Življenjska zgodba

»Prav ničesar ne bi spreminjala!«

PRIPOVEDUJE GLADYS ALLEN

Včasih me kdo vpraša: »Kaj bi spremenila, če bi še enkrat živela?« Resnično lahko odgovorim: »Prav ničesar ne bi spreminjala!« Naj vam pojasnim, zakaj tako čutim.

POLETI leta 1929, ko mi je bilo dve leti, se je mojemu očetu Matthewu Allenu pripetilo nekaj čudovitega. Dobil je knjižico Millions Now Living Will Never Die! (Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli!), ki so jo izdali Mednarodni preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Oče je, potem ko je hlastno prebral le nekaj strani, vzkliknil: »Še nikoli nisem bral česa boljšega!«

Oče je kmalu zatem dobil tudi druge publikacije Preučevalcev Biblije. Ni izgubljal časa in je takoj pričel vse sosede seznanjati z naučenim. Toda v naši vaški skupnosti ni bilo občine Jehovovih prič. Oče se je zavedal potrebe po rednem druženju s sokristjani, zato smo se leta 1935 kot družina preselili v Orangeville v Ontariu (Kanada), ker je tam bila občina.

Otrok se takrat ni vedno spodbujalo, da bi bili navzoči na občinskih shodih. Ponavadi so ostali zunaj shodnega mesta in se igrali, dokler niso odrasli končali shoda. Očetu to ni bilo všeč. Razmišljal je: »Če so shodi koristni zame, so koristni tudi za moje otroke.« Čeprav je bil oče šele novinec, je mojemu bratu Bobu, sestrama Elli in Ruby ter meni naročil, naj se pridružimo odraslim na shodih in to smo tudi storili. Kmalu so se jih začeli udeleževati tudi otroci drugih Prič. Obiskovanje shodov in sodelovanje na njih je postal zelo pomemben del našega življenja.

 Oče je imel Biblijo zelo rad in znal je krasno uprizarjati biblijske zgodbe. Tako nam je v mlado srce vtisnil pomembne nauke, ki se jih še vedno spominjam z veliko naklonjenostjo. Eden takšnih naukov, ki mi pridejo na misel, je denimo ta, da Jehova blagoslavlja tiste, ki so mu poslušni.

Oče nas je tudi učil, naj svojo vero zagovarjamo z Biblijo. Za to smo se pogosto šli nekakšno igro. Oče je morda rekel: »Verjamem, da bom po smrti šel v nebesa. Zdaj pa mi vi dokažite, da ne bom.« Z Ruby sva brskali po konkordanci, da bi našli svetopisemske stavke, s katerimi bi lahko ovrgli ta nauk. Ko sva očetu najdene stavke prebrali, je ta odvrnil: »Zanimivo, a še vedno nisem prepričan.« Pa sva bili zopet pri konkordanci. Pogosto je minilo kar nekaj ur, preden je bil oče zadovoljen z najinimi odgovori. Z Ruby sva se tako dobro usposobili, da sva znali razložiti svoje prepričanje in zagovarjati svojo vero.

Premagati strah pred človekom

Čeprav sem bila doma in na občinskih shodih deležna odličnega pouka, moram priznati, da so se mi nekateri vidiki krščanskega življenja zdeli težki. Podobno kot večina mladih tudi jaz nisem bila rada drugačna od drugih, zlasti ne od sošolcev. Eden prvih preizkusov moje vere so bili obveščevalni pohodi, kot smo jih imenovali.

Pohodi so potekali tako, da je skupina bratov in sester počasi hodila po glavnih mestnih ulicah in pri tem nosila napise z gesli. V našem mestu, ki je imelo približno 3000 prebivalcev, smo se med sabo vsi poznali. Na enem takšnem obveščevalnem pohodu sem korakala zadnja v vrsti in nosila napis »Religija je zanka in prevara«. Nekaj sošolcev me je prepoznalo in takoj so se postavili v vrsto za mano ter začeli peti »Bog, obvaruj kralja«. Kako sem se s tem spoprijela? Goreče sem molila za moč, da bi lahko šla naprej. Ko je bilo pohoda nazadnje le konec, sem pohitela v kraljestveno dvorano, da bi vrnila napis in odšla domov. Toda eden od odgovornih mi je dejal, da se bo ravno pričel naslednji pohod in potrebujejo še enega, ki bi nosil napis. Tako sem se zopet odpravila in molila kot še nikoli. Tokrat pa so se sošolci utrudili in se vrnili domov. Moje prošnje za moč so se spremenile v molitve zahvaljevanja! (Pregovori 3:5)

Polnočasni služabniki so bili v našem domu vedno dobrodošli. Bili so vesela skupina in prijetno jih je bilo gostiti. Odkar pomnim, sta starša nam otrokom vedno poudarjala, da je polnočasna strežba najboljša kariera, kar jih je.

Leta 1945 sem se odzvala na njune spodbude in stopila v polnočasno strežbo. Kasneje sem se pridružila svoji sestri Elli, ki je pionirala v Londonu v Ontariu. Tam so mi predstavili obliko oznanjevanja, za katero sem menila, da je ne bom nikoli zmogla opravljati. Bratje in sestre so v tamkajšnjih barih hodili od mize do mize ter gostom ponujali izvode revij Stražni stolp in Tolažba (sedaj Prebudite se!). Na srečo se je to opravljalo ob sobotah  popoldne, tako da sem lahko ves teden molila za pogum, da grem! Ne, to delo mi ni bilo prav nič lahko, vendar je bilo nagrajujoče.

Po drugi strani pa sem se naučila razdeljevati posebne izvode Tolažbe, ki so govorili o preganjanju naših bratov in sester v nacističnih koncentracijskih taboriščih, in to še posebej pomembnim kanadskim poslovnežem, tudi direktorjem velikih podjetij. V vseh teh letih sem spoznala, da nas Jehova vedno podpira, vse dokler se zanašamo nanj za moč. Kot je imel oče navado reči, Jehova blagoslavlja tiste, ki so mu poslušni.

Odzvati se vabilu za služenje v Quebecu

Četrtega julija 1940 so v Kanadi prepovedali delovanje Jehovovih prič. Kasneje so prepoved sicer odpravili, vendar so nas v rimskokatoliški provinci Quebeca še naprej preganjali. Tako so Priče organizirali posebno kampanjo s krepkim traktatom Quebec’s Burning Hate for God and Christ and Freedom Is the Shame of All Canada (Quebeška goreča mržnja do Boga in Kristusa in svobode je sramota za vso Kanado), da bi opozorili na slabo ravnanje z našimi brati in sestrami na tem področju. Nathan H. Knorr, član Vodstvenega organa Jehovovih prič, se je v Montrealu sestal z več sto pionirji, da bi pojasnil, kakšne utegnejo biti posledice naše dejavnosti. Povedal nam je, da lahko tisti, ki se bodo odločili sodelovati v kampanji, pričakujejo, da jih bodo aretirali in zaprli. In prav to se je tudi zgodilo! V nekem obdobju so me aretirali 15-krat. Ko smo se odpravljali v terensko službo, smo preverili, ali smo vzeli s seboj zobno ščetko in glavnik, če bi morali prenočiti v zaporu.

Sprva smo večinoma delovali zvečer, da bi bili čim manj opazni. V torbi, ki mi je visela okrog vratu in sem jo nosila pod plaščem, sem ponavadi imela dodatno zalogo traktatov. Tako nabita torba je bila precej zajetna, zaradi česar sem bila videti kakor nosečnica. To mi je prišlo prav, ko sem v nabito polnem tramvaju potovala na področje. Večkrat se je namreč zgodilo, da je kakšen ljubezniv gospod vstal in »noseči« gospe odstopil sedež.

Sčasoma smo traktate pričeli razdeljevati podnevi. Pustili smo jih pri treh ali štirih vratih, nato pa odšli na drugo področje. Običajno je to bilo uspešno. Toda če je za nas zvedel duhovnik, smo lahko pričakovali težave. Ob neki priložnosti je duhovnik naščuval drhal 50 ali 60 odraslih in otrok, da so metali v nas paradižnike in jajca. Zatekli smo se v dom neke krščanske sestre, pri kateri smo morali prenočiti kar na tleh.

V Quebecu je bila velika potreba po pionirjih, ki bi pričevali francosko govorečim ljudem, zato sva se z Ruby decembra 1958 pričeli učiti francoščino. Od tedaj so naju poslali na številna francosko govoreča področja v provinci. Vsaka dodelitev je bilo edinstveno doživetje. V nekem kraju sva dve leti vsak dan hodili od vrat do vrat po osem ur, ne da bi kdor koli z nama kaj spregovoril! Ljudje so enostavno prišli k vratom in spustili žaluzije. Vendar nisva odnehali. Danes sta v tistem mestu dve cvetoči občini.

Jehova nama je pomagal v vseh pogledih

Leta 1965 sva pričeli posebno pionirsko službo. Na neki dodelitvi sva res povsem doumeli pomen Pavlovih besed, zapisanih v Prvem listu Timoteju 6:8: »Če [. . .] imamo hrane in odeje, bodimo s tem zadovoljni.« Z denarjem sva morali ravnati zelo preudarno, da sva lahko poravnali najine stroške. Tako sva na stran dajali denar za ogrevanje, najemnino, elektriko in hrano. Ko sva za to poskrbeli, nama je ostalo 25 centov, ki sva jih lahko do konca meseca porabili po želji.

Zaradi omejenih sredstev sva si doma ogrevanje lahko privoščili le za nekaj ur ponoči. V najini spalnici ni bilo nikoli več kot 15 stopinj  Celzija in velikokrat je bilo precej hladneje. Nato pa naju je nekega dne obiskal sin ene od Rubyjinih biblijskih učenk. Verjetno je, potem ko se je vrnil domov, svoji mami povedal, da sva zmrzovali, saj nama je odtlej vsak mesec pošiljala deset kanadskih dolarjev za nakup olja, da sva lahko imeli peč ves čas vključeno. Nikoli nisva čutili, da sva za kaj prikrajšani. Nisva bili bogati, a vedno sva imeli vse potrebno za življenje. Na vse, kar sva dodatno dobili, sva gledali kot na blagoslov. Kako resnične so besede iz Psalma 37:25 »Nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha«!

Kljub nasprotovanju, ki sva ga doživljali, pa mi je bilo v veselje videti, da je mnogo teh, s katerimi sem preučevala Biblijo, spoznalo resnico. Nekaterim je polnočasna strežba postala življenjska pot, kar me je še posebej razveselilo.

Uspešno spoprijemanje z novimi izzivi

Leta 1970 sva dobili novo dodelitev v Cornwallu v Ontariu. Približno leto po tem, ko sva prišli v Cornwall, nama je zbolela mama. Oče je preminil leta 1957. Tako smo vse tri sestre izmenično skrbele za mamo, dokler ni leta 1972 umrla. Najini sodelavki, posebni pionirki Ella Lisitza in Ann Kovalenko, sta v tem času na naju pomirjujoče vplivali ter naju ljubeče podpirali. Med najino odsotnostjo sta skrbeli za biblijske pouke, ki sva jih vodili, in druge odgovornosti. Kako resnične so besede iz Pregovorov 18:24: ‚Je prijatelj, ki je zvestejši od brata!‘

Življenje je nedvomno polno izzivov. Z Jehovovo ljubečo podporo se lahko z njimi spoprijemam. Še vedno radostno vztrajam v polnočasni službi. Bob, ki je umrl leta 1993, je v pionirskem delu preživel več kot 20 let, od tega je 10 dragocenih let pioniral s svojo ženo Doll. Moja starejša sestra Ella, ki je umrla oktobra 1998, je pionirala več kot 30 let in vedno ohranjala pionirskega duha. Moji drugi sestri Ruby so 1991. leta diagnosticirali raka. Kljub temu je s svojimi omejenimi močmi še naprej oznanjala dobro novico. Imela je tudi smisel za humor, in to vse do jutra, ko je umrla, 26. septembra 1999. Čeprav  nimam več sester, imam duhovno družino bratov in sester, ki mi pomagajo ohranjati smisel za humor.

Ko razmišljam o svojem življenju, le kaj bi spremenila? Nikoli se nisem poročila, vendar sem bila blagoslovljena z ljubečima staršema, bratom in sestrama, ki so resnico postavili na prvo mesto v svojem življenju. Veselim se tega, da jih bom kmalu videla, ko bodo obujeni. Lahko čutim, kako me oče stisne k sebi, in vidim mamine solze, ko se tesno objameva. Ella, Ruby in Bob bodo skakali od veselja.

Medtem pa sem povsem odločena še naprej uporabljati zdravje in moč, kolikor mi ju je še ostalo, v slavo in čast Jehovu. Življenje v polnočasni pionirski službi je čudovito in nagrajujoče. Tako je, kot je psalmist rekel za tiste, ki hodijo po Jehovovih potih: »Srečen bodeš in dobro ti bode.« (Psalm 128:1, 2)

[Slike na strani 26]

Oče je imel rad Biblijo. Učil nas jo je uporabljati pri zagovarjanju svoje vere.

[Slika na strani 28]

Od leve proti desni: Ruby, jaz, Bob, Ella, mama in oče leta 1947

[Slika na strani 28]

Prva vrsta, od leve proti desni: jaz, Ruby in Ella na območnem zborovanju leta 1998