eno največjih živali, kar so jih poznali Jezusovi poslušalci. Po ocenah bi šele 70 milijonov komarjev tehtalo toliko, kakor povprečna kamela! Jezus je poleg tega vedel, da so farizeji precejali vino skozi sito iz blaga. Ljudje, ki so se tesno oklepali pravil, so bili takšni zato, ker niso hoteli pogoltniti komarja in tako postati obredno nečisti. Toda v prenesenem pomenu so požirali kamelo, ki je bila prav tako nečista. (3. Mojzesova 11:4, 21–24) Jasno je bilo, kaj je Jezus želel povedati. Farizeji so pikolovsko izpolnjevali najmanjše Postavine zahteve, niso pa upoštevali, kar je pomembnejše – »pravičnost, usmiljenje in zvestobo«. (Matevž 23:23, SSP) Kako jasno jih je Jezus razkril takšne, kakršni so bili v resnici!
15. O čem je denimo Jezus poučil druge, ko je uporabil hiperbolo?
15 Jezus je ves čas svoje strežbe pogosto uporabljal hiperbolo. Razmislimo o dveh zgledih. ‚Vera kakor [drobno] gorčično zrno‘, ki ima moč premakniti goro – Jezus bi le stežka učinkoviteje poudaril, da je že z malo vere mogoče doseči marsikaj. (Matevž 17:20, SSP) Velika kamela, ki se skuša preriniti skozi šivankino uho – kako dobro to ponazarja težavo, s katero se srečuje bogat človek, ki skuša služiti Bogu in se hkrati oklepa pridobitniškega načina življenja! (Matevž 19:24) Ali se ne čudite Jezusovim slikovitim govornim figuram in njegovi zmožnosti, da je s kar najmanj besedami dosegel kar največ?
Logično dopovedovanje, ki se ga ni dalo ovreči
16. Kako je Jezus vedno rabil svoje velike umske sposobnosti?
16 Jezus je bil s svojim popolnim umom mojster logičnega razpravljanja z ljudmi. Vendar te sposobnosti ni nikoli zlorabil. Svoje velike umske sposobnosti je vedno rabil za poučevanje v prid resnice. Včasih je s čisto logičnim razpravljanjem zavrnil lažne obtožbe verskih nasprotnikov. Velikokrat je tako poučil svoje učence o čem pomembnem. Poglejmo zato, kako je Jezus mojstrsko rabil svojo zmožnost logičnega razpravljanja.
17., 18. Kako logično je Jezus ovrgel lažno obtožbo farizejev?
17 Spomnimo se dogodka, ko je Jezus ozdravil človeka, ki je bil obseden z demoni, slep in ni mogel govoriti. Ko so o tem slišali farizeji, so rekli: »Ta izganja demone zgolj z Bélcebubom [Satanom], poglavarjem demonov.« (SSP) Upoštevajmo, da so farizeji priznali, da je za izganjanje Satanovih demonov potrebna nadčloveška moč. Toda da bi ljudi odvrnili od tega, da bi verjeli v Jezusa, so njegovo moč pripisali Satanu. Jezus pa jim je pokazal, da njihova trditev ni bila najbolj logična, ko jim je odgovoril: »Vsako kraljestvo, ki se samo zoper sebe razdvoji, propade, in vsako mesto ali dom, ki se sam zoper sebe razdvoji, ne obstane. In če satan izganja satana, se je razdvojil sam zoper sebe: kako bo torej obstalo kraljestvo njegovo?« (Matevž 12:22–26) Jezus je pravzaprav rekel: ‚Če bi jaz bil, kot vi pravite, Satanov zastopnik in bi razdiral to, kar je Satan naredil, potem bi Satan sam delal proti svojim ciljem in bi kmalu propadel.‘ Čisto logično, kajne?
18 Jezus je zatem šel še dlje. Vedel je, da so tudi nekateri iz farizejskih vrst izganjali demone. Zato jim je zaprl usta s preprostim vprašanjem: »Če jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi [oziroma učenci]?« (Matevž 12:27, SSP) Jezus je torej dokazoval nekako takole: ‚Če torej jaz izganjam demone s Satanovo močjo, potem morajo s to isto močjo delati tudi vaši učenci.‘ Kaj so lahko rekli farizeji? Nikoli ne bi potrdili, da njihovi učenci delajo s Satanovo močjo. Jezus je tako z neovrgljivo logiko pokazal, da je njihova obtožba proti njemu popolnoma nesmiselna.
19., 20. a) Kaj pozitivnega je Jezus dosegel z logičnim razpravljanjem? b) Kako je Jezus z dopovedovanjem ‚koliko bolj‘ odgovoril na prošnjo učencev, naj jih pouči o tem, kako moliti?
19 Jezus pa ni logično razpravljal le za to, da je utišal nasprotnike, temveč je z logičnim, prepričljivim dokazovanjem tudi učil spodbudne resnice o Jehovu, resnice ki ogrejejo srce. Mnogokrat je svojim poslušalcem pomagal, da so iz poznavanja že znane resnice napredovali do nadaljnjega prepričanja z dopovedovanjem, ki bi ga lahko imenovali ‚koliko bolj‘. Preglejmo samo dva takšna zgleda.
20 Ko so ga učenci zaprosili, naj jih nauči moliti, jim je odgovoril s ponazoritvijo o človeku, ki je nenaklonjenega prijatelja z ‚nadležnim moledovanjem‘ nazadnje le prepričal, da mu je ustregel. Opisal je tudi pripravljenost staršev, da otrokom ‚dajejo dobre darove‘. Zatem je sklenil: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom svojim, koliko bolj bo dal Oče nebeški svetega Duha tem, ki ga prosijo.« (Lukež 11:1–13, poudarili mi.) Bistvo tega, kar je Jezus tukaj izrekel, ne temelji na podobnosti, temveč na različnosti. Če je bilo nanaklonjenega prijatelja nazadnje mogoče prepričati, da je zadovoljil potrebo svojemu bližnjemu, in če nepopolni človeški starši skrbijo za potrebe svojih otrok, koliko bolj bo naš ljubeči nebeški Oče dal sveti duh svojim zvestovdanim služabnikom, ki se ponižno obračajo k njemu v molitvi!
21., 22. a) S kakšnim dopovedovanjem je Jezus svetoval glede tega, kako se spoprijeti z zaskrbljenostjo zaradi gmotnih reči? b) Kaj lahko sklenemo po pregledu nekaterih Jezusovih poučevalnih metod?
21 Podobno je dopovedoval, ko je svetoval glede tega, kako se spoprijeti z zaskrbljenostjo zaradi gmotnih reči. Dejal je: »Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo [. . .]. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni!« (Lukež 12:24, 27, 28, SSP, poudarili mi.) Da, če Jehova skrbi za ptice in rože, koliko bolj bo skrbel za svoje služabnike! Jezus se je s takšnim blagim, toda krepkim dopovedovanjem nedvomno dotaknil srca svojih poslušalcev.
22 Po pregledu nekaj Jezusovih poučevalnih metod nam ni težko skleniti, da tisti stražniki, ki jim ni uspelo prijeti Jezusa, nikakor niso pretiravali, ko so rekli: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« Vendar pa je Jezus morda najbolj znan po neki drugi poučevalni metodi: po ponazoritvah oziroma prilikah. Zakaj je poučeval s to metodo? In zakaj so bile njegove ponazoritve tako učinkovite? O teh vprašanjih bomo razpravljali v naslednjem članku.
[Podčrtne opombe]
^ odst. 1 Stražniki so bili verjetno zastopniki sinedrija in pod oblastjo višjih duhovnikov.
^ odst. 3 Glej članka z naslovom »Zgled sem vam dal« in ‚Hodite za menoj‘ v Stražnem stolpu, 15. avgust 2002.
^ odst. 6 Ta zadnji navedek, zapisan v Dejanjih apostolov 20:35, SSP, je citiral samo apostol Pavel, čeprav smisel teh besed izvira iz evangelijev. Pavel je ta stavek morda slišal (od kakega učenca, ki je slišal Jezusa izreči te besede, ali od obujenega Jezusa) ali pa ga prejel po Božjem razodetju. (Dejanja 22:6–15; 1. Korinčanom 15:6, 8)
^ odst. 8 Od Judov se je zahtevalo, da plačajo letni tempeljski davek v vrednosti dveh drahem (približno dvodnevna plača). Z denarjem od davkov so plačevali vzdrževanje templja, tamkajšnje služenje in vsakodnevne žrtve, ki se jih je darovalo za ljudstvo.
Ali se spomnite?
• Kateri zgledi kažejo, da je Jezus učil preprosto in jasno?
• Zakaj je Jezus pri poučevanju postavljal vprašanja?
• Kaj je hiperbola in kako je to poučevalno metodo rabil Jezus?
• Kako je Jezus z logičnim dopovedovanjem svoje učence poučil o resnicah glede Jehova, ki ogrejejo srce?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 9]
Jezus je govoril preprosto, tako da so ga preprosti ljudje lahko razumeli
[Slika na strani 10]
Farizeji so ‚precejali komarja kamelo pa požirali‘